"Zahodni Balkan"

ZAHODNI BALKAN
(Jozko Savli)

   ?
                                                       ? 

Identiteto Slovencev naj bi izničila  »skupna jedra«, toda z njimi se je začel pokop balkanske Jugoslavije. Tega niti proslula ameriška CIA ni doumela.


Stara Juga v novih mehovih
Zahodni Balkan?

 

Izgubljeni boj Josipa Broza Tita
Obletnica smrti diktatorja 1980 - 2010

prvi del

 May 12, 2010

 
Titoizem je bil v drugi, povojni Jugoslaviji dejansko kult osebnosti, nekako po vzoru ruskega Stalina. Tovarišu Titu so prepevali hvalnice, mu kovali gesla (Druže Tito, mi ti se kunemo...Šalji nam basace...). Nastala je jugoslovanska titovska religija, nestrpna in nasilna, ki naj bi v ljudeh pregnala vsakršno vero v nadnaravno, kot so jo imeli do tedaj. Brezverski titoizem so utemeljevali na »znanstveni« ideologiji marksizma – leninizma. Pri tem so radi ponavljali, da je Karl Marx rekel: »Vera je opij za ljudstvo.«

Toda v ozadju titoizma je bilo velesrbstvo v navezi s prostozidarstvom. Tito je bil prostozidar 33. stopnje, najvišje v prostozidarski hierarhiji. Njegovega pogreba leta 1980 se je udeležila skoraj vsa evropska politična elita, dejansko sami prostozidarji. Tudi za sedanjo obletnico njegove smrti je prostozidarski aparat po javnih občilih naročil spominske članke in spodbudil javne razprave o tem »velikem« državniku. Le te so že vnaprej imele določen naslednji zaključek: Tito je bil, kljub negativnim stranem (zamolcali so katerim) državnik svetovnega formata, vodja bloka »neuvrššenih« itn.

 
Proslavitev zadnjega »rojstnega dneva« maršala Tita leta 1979


Za njegovega življenja so na 25. maj, domnevno njegov rojstni dan, ki so ga razglasili za “dan mladosti”, prirejali Titu ovacije. Šolarje so vodili na stadione, kjer so ob muziki po zvocnikih telovadili in prepevali. Nasilen kult jugoslovanskega maršala so po njegovi smrti leta 1980 hoteli obdržati še naprej. Nanj je namrec srbski Belgrad postavljal svojo hegemonijo nad drugimi narodi v državi. Toda belgrajska diktatura in  Titov mit sta samo prikrivala idejno in še bolj gospodarsko krizo. In ta je Jugoslavij ob velesrbski hegemoniji vodila in končno privedla v njen razkroj.

V Jugoslavijo kot skupno državo »bratskih« narodov ni verjel namrec nihce vec. Vendar pa si ljudje prav tako niso predstavljali, da bo že v nekaj letih propadla. Zavedali pa so se, da je s Titovo smrtjo odmanjkal jugo državi njen temeljni mit, ki je bil zgolj krinka za pohod velesrbstva nad druge narode v državi. Obenem pa tudi krinka za svet, v katerem se je Tito (in za njim velesrbski Belgrad) šel voditelja bloka »neuvrščenih«.

Velesrbstvo na pohodu

Preko politicnih struktur vladajoca uradniško vojaška kasta v Belgradu je po Titu mrzlicno iskala nadomestilo za njegov mit. Šlo je predvsem za to, da bi zavrli razcvet »nacionalizmov« v posameznih republikah. V tem pogledu so bili še posebej izpostavljeni Hrvati. Le tem so že samo zato, ker so bili Hrvati, pridajali vzdevek »ustašev«. In res so z “ustaštvom” uspeli ustrahovati in krotiti hrvaško javnost za nekaj let.

V Sloveniji je bilo drugace. Nekega izrecno slovenskega »nacionalizma« tukaj ni bilo. Slovensko idejo je belgrajski režim povsem zatrl že med obema vojnama. Smela se je izživljati do neke mere samo v jeziku, književnosti in umetnosti. Belgrajska tajna služba, najbrž že takrat Kos, je v Sloveniji vzdrževala celo mrežo dobro plačanih agentov, ki so, postavljeni na kljucna mesta v upravi, gospodarstvu, kulturi, šolstvu... poskrbeli, da slovenstvo ni prekoracilo meje, ideje naroda “hlapcev in dekel”, ki jo je postavljal Belgrad. Na podrocju jugo ideologije ideologije je bila to dejansko SANU, srbska akademija, ki je preko partije, Udbe in vojaške Kos izdajala ustrezne smernice.

 
Paradni konj velesrbstva na »smetišcu zgodovine« (po marksistih). Slika z maršalom Titom v prodaji na bolšjem trgu, Lublana 2006.


V smislu teh smernic naj bi mišljenje Slovencev ostalo še naprej ujeto v jugoslovanstvo, pa v ideologijo hlapcev in dekel, kar so utemeljevali na spisih Cankarja. Mit o tisočletnem hlapčevstvu Slovencev »Nemcem« je služil za to, da so slovenskim izobražencem in polizobražencem vcepljali prepricanje, ceš da so nas iz tisočletnega hlapčevstva rešili šele »bratski« Srbi leta 1918.

K temu je aparat zaupnikov Belgrada vztrajno širil prepričanje, da Slovence lahko samo močna Jugoslavija zašciti pred pohodom Nemcev in Italijanov, ki so preko njihovega ozemlje težili na jug oziroma na vzhod. Takšno stališce je po drugi vojni vztrajno zagovarjalo tudi slovensko zdomstvo, ki je imelo svoj center v Argentini. Njegov idejni boj je bil usmerjen samo v »protikomunizem«, za Slovenijo v demokraticni Jugoslaviji. Na takšnem stališcu so vztrajali brezkompromisno. Kot vse kaže jim ga je narekovala jugoslovanska prostozidarska loža, verjetno  preko materine lože v Londonu.

Toda v Sloveniji že dolgo nihce več ni verjel v smisel Jugoslavije, ki jo je po Titu začelo preplavljati velesrbstvo Belgrada. Slovenski polticni oziroma partijski vrh se je sicer pretvarjal, da Jugoslavijo jemlje še vedno resno. V resnici pa je šlo samo še zato, kdo bo koga okrog prinesel in javno premoženje cim bolj izropal. Za tisto, kar je potem Belgrad v samstojni Sloveniji izvajal preko svojih tajkunov.  

Stari diktator v nekdanji Jugoslaviji, ki je šla kmalu po njem rakom žvižgat. Sedaj mustari in novi  plačanci pojejo slavo, kakšen velik „državnik“ naj bi bil.

Partija je vedno bolj izgubljala svojo vlogo in s tem oblast. Belgrad je spodbudil novo mlado »elito«, ki naj bi bila liberalna. Zbirala se je okoli Nove revije (od 1982 dalje). Vanjo so elitniki (za dobre honorarje) pisali “globokoumne” clanke). Nova revija je slovenskemu polizobraženstvu postala nekakšen rešilni mit v splošni balkanski anarhiji. In Belgrad, zato da bi prikril njen resnicen znacaj, ji je v boju za človekove in tudi za politične oziroma demokraticne pravice odmeril precej velik manevrski prostor.

Samo na nekem prodročju so bili omejeni. Niso smeli načenjati odnosa do katoliške vere in Cerkve, ki je stoletja oblikovala duha in značaj Slovencev. Kot tudi ne razkrivati slovenskih zgodovinskih korenin, predvsem ne slovenske zgodovinske državnosti. Drugače pa so se lahko šli po mili volji »človekove pravice«. – Po osamosvojitvi Slovenije jih je v navezi s srbskim in evropskim prostozidarstvom povezala kot ideološki organ t. i. liberalna akademija in stranka LDS.

Usodna napaka

Velesrbski Belgrad, ki mu je stopil na celo nov partijski »vodža« Slobodan Miloševic, je na svojem pohodu nad jugoslovanske narode naredil v Sloveniji usodno napako. Šlo je za t. i. »skupna jedra«, ki naj bi jih uvedli v vse šole v tedani Jugoslaviji. Na ta način bi se morali dijaki in študentje v vsej uciti v šolah skupno »jugoslovansko literaturo«. Bilo je usodnega leta 1985, ko so bila »jedra« na ukaz Belgrada po vseh republikah sprejeta. Pri tem je bila ocitno tudi slovenska partija brez moči.

Toda v Sloveniji je proti “jedrom” nastal odpor, ki je zajel najprej kulturnike. Slovenski pisatelji, dramati, pesniki, igralci... so se zavedeli, da bodo na tem svetu v bodoce povsem odvec. V takšni “jugoslovanski” literaturi in kulturi bo izmed narodnih ustvarjalcev našel mesto le kak posameznik. Verjetno še iz preteklosti, kot so bili že standardni Prešeren, Cankar, kakšen Župancic in (morda) tudi kak Gregorcic, in dovolj. Za koga le bodo v Sloveniji sedanji kulturni ustvarjalci v takem primeru pisali, peli, igrali...? Nikomur vec potrebni, se bodo, kot kulturni presežek, tudi oni znašli na »smetišcu (jugoslovanske) zgodovine«. Zares, predvidena »skupna jedra« niso bila nikakršno hecanje.

Slobodan Miloševic, srbski predsednik: Slovenci naj bi v “skupnih jedrih” izgubili svojo identiteto. Pristali naj bi dokoncno na Balkanu ter v svetu cirilice in pravoslavja. Takšna poteza Belgrada se je takrat ponesrečila.

Belgrad je svoja „jedra“ uvajal s silo in z nepopustljivostjo. Pesnik Ciril Zlobec je v nekem pogovoru povedal, kaj so mu v zvezi z njimi dopovedovali njegovi srbski prjatelji in znanci. Približno takole: »Vi se lahko upirate leto, dve, tudi pet, toda prej ali slej boste odnehali, česar se tudi sami zavedate. Zakaj bi torej izgubljali čas in moci? Sprijaznimo se s stanjem, ki dejansko že obstaja«

Vendar se niso sprijaznili. Odpor proti Belgradu se je v Sloveniji širil, nastala so gibanja, stranke. Koncno je leta 1990 prišel na vrsto še plebiscit, na katerem se je okoli 90 % slovenskih ljudi izreklo za samostojno Slovenijo. Ta je bila razglašena naslednje leto. Belgrad je z jugo armado zacel proti Sloveniji vojno, ki je trajala kak teden, vendar je bil poražen. Sledil je razpad Jugoslavije in potem večletna vojna na Balkanu, ki jo je izvajala srbska armada. Prostozidarski Zahod, ki jo je podpiral, pa je vsaj zaenkrat moral odnehati.

                  ?

    

 Leta 2006 v Slovenijo je prišel na obisk Jose Manuel Barroso, predsednik evropske “komisije”, ocitno prostozidar. Blebetal je vztrajno o Zahodnem Balkanu, predsednik vlade Janša pa mu je vkljudno pritrjeval. Na sliki: obisk Barrosa v slovenskem državnem zboru.


Stara Juga v novih mehovih
Zahodni Balkan?

Obletnica smrti diktatorja 1980 - 2010
Slovenija samostojna, vendar nesvobodna

Drugi del

May 12, 2010

Toda Belgrad se kljub porazu ni vdal. Po letu ali dveh slovenske samostojnosti je v Sloveniji aktiviral svoj aparat, ki so ga sestavljali pripadniki nekdanje tajne službe, to je Udbe in zatem vojaške Kos. V politicnem vrhu so nadaljevali svojo vlogo stari predsednik partije in potem slovenske republike Milan Kučan, pa presednik nekdanje jugoslovanske vlade Janez Drnovšek in z njimi stari podtalni belgrajski aparat.

Slovenijo so zaceli znova vleci na Balkan. Še zlasti potem, ko je Zahod uklonil srbskega Miloševi?a in njegov režim. Evropsko prostozidarstvo je svoji stari zaveznici Srbiji znova namenilo vodilno vlogo na Balkanu. Postopoma, nikakor ne prehitro, zato da bi se javnost tega ne zavedela, so zaceli s pripravami na tretjo Jugoslavijo, ki so ji iznašli tudi novo ime: Zahodni Balkan.

 

Zahodni Balkan (tretja Jugoslavija - Velika Srbija) po nacrtih velesrbstva in evropskega prostozidarstva. Vkljucuje tudi Albanijo, ne pa Macedonje, ki si jo prisvaja Grcija.

Star jugoslovanski aparat, ki danes nadvlada (in unicuje) Slovenijo, pripravlja dejansko njen zlom. Takoj potem, ko je znova prišel do vlade, so bili njegovi nameni jasno razvidni: odškodnine tisocem »izbrisanim«; srbsko izropavanje kapitala podjetji; na cesti se je znašlo okoli 100.000 brezposelnih; srbski ljudje zavzemajo vodilna mesta v vsej Sloveniji (Lublana ima npr. srbskega župana Jankovi?a); gospodarstvo, policija, republiška uprava, univerza itd. so v rokah srbske tajne službe Kos...In ta sodeluje v gonji proti Slovencem tudi s prostozidarsko kliko v Trstu in Celovcu.

Prostozidarstvo se je s pomocjo srbskega podzemlja vsidralo v Lublani, v vrhu Slovenije, in jo obkrožilo od vseh strani. Sedaj samo še cakamo, kako jo bo dokoncno stisnilo in zadušilo. Na obzorju se že odraža grški sindrom.

Aparat srbske Kos, ki ima danes v rokah Slovenijo, povsem nadzoruje slovenska občila in s tem javno mišljenje Slovencev. V soglasju s prostozidarji v Avstriji (v Celovcu so kar štiri prostozidarske lože) ponareja slovensko zgodovino in kulturo in vceplja Slovencem preko šolstva in javnih obcil še naprej manjvrednostni kompleks. Leta 2005, na primer, je koroški glavar, prostozidar Haider, znova napadel Slovence in divje razglašal, da Knežji kamen ni slovenski, temveč samo »koroški« (nemški). V posebnem članku mu je na srbski ukaz pritrdil lublanski dnevnik Delo. Ugovorov slovenskih bralcev ni objavljal.

Že v casu Jugoslavije sta Belgrad in Dunaj sodelovala v izničevanju slovenske zgodovine tudi na na ideološkem polju. Tako je bilo vodičem številnih izletov, ki so jih iz Slovenije prirejali na Koroško, prepovedano, da bi izletnike vodili tudi na Krnski grad. V šestdesetiuh letih, ko so za 1400-letnico pokristjanjenja številni slovenski romarji odhajali z avtobusi k Gospe Sveti, je slovenska republiška vlada, po tajnem ukazu iz Belgrada, že kmalu prepovedala podjetjem oddajati avtobuse za romarje itd.

 

Jörg Haider pa lds-ovca Jelko Kacin in Mojca Drcar Murko so ob neuspelem zgodovinskem kompromisu glede dvojezicnih tabel na Koroškem (pod srbskim dirigentom) vsklajeno igrali isto melodijo.


Prostozidarska naveza, ki jo je Belgrad vzpostavil s sosednjima Avstrijo in Italijo pa z maticno ložo v Londonu, je uspešno delovala proti Slovencem. Vse to pa, ko je bila mera polna, ni preprečilo slovenske osamosvojitve, proti kateri je bila naveza prvenstveno usmerjena. Vendar pa kljub neodvisni Sloveniji deluje še danes. Velesrbstvo in prostozidarstvo hočeta Slovenijo  na vsak nacin zrušiti. Ker doslej drugače ni šlo, so iznesli torej nov geslo: Zahodni Balkan.

Bil naj bi nekakšen jugoslovanski Commonwealth, po angleškem zgledu. V njem naj bi bile samostojne državice. Vsaka bi imela svojo ljubljeno »neodvisnost«, toda v tej konfederaciji bi vsi financni in kreditni tokovi, kot tudi trgovska menjava s svetom itd. potekali skozi Belgrad, nekakšen balkanski “London”. Zamišljeno konfederacijo Zahodnega Balkana bi na zunaj, to je v svetu, predstavljala krona srbskih Karadjordjevićev. Torej tisto, kar je zagovarjala že slovenska emigracija v Argentini. Ocitno po nareku stare jugoslovanske prostozidarske lože, ki je financirala njen vrh.

Na ta način Slovenci ne bi bili vec političen narod s svojo lastno državo, temveč samo kulturna »entiteta« v okviru “zahodnega” Balkana. In res, ves stari in novi jugoslovanski aparat nam nenehno trobi, in to z akademskega vrha navzdol, da smo narod, ki v zgodovini nikoli ni imel svoje države. Celo papežu so leta 1996 ob obisku Slovenije podtaknili, da nam je čestital, češ da imamo »prvic v zgodovini« svojo lastno državo. Ce že ne drugemu, bomo Slovenci, ki smo verni ljudje, verjeli vsaj papežu, saj je vendar (ocitno tudi v zgodovini) »nezmotljiv«.

Ukaz je prišel iz Titovega štaba. Ali je po vsem tem geslo Zahodni Balkan za Slovence še lahko  prepričljivo?

Toda, v čem je bistvo tako vztrajnega nasprotovanja Sloveniji in njeni zgodovinski državi, Karantaniji? Izvaja ga ne le staro/novo velesrbstvo, temveč tudi evropski prostozidarski aparat. In v čem mu je samostojna Slovenija lahko “nevarna”?

Ce pogledamo na karto, vidimo, da se je že nekdanja velika vojvodina Karantanija nahajala na izredno strateškem položaju v Evropi. Vzdržala je napade Obrov, zatem Madžarov in koncno še Turkov. Ti so zasedli ves Balkan in kasneje še Madžarsko, ki so jo imeli v rokah okoli 150 let. Vpadali so tudi v Slovenijo (Karantanijo), vendar so bili premagani: Sisek 1593, Monošter 1664, Dunaj 1683. Najbolj značilna je bila za nas bitka pri Sisku, v kateri so naši Kranjci pod poveljstvom Andreja Turjaškega premagali Turke. Srbski Belgrad ta slovenska zmaga tako motila, da jo je leta 1930 ukazal izločiti iz šolskih učbenikov.

Tisto, kar danes Belgrad ter njegove prostozidarske zaveznike v sosednji Avstriji in Italiji skrbi, je, da bi Slovenija, ki jo vztrajno ropajo in spodkopavajo, preživela. Njeno ozemlje so si namrec med sabo že razdelili. Stara Kranjska bo srbska, spodnja Štajerska bo avstrijska, Primorska in Istra pa italijanski. V ta namen vsak od njih, v navezi s srbskim podzemljem, po omenjenih predelih v Sloveniji pridno kupuje podjetja in nepremicnine. Bogato kupnino pa kasira preko svojih tajkunov Belgrad. Zaradi njihove razprodaje padajo delovna mesta in tisoči Slovencev so se že znašli na cesti.

Toda, ali bo izpeljava tega načrta res potekala gladko? Nedvomno je, da velesrbski Belgrad v navezi s s prostozidarsko Evropo ponovno izpeljuje svoj nacrt brez krčmarja. Spomnimo se, kako ga je Italija financirala ob pohodu na Kosovo, ko je za 3 milijarde lir kupila Telecom Srbija. Vendar je srbski pohod nad Albance kljub temu propadel. Tega se danes “ne spomni” več noben evropski list. Bodo prostozidarji čez kako leto financirali Belgradu tudi nov pohod na Slovenijo?

Ni nujno, da bo vojaški. Lahko je tudi kapitalski, ki ga izvajajo preko kriminalnega podzemlja in svoje tajne službe ipd. Na vsak način, še vedno smo priča pripravam, ki naj bi znova razgibale “nemirni” Balkan. Začelo se je v balkanski Grciji. Ali bo jutri na vrsti Slovenija?…

 
Petra Majdic - “Zahodna Balkanka”?

 
Mitja Petkovšek kot “Zahodni Balkanec”?