Podžupan mestne občine Ljubljane g. Koželj je parkiral svoj avtomobil na nedovoljenem mestu pred Mestno hišo v Ljubljani in mestni redarji so mu ga olisičili ter ga obvestili z znanim obrazcem, zavitim v rjavo vrečko "mestno redarstvo", o prekršku po Zakonu o varnosti v cestnem prometu RS.

Kot je razvidno iz posnetka, je g. Koželj poklical mestne redarje, ki so prišli in mu avtomobil osvobodili lisic, njega pa globe.

14. člen Ustave RS pravi, da smo pred zakonom vsi enaki. To pomeni, da ne more nihče mimo zakona. Zato smo ukrepali:

In župana MOL pozvali k odstopu:

Župan MOL g. Zoran Janković nam je odgovoril, a ne na naš poziv. Malce naokoli na okroglo:

Sldedil je naš odgovor:

Sledil je še en odgovor, tokrat drugega podžupana MOL:

In še en naš odgovor:

In dokaz o tem, da na armaturni plošči ni bilo nobene dovolilnice:

Odgovora iz MOL potem do danes (1. julija 2010) ni bilo, smo pa dobili obvestilo protikorupcijske komisje, da sta tako podžupan MOL kot mestni redar ravnala koruptivno:

Na podlagi 18. člena Zakona o preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 2/04, v nadaljevanju ZPKor) v povezavi s prvim odstavkom 84. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 45/2010) in 13. člena Poslovnika Komisije za preprečevanje korupcije (Uradni list RS, št. 105/04) je Komisija za preprečevanje korupcije na seji dne 14.6.2010 sprejela naslednje:

Načelno mnenje številka 218

Ravnanje uradne osebe – občinskega redarja, ki na kraju prekrška ugotovi kršitev Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) ter za storjeni prekršek izda obvestilo o prekršku in v skladu z občinskim odlokom odredi lisičenje, kasneje pa se po telefonskem posredovanju občinskega funkcionarja vrne na kraj prekrška in spremeni obvestilo, na podlagi katerega bi sicer funkcionar prejel plačilni nalog, v opozorilo po Zakonu o prekrških (ZP-1) ter v nasprotju z odlokom in odredbo brez plačila stroškov odredi odstranitev lisic, predstavlja kršitev dolžnega ravnanja in pridobitev koristiti funkcionarju občine, kar ustreza definiciji korupcije po 3. alineji 2. člena ZPKor.

Obrazložitev:

Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju: Komisija) je v mesecu februarju 2010 prejela dve identični prijavi o sumu korupcije glede ravnanja enega od funkcionarjev občine, ker naj bi v funkciji, ki jo opravlja, izrabil svoj položaj in se tako izognil plačilu izrečene kazni za prekršek. Samo dejanje je bilo posneto in objavljeno na svetovnem spletu. Komisija je prijavi sprejela v obravnavo in zaprosila redarstvo za ustrezno dokumentacijo in pojasnilo. Na podlagi zbranega gradiva se je Komisija do opisanega ravnanja opredelila tako, kot je navedeno v izreku načelnega mnenja.

Pristojnost Komisije, da daje načelna mnenja, določa 18. člen ZPKor. Natančneje jo ureja Poslovnik komisije, ki v 1. alinei 13. člena določa, da komisija sprejema načelna mnenja o tem, ali določeno ravnanje ustreza definiciji korupcije iz ZPKor. Definicija korupcije je razvidna iz 3. alinee 2. člena ZPKor, po katerem je »korupcija« vsaka kršitev dolžnega ravnanja uradnih oziroma odgovornih oseb v javnem ali zasebnem sektorju, kot tudi ravnanje oseb, ki so pobudniki kršitev ali oseb, ki se s kršitvijo lahko okoristijo, zaradi posredno ali neposredno obljubljene, ponujene ali dane oziroma zahtevane, sprejete ali pričakovane koristi zase ali za drugega.

Poslovnik komisije v drugem odstavku 13. člena določa, da načelna mnenja o korupciji nimajo pravnih ali materialnih posledic. Načelna mnenja niso ne splošni in ne konkretni pravni akt, s katerimi se sicer odloča o pravicah in dolžnosti posameznikov, pač pa le zakonita metoda preprečevanja korupcije, s katero Komisija ne odloča o odgovornosti udeleženih oseb, fizičnih ali pravnih, ampak v načelnih mnenjih ugotavlja dejansko stanje, ki ga nato primerja s pravili dolžnega ravnanja in zakonsko definicijo korupcije po 3. alinei 2. člena ZPKor. Načelna mnenja so le neobvezne smernice, po katerih lahko nedoločeno število nedoločenih subjektov prostovoljno usmerja svoje vedenje in ravnanje, da se na ta način izognejo tveganjem korupcije. To je tudi glavni namen zakonodajalca v ZPKor, ki terja pravočasno odkrivanje, preprečevanje in obvladovanje tveganj, ne le čakanje na nastanek in posledice korupcije. Tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi U-I-57/06 ugotavlja, da preprečevanje korupcije izhaja neposredno iz temeljev pravne države. Zato morajo tudi načelna mnenja o korupciji poleg konkretnih določb upoštevati temeljna načela pravne države, njena vrednostna (etična) merila in pravni red kot celoto.

Občinski redarji so pooblaščeni za odločanje o upravnih stvareh in dejanja v postopku pred odločbo v skladu z določbama 28. in 30. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 22/2005-UPB5 in spremembe), za izvajanje nadzora po določilih Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 133/2006-UPB4 – v nadaljevanju ZVCP-1), za postopek za prekrške prekrškovnega organa v skladu z določbami 49., 51. in 63. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 3/2007-UPB4 in spremembe, v nadaljevanju ZP-1) in za izvajanje prekrškovnega organa po določilih ZP-1.

Občinski redar ima v skladu z določbo 10. člena Zakona o občinskem redarstvu (Uradni list RS, št. 139/2006) pri opravljanju nalog naslednja pooblastila:
- opozorila,
- ustna odredba,
- ugotavljanje istovetnosti,
- varnostni pregled osebe,
- zaseg predmetov,
- zadržanje storilca prekrška in kaznivega dejanja,
- uporaba fizične sile, sredstev za vklepanje in vezanje in plinskega razpršilca.

Na podlagi vpogleda v prejeto dokumentacijo je bilo ugotovljeno, da je bilo motorno vozilo funkcionarja določenega dne parkirano na rezerviranih parkirnih prostorih, kjer je s prometnim znakom za izrecne odredbe ustavljanje in parkiranje prepovedano, z dopolnilno tablo »razen za vozila z dovolilnico«. V motornem vozilu ni bila na vidnem mestu ustrezno nameščena dovolilnica, saj je bila vidna zgolj iz zadnje strani in tako posledično ni bila razvidna upravičenost uporabnika vozila do uporabe navedenega parkirnega mesta. Storjen je bil prekršek na podlagi določbe petega odstavka 116. člena ZVCP-1, vozilo pa je bilo na podlagi občinskega odloka o cestnoprometni ureditvi priklenjeno z lisicami.

Funkcionar se je vrnil na mesto, kjer je parkiral vozilo in ugotovil, da je priklenjeno z lisicami in opravil telefonski klic. Po telefonskemu klicu je bil skupinovodja na redarstvu obveščen, da je bilo priklenjeno vozilo funkcionarja občine. Skupinovodja je o dogodku obvestil občinskega redarja, ki je priklenil vozilo. Občinski redar se je z delavcem javnega podjetja vrnil na kraj dogodka in postopek po odstranitvi lisic zaključil z opozorilom, ne da bi funkcionar plačal stroške za priklenitev in odstranitev lisic.

Komisija ugotavlja, da je vozilo lahko parkirano z dovolilnico, kadar gre za parkiranje vozil državnih organov, organov občine, tujih diplomatskih predstavništev, hotelskih gostov, avtotaksi vozil ali kot nadomestilo za ovirano rabo lastne garaže na območju za pešce. V 22. členu občinskega odloku je tudi določeno, da mora dovolilnica biti nameščena v parkiranem vozilu tako, da je dobro vidna in v celoti čitljiva z zunanje strani vozila skozi vetrobransko steklo.

Ker dovolilnica ni bila pravilno nameščena, je občinski redar ugotovil kršitev petega odstavka 116. člena ZVCP-1, ki določa, da morajo udeleženci cestnega prometa ravnati skladno z omejitvami, prepovedmi in obveznostmi, izraženimi s prometno signalizacijo. Tako morajo ravnati tudi tedaj, ko je to v nasprotju s prometnimi pravili. Občinski redar je zaradi kršitve navedenega člena namestil v skladu z določbo odloka občine odredbo in obvestilo o priklenitvi lisic na vetrobransko steklo avtomobila. S tem je bil funkcionar obveščen o postopku odstranitve lisic ter o plačilu stroškov za priklenitev in odklenitev lisic.

Stroške za priklenitev in odstranitev lisic se v skladu z določbo občinskega odloka plača na lokaciji, ki je navedena na odredbi in opozorilu o priklenitvi lisic. Plačnik stroškov je voznik, lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, v konkretnemu primeru funkcionar občine. Na podlagi video posnetka in pridobljenega gradiva, s katerim je Komisija razpolagala je bilo ugotovljeno, da postopek odstranitve lisic ni bil izveden v skladu z občinskim odlokom, funkcionar pa se je tako ognil plačilu stroškov priklenitve in odklenitve lisic na parkiranem vozilu, kar predstavlja pridobitev neupravičene premoženjske koristi.

Občina je pojasnila, da je takšen način odstranitve lisic, kot je bil izveden v opisanem primeru, običajen, kadar gre za službena vozila Ministrstva za notranje zadeve na podlagi določbe drugega odstavka 53. člena ZVCP-1, ko pooblaščene uradne osebe opravljajo uradne naloge policije, za vozila invalidov na podlagi prvega odstavka 53. člena ZVCP-1 ter vozila v lasti diplomatskih predstavništev, kjer je upoštevana določba 12. člena ZP-1.

Komisija ugotavlja, da določbe na katere se sklicuje občina, urejajo drugačno situacijo, kot je bila v primeru funkcionarja. Prvi odstavek 53. člen ZVCP-1 določa, da zdravstveni delavci, delavci socialnih služb in delavci invalidskih organizacij smejo ob obiskih oskrbovancev (bolnikov oziroma bolnic, ostarelih, onemoglih in invalidov) na domu zaradi nujnih in neodložljivih storitev, potrebnih za njihovo zdravje in življenje, za največ dve uri parkirati vozila na krajih, kjer to sicer ni dovoljeno, če tako parkirano vozilo ne ogroža drugih udeležencev v cestnem prometu ali jih ne ovira v smislu 2. do 7. točke petega odstavka 123. ZVCP-1. Na naveden način lahko parkirajo tudi osebe ki, imajo zaradi izgube, okvare ali paraliziranosti spodnjih ali zgornjih okončin ali medenice priznano najmanj 60% telesno okvaro, osebe z multiplo sklerozo in osebe z mišičnimi in živčno mišičnimi obolenji z ocenjeno najmanj 30% telesno okvaro, težko telesno prizadeta oseba, ki ji je zaradi tega priznana invalidnost po predpisih o varstvu telesno in duševno prizadetih oseb, spremljevalec, ki vozi in spremlja osebo, ki sama ne more ali ne sme voziti motornega vozila, težko duševno prizadeto osebo, ki ji je zaradi tega priznana invalidnost po predpisih o varstvu telesno in duševno prizadetih oseb ali osebo, ki je slepa. Na način iz prvega odstavka 53. člena ZVCP-1 smejo za nujno potreben čas parkirati tudi policisti pri opravljanju nalog policije.

V navedenih primerih morajo osebe imeti dovolilnico in če je nimajo oz. je pravilno ne namestijo, storijo prekršek, ki se obravnava v skladu z določili ZP-1. Prekrškovni postopek pa v skladu z določbo drugega odstavka 12. člena ZP-1 zoper osebe, ki uživajo imunitetno pravico po mednarodnem pravu, ni mogoč in se jim ne izreka sankcija za prekršek.

Komisija na podlagi navedenega pojasnila ocenjuje, da redarstvo v opisanih primerih deluje v nasprotju s predpisi in skladno z lastno po oceni Komisije nezakonito prakso, ki pa ne more predstavljati olajševalnih okoliščin, saj je redarstvo dolžno postopati v skladu z veljavnimi predpisi. Iz opisanega primera funkcionarja je razvidno, da je funkcionar storil prekršek in bi zato moral plačati stroške odstranitve lisic.

Funkcionar je imel status kršitelja po ZP-1 in bi tako moral v skladu z določbo petega odstavka 57. člena ZP-1 prejeti po pošti plačilni nalog in v 8 dneh po prejemu podati ugovor zoper plačilni nalog, ki se izda za kršitve predpisov o ustavljanju in parkiranju vozil v cestnem prometu. O ugovoru odloča prekrškovni organ z odločbo o prekršku, pri čemer ugovor šteje kot izjava v hitrem postopku o prekršku. Pouk o pravici do ugovora in načinu njegove vložitve, ter o tem, da mora kršitelj v ugovoru navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo več mogel uveljavljati, je del pravnega pouka na plačilnem nalogu. Zoper to odločitev prekrškovnega organa lahko upravičenci vložijo zahtevo za sodno varstvo le v primeru, če je bila kršitelju izrečena sankcija, kot to določa prvi odstavek 59. člena ZP-1.

Funkcionar je bil v navedenem primeru privilegiran, ker mu ni bilo potrebno uveljavljati pravnega varstva, ampak je občinski redar po tem, ko je že namestil obvestilo o prekršku in lisice, postopek po ponovnem prihodu na kraju dogodka zaključil z opozorilom. Zaradi izrečenega opozorila funkcionar ni prejel plačilnega naloga in mu ni bilo potrebno uveljavljati pravnega varstva, hkrati pa mu je občinski redar odredil odstranitev lisic z vozila brez plačila stroškov priklenitve in odklenitve lisic kljub temu, da je bil storjen prekršek, saj mu sicer redar ne bi izrekel opozorila po ZP-1.

Komisija ugotavlja, da je funkcionar sicer res imel dovolilnico in je bil upravičen parkirati na parkirnem mestu, vendar je storil prekršek, ker v času, ko je bil avto parkiran, ni bila razvidna upravičenost do parkiranja, saj dovolilnice ni pravilno namestil, kar je izrecno navedeno tako v odloku kot na sami dovolilnici, zaradi česar je občinski redar pravilno ugotovil, da gre za kršitev predpisov in izdal obvestilo. To, da je posedoval dovolilnico, bi moral funkcionar uveljavljati v ugovoru zoper plačilni nalog in morebiti navajati kot olajševalno okoliščino, ker že samo dejstvo, da ni bila pravilno nameščena, pomeni storitev prekrška. Funkcionar bi lahko uveljavljal pravno varstvo zgolj v ugovoru zoper plačilni nalog.

Upoštevaje navedene ugotovitve Komisija meni, da je redar v konkretnem primeru po že končanem postopku, ko je na kraju samem zaznal prekršek in za njega izdal odredbo, nato pa se ponovno vrnil na kraj dogodka in zaključen postopek obnovil in izrekel opozorilo, s kršitvijo dolžnega ravnanja omogočil neupravičeno korist funkcionarju občine s tem, da zoper funkcionarja niso stekli zakoniti postopki, kar ustreza definiciji korupcije po 3. alineji 2. člena ZPKor.

S tem je načelno mnenje utemeljeno.

Drago Kos
Predsednik

Naš dodatek:

Tudi protikorupcijska komisja se sklicuje na neresnične trditve iz MOL, ko pritegne trditvi, da je v avtomobilu bila dovolillnica, ki naj bi bila vidna od zadaj. No, to seveda ne drži in tega ne bo mogoče dokazati. Kar pa je tudi nerelevantno. Bolj pomembno je, ko tudi protikorupcijska komisija pravi, da je redar podžupana opomnil. To je povsem neresnično, saj se iz posnetka jasno vidi, da se je podžupan branil in priznaval, da je on kriv, redar pa ga je že v začetku ponižno pozdravil in se on vedel kot bi se opravičeval. Tako bi se lahko vedli (ali celo morali vesti!) do vsakega davkoplačevalca.

Kakorkoli, oba sta ravnala koruptivno. To pomeni, da bo moral podžupan MOL g. Koželj odgovarjati zaradi zlorabe položaja in pravic, plačati takso za odlisičenje avtomobila in poravnati globo za napačno parkiranje ali pa se nanjo pritožiti. Zadevo bo potrebno s strani redarstva ponoviti. Za koruptivnega redarja bodo poskrbeli v MOL, upamo!? Gospod župan pa glede na njegovo pisanje najbrž ne bo odstopil, čeprav naš poziv velja in je zdaj po odgovoru PKK še bolj utemeljen.

Dokler za podžupana ne bodo uvedene sankcije in poravnava takse in globe, ni nihče v tej državi dolžan plačati kazni po Zakonu o varnosti cestnega prometa, saj bi bil v tem primeru neenak pred zakonom glede na podžupana, kar pa je protiustavno.

Ustava namreč zagotavlja v svojem 14. členu enakost pred zakonom. Gre sicer za banalen primer, a ta je neizpodbiten in dokazan, saj ga je posnelo ostro oko kamere. Koliko je takih in seveda veliko hujših koruptivnih ravnanj, ki so očem kamer in javnosti nevidni, lahko samo ugibamo.

Zdaj se bodo morali odgovorni varuhi Ustave in Zakonov vprašati, ali bodo preko tega primera uredili, da bo Ustava RS veljala in jo bodo zavarovali, ali pa bodo morda javno razglasili, da ne velja več.

Bomo videli, kaj bo naredilo tožilstvo po uradni dolžnosti.

Morda se nadaljuje...?