PREKMURSKI TAJKUNI, URADNIKI IN FUNKCIONARJI ŽE VSTAVLJAJO ŠAMPANJCE V HLADILNIK

Nič ne bo pomagal za razvoj Prekmurja in popravo življenjskega standarda Prekmurcev pravkar ponujeni »Topčiderski« model razvojnih finančnih transferjev, če bodo tukajšnji  državni uradniki in funkcionarji oziroma zaposleni v javni upravi ter politična elita v imenu institucij države »zafrkavali« in se jim obilno maščevali, tistim ljudem, ki razmišljajo. Razvoja ne prinese noben podarjeni denar, ampak nenehno razmišljajoči, ustvarjalni in seveda dejansko izobraženi ljudje.

Muro kot politični silos titoizma za  Prekmurce, kateremu danes nekateri pravijo celo ponos Prekmurja, je politična elita nenehno oskrbovala z Topčiderskim proizvodom, da so tako dušili socialne nemire v tej pokrajini. Mednarodna skupnost že desetletja afriške države oskrbuje z denarnimi pomočmi, dejansko pa na ta način podpirajo diktatorske politične elite v posameznih državah, Afričani pa umirajo od lakote. Podoben je problem Prekmurja, če že ne cele Slovenije, na katerega hočem v nadaljevanju, z njega podrobno razčlenitvijo in razlago, opozoriti.

Čeprav je moj in moje družine eksistenčni status in status naših razvejanih  problemov, ki so se začeli pred 22 leti, specifičen, enkraten, je na njem mogoče razložiti problem funkcioniranja slovenske družbe, delovanje političnega sistema, pravnega sistema in sistema javne uprave v Sloveniji, posebej delo državnih uradnikov in funkcionarjev.

Pred dnevi sem bil povabljen na sedež Davčnega urada v Murski Soboti, ki se nahaja v mavzoleju na desni in levi strani Slomškove ulice. Institucije Davčne uprave v Sloveniji lahko mirne duše imenujemo »Mavzoleji« ali razkošen nagrobnik, saj so produkt dela v tej stavbi uradujočih uradnikov in funkcionarjev, ki izvajajo finančni inženiring v korist politične elite, to pa so trupla propadlih malih, politično in rodbinsko nepravovernih podjetnikov.

Povabljen sem bil zaradi ureditve plačila nadomestila za stavbno zemljišče. Pet let sem DURS-u v Murski Soboti pisal pritožbe in jih s podatki utemeljeval, da me od začetka uvedbe tega nadomestila neupravičeno bremenijo z dvakratnim zneskom. Moje pritožbe so tako z levo roko obravnavali in v vnaprej pripravljen sklep samo vložili besedo zavrnjeno.

Nazadnje je Ministrstvo za finance odločilo, da se mora postopek obnoviti, in tako so obupali, da bi me še naprej zafrkavali, kar seveda niso priznali. Sprejela sta me uradnica in njej podrejeni uradnik v vlogi pravnika, ki naj bi pisal zapisnik. Na koncu sem ugotovil, da je ta zapisnik bil že napisan. Vsebina zapisnika, ki sem ga podpisal, je obsegala dve strani, a ves čas, ko sem bil prisoten pa se zapisnikar ni ukvarjal s pisanjem, ampak z mano. Oba sta mi dokazovala, da oni niso nič krivi.

Pripovedovala sta mi pravljice o pripadajoči zakonodaji. Bil sem nejevoljen in sem jima povedal, da bom institucijo tožil, če bo še naprej nadaljevala s tem namernim zafrkavanjem. Uradnica mi je povedala, da se ti problemi napačnih obremenitev z davki in prispevki pojavljajo, ker se stranke ne pritožimo pravočasno. Jaz sem ji odvrnil, da se pritožim na vse pravočasno in kljub temu DURS ne reši mojega problema, ki je bil rešljiv že na začetku (oba, ta ki se tiče stavbnega nadomestila, kot tudi davka iz dejavnosti), ampak se moram do onemoglosti razpisati, da se problem reši po petih letih.

Občina Moravske Toplice je že pred leti DURS-u posredovala nove podatke za odmero nadomestila. Ne boste verjeli, uradnica mi je rekla, da se »kot izgleda« pritožujem preveč in me ne vzamejo resno.

Namesto da bi se mi osebno ali v imenu DURS-a  opravičila za njihovo petletno zafrkavanje, finančno in psihično izžemanje, mi je uradnik zagrozil, da me bodo tožili, ker sem jih žalil s pisanjem tolikšnih pritožb, v katerih sem že iz obupa vsebinsko na razne načine dokazoval svojo resnico.

Vsaka beseda je lahko žalitev za vsakega posebej, ne more pa biti žalitev, ko vidiš, da te nekdo namerno brez vzroka, da bi zakril krivice, ki ti jih s svojim delom povzroča, in se temu zoperstavljaš z verodostojnimi, strokovnimi, moralnimi, človeškega dostojanstva vrednimi argumenti.
 
Odprli smo tudi problem, za mene neobstoječega dolga, zaradi katerega imam že natančno leto dni blokiran osebni in transakcijski račun, na kontu davkov iz dejavnosti. Že sedem let jim, podobno kot v prejšnjem primeru, z izračuni dokazujem, da so njihova knjiženja davčnih obremenitev v obliki akontacij in vsakoletnih pobotov s preplačano dohodnino nepravilna.

Leta 2004 je Ustavno sodišče razveljavilo odlok o zaračunavanju previsokih obresti in tega pri meni ne upoštevajo za nazaj, kot bi to morali, in ne stornirajo tega preplačila v mojo korist. S poboti dolga s pomočjo zneskov preplačane dohodnine se ta dolg poravna za vsako leto - morda ostane kakšen EURO razlike. DURS mi pa kar še naprej knjižijo obremenitve v obliki mesečnih akontacij namesto da bi stornirali dolg od začetka davčnega leta do izdaje dohodninske odločbe in bi prenehali s knjiženjem mesečnih akontacij in zaračunavanjem zamudnih obresti od dneva izdaje dohodninske odločbe naprej. Sami teh, z njihove strani izdanih dohodninskih odločb, in tudi drugih, v tem mojem primeru ne upoštevajo.

V zvezi z dolgom na kontu iz davka iz dejavnosti sta me omenjena uradnika poslala v stavbo čez cesto k drugi uradnici. Ta mi je rekla, da ona samo knjiži, da pa imata  uradnika, ki sta me poslala, vse podatke in mi lahko le onadva razložita vsebino dolga. Na računalniku mi je pokazala obrazce z mojimi vsakoletnimi davčnimi napovedmi. Povedal sem ji, da ni v tem problem, ampak v knjiženju akontacij in zamudnih obresti. Ona pa mi je odvrnila, da tega zdaj ne more tako na hitro preveriti, da me bo čez čas poklicala in bova šla skozi cel spekter teh knjiženj ter bova skupaj ugotovila napake. Doživel sem torej to, kar sem predvideval. Da bi se me znebili, so me pošiljali od vrat do vrat in me tako po liniji najmanjšega odpora odslovili.

Z dopisom, v katerem sem opisal srž problema, sem se obrnil na generalno direktorico DURS-a go. Mojco Centa Debeljak. V pisnem odgovoru mi je ta spisala neko tabelo obremenitev in pobotov, ki nima nič skupnega z realnostjo, niti se ne ujema s tistim zneskom, ki so ga navedli v izvršilnem naslovu.

Zneski so dobesedno izmišljeni, manjkajo pa zneski pobotov s preveč plačano dohodnino. Zapisala mi je, da mi je bilo dne 17.09.2009 na oddelku za samostojne podjetnike pojasnjeno knjiženje akontacij na podlagi davčnih obračunov. To je višek sprenevedanja uradnikov DURS-a v Murski Soboti, ki so kot izgleda »pretentali« svojo generalno direktorico.

To dokazuje stanje morale in duha pri uradnikih DURS-a v Murski Soboti in tudi v Sloveniji. Ni nobeno presenečenje, da si ti uradniki kar sami knjižijo del pobranih davkov na svoje in svojih sorodnikov osebne račune. Morda se je tudi z mojimi poboti dolga zgodilo nekaj podobnega. Vse svoje napake s pomočjo laganja prevalijo na stranke, na male podjetnike, ki si težko pomagajo.

Mnogi so sami, glede na izobrazbo ali nezainteresiranost, nevešči v spremljanju prirejenega, luknjastega, večplastnega, pomanjkljivega  slovenskega pravnega reda. Zaradi finančnih stisk, kot se to meni godi, pa si Odvetnika ne morejo privoščiti, čeprav tudi ti niso garant, da bi v sporu z institucijami države lahko dokazali svojo resnico. Vse preveč je primerov, ko Odvetniki zamižijo na obe očesi in dejansko nočejo ali pa ne smejo doseči pravne resnice v škodo države.

S takšnimi metodami dela kot jih uprizarjajo slovenski politiki, funkcionarji in uradniki državne oziroma javne uprave v Sloveniji nad mano, v človeku ubijejo njegove človeške moralne vrednote in voljo do ustvarjanja. Zato je v Sloveniji človeška ustvarjalnost v zatonu. Bil bi to obroben problem, če bi se to dogajalo samo meni, te krivice se dogajajo več deset tisočim v tej državi, vendar si mnogi ne znajo svojih življenjskih težav, neuspehov na ustvarjalnem področju, ko hočejo svoje znanje udejanjiti, razložiti.

Po pomoč se obrnejo k tistim, ki jim dejansko delajo škodo v imenu institucij države. Ti pa jih potem s svojevrstnimi metodami prepričevanja prepričajo, da so dejansko nesposobni, nimajo dovolj znanja, da so kršili slovenski pravni red. Temelj titoistične ideologije je, da ga ne glede na to, če tvoj nasprotnik, sogovornik, govori resnico, moraš prepričati, da ti kot partijski kader, državni uradnik in funkcionar, imaš vedno prav, da vedno govoriš resnico.

Času in prostoru prilagojeno titoistično metodo prepričevanja sta nedavno proti meni uporabila uradnika DURS-a v Murski Soboti, ko sta me z besedami, da me zaradi tega, ker se pritožim na vsako odločbo, ne jemljejo resno.

S tem sta me hotela odvrniti, da bi se pritoževal na njihove pristranske, nestrokovne in celo s slovenskim »Ribičičevim« pravnim redom neskladne odločbe in sklepe. Prepričati sta me hotela, da sem umsko bolan in nezrel človek. Na koncu sta mi z grožnjo tožbe dala na znanje, da kljub temu, da se upravičeno zoperstavljam samovoljnim odločitvam uradnikov DURS-a, ne bom uspel priti do resnice. Posredno sta mi naznanila, da bo sledilo maščevanje, če ne bom utihnil. To je modificiran model pranja možganov razmišljajočim državljanom, s katerim jim  politiki, funkcionarji in uradniki državne uprave izžemajo zdrave možgane.

Potem pa aktivirajo svoje kvazi strokovnjake, psihologe, psihiatre in sociologe, ki razglabljajo in raziskujejo, kje tiči vzrok za tolikšno samomorilnost med slovenskim narodom. Vzroke iščejo vsepovsod drugje, samo ne v modelu funkcioniranja države v skladu s titoistično ideologijo in pod njo prilagojeno, z državo upravljajočo politično in uradniško elito.

Na osnovi mnogih raziskav slovenski narod sodi v sam vrh lestvice narodov glede visoke inteligentnosti. Inteligenten človek razmišlja, je ustvarjalen, zato s težavo prenaša krivice, posebej takšne prostaško oblikovane krivice, ki mu jih s svojim modelom pranja možganov povzroča slovenska titoistično ideološka javna uprava.

Te sinhronizirane maščevalne psihične represalije že desetletje intenzivno doživljam s strani murskosoboških in slovenskih sodišč, DURS-a, Urada za človekove pravice, Zavoda za zaposlovanje, zdravstvenega in pokojninskega zavoda. To se mi dogaja, ker sem že v bivšem sistemu, ko je to bilo nedovoljeno početje, ostro in odprto govoril o zlorabah institucij države v osebne in politične namene, ki se jih je politična, funkcionarska in uradniška elita posluževala pri obravnavanju razmišljajočih državljanov.

Ta posodobljen Kocbek - Furlanov model obravnavanja in psihičnega uničevanja ljudi v imenu institucij države iz preteklosti, ki razmišljajo in so zato tudi ustvarjalni in so zares izobraženi in delavni ter se zoperstavljajo modelu dela titoistične politične, uradniške in funkcionarske elite, se mora v Sloveniji končno nehati, če kdo resno želi slovenskemu narodu, da bo ta postal zares del zahodne civilizacije in bo Slovenija postala gospodarsko in družbeno razvita država.

Sam sem za to, da DURS izterja milijonske zneske neplačanih davkov, vendar moj primer dokazuje, da je mnogo milijonov od tega zneska posledica neupravičenega obremenjevanja posameznih podjetnikov s strani DURS. Za takšno početje se izgovarjajo na zastarelo tehnologijo, ki jo imajo na voljo za pobiranje davkov, kar moj primer dokazuje, saj izgleda, da knjiženje obremenitev izvajajo z » vilico iz jedilnega pribora«.

Pritožb žrtev tega zastarelega modela pobiranja davkov ne upoštevajo, »ne jemljejo jih resno«, z njihovim reševanjem zavlačujejo leta, ob tem pa pripisujejo obresti in tako se dolg kopiči. Na koncu te dolžnike pošljejo iskat pravico na sodišče, kamor pa lahko gre le tisti, ki ima denar, tega pa večina teh oškodovancev nima.

Ta model pobiranja davkov, prispevkov in nadomestil na eni strani in njih oprostitev plačila politično in še kako pravovernim dolžnikom, državni uradniki izvajajo na osnovi prilagojene večplastne veljavne luknjaste zakonodaje z zakonskimi prazninami. To je dobro zamaskiran način prerazporejanja lastništva dobrin v državi in njegovega kopičenja pri posameznikih. Ob tem služijo vse institucije države, pošta, pravosodje, odvetniki pa največ. Za temi neupravičeno knjiženimi davčnimi obremenitvami stojijo razne špekulacije o prevzemih podjetij, maščevalno uničevanje posameznih ljudi, saj z izvršbami male podjetnike uničijo, da bi  politično in sorodstveno pravoverni posamezniki na ta način prišli do poceni premoženja.

Ti privilegirani posamezniki, ki so to postali zaradi političnih zaslug v bivšem sistemu ali so potomci zaslužnih ljudi iz bivšega političnega titoističnega režima, imajo kot uradniki, funkcionarji, člani nadzornih odborov ali uprav podjetij v delni ali popolni državni lasti vpliv na več institucij države hkrati.

To uničuje slovensko družbo in povzroča podjetniško ter razvojno stagnacijo. Zato je potrebno obelodaniti politično ter sorodstveno povezanost s preteklim političnim sistemom, politično in UDBOVSKO pravno ureditvijo tega sistema. Bilo bi dobro, da se tisti, ki na veliko govorijo in resno mislijo, kar se tiče pobiranja zaostalih davkov in s tem rešitve države pred bankrotom, malo vzdržijo in naj rajši najprej naredijo red med politiki, funkcionarji in uradniki državne uprave.

Poleg razkritja seznama pedofilov bi se morali zavzeti tudi za to, da se obelodanijo seznami pripadnikov UDBE, ki je ta zločinski totalitarni režim ohranjala pri življenju in izvajala zločine nad večinskim razmišljajočim delom slovenskega naroda. Novopečena Nobelova nagrajenka za književnost, ki je zbežala iz Romunije za časa vladavine razbojniško komunističnega diktatorja Čaušeska, prijatelja Josipa Broza, baje še danes sluti, da ji sledijo romunske obveščevalne službe, v katerih vrstah je zaposlenih kar preveč pripadnikov nekdanje sekuritate.

Nič ni drugače v Sloveniji, v to sem prepričan. Pripadniki nekdanje UDBE so vrinjeni v vseh državnih institucijah, celo svetovalec ministra za finance je zloglasen UDBOVEC.

Takšnega načina polnjenja državne blagajne se lahko poslužujejo samo razbojniki, seveda ti nimajo nič skupnega z Robin Hoodom, v vlogi politične elite na oblasti. Pobiranje davkov, prispevkov, glob na osnovi pisnih in ustnih dekretov je čisto razbojništvo. Na ta način so izključeni zakoni in človekove pravice - državljani se delijo na vaše in naše, na privilegirane in podrejene.

Državni uradniki postanejo eksekutorji, orodje v rokah politične elite, ki jih imajo na povodcu, da gospodarju dostavljajo  plen. To ni več politika, upravljanje z državo - državljani v skladu s pravnim redom in moralnimi vrednotami človeštva, to je razbojništvo, to je hujše od diktature. Proti takšnemu početju državnih uradnikov in funkcionarjev se je potrebno zoperstaviti z vsemi sredstvi, z državljansko nepokorščino.

Da se danes to dogaja v Sloveniji, temu ni kriva sedanja gospodarska kriza, na katero se sklicuje politična elita in na ta način opravičuje to početje uradnikov in funkcionarjev državne uprave. Ta kriza v Sloveniji traja že 18 let na 45 let podlage in ves ta čas zaseda ta mesta v javni upravi uradniška in funkcionarska elita, ki je lojalna titoistični politični eliti. Vse do danes se ta elita sploh ne odziva na težave državljanov zaradi krivic, ki jim jo s svojim delom povzročajo. Njihov odziv je kvečjemu diktatorski v prepričanju, da so državljani zaradi njih. Obstoječa uradniška in funkcionarska elita v teh osemnajstih letih na 45 let podlage sploh ni doživela niti najmanjših strukturnih sprememb. Izvedena je bila le obnova njih v skladu z negativno kadrovsko selekcijo, kjer so veljali v glavnem politični kriteriji ideologije titoizma in rodbinska ter prijateljska priporočila.

Ker se je ta model kadrovanja ohranil do današnjih dni, je lansko leto Slovenijo zapustilo 4500 ljudi. Zagotovo niso odšli tisti, ki jim je razmišljanje in ustvarjalnost postranska zadeva v življenju, ki verjamejo leporečju in demagogiji politične elite o uspešnosti Topčiderskega finančnega inženiringa v borbi proti krizi in gospodarskem zaostajanju Slovenije. Ta model finančnega inženiringa, s katerim operira sedanja politična elita, ni nič drugega kot metanje peska v oči državljanom, na drugi strani pa način polnjenja žepov pripadnikom tej politični eliti.

Takšen model negativne kadrovske, gospodarske in finančne politike, v Sloveniji povzroča krizo krize. Kašča je bila prazna, je izjavil Golobič in na ta način priznal, da Slovenija ni bila nikoli zgodba o uspehu, kot sta to v en glas po svetu tulila z Drnovškom. Ne samo da je kašča prazna, ampak se je presušila.

Ti, ki danes govorijo o setvi, žetvi in prazni kašči, so v preteklih osemnajstih letih na 45 let podlage sejali navidezno na osnovi dekretov, zato so mlatili prazno slamo. Kljub temu, da je Janša bil slab oblastnik, bil pa je dober vzdrževalec, ni v štiriletnem mandatu zapravil premoženja, ki bi ga morala imeti Slovenija kot zgodba o uspehu, ko so bili na oblasti Kučan, Drnovšek in Golobič. Zato se mora v Sloveniji nehati vladanje politične elite na temelju operiranja s podlimi presežniki o vsesplošnem stanju v državi.

Kot že rečeno, je ta kriza posledica 18-letnega oblastništva na 45 let podlage titoistične politične elite. Mora se priznati tako za zgodovino kot praktično, da so kratkotrajne vlade Peterleta, Bajuka in Janše funkcionirale po taktih titoizma. Nobena od njih ni imela prostih rok, da bi izpeljala strukturne spremembe, kar se tiče preobrazbe državne uprave v skladu z programom slovenske politične pomladi.

Povrhu tega pa te volje pri Peterletu in Janši sploh ni bilo - vse preveč sta bila osebno povezana s titoizmom in politično elito iz teh časov, posebej s Kučanom. V Peterletovi vladi je bilo vse preveč vrinjencev okuženih s titoizmom s Peterletom na čelu. Tako je ta vlada vladala po volji titoistov, da njihova preteklost ni bila ogrožena. Bajuk je bil samo začasni vzdrževalec, da so si titoisti privoščili dopuste in se odpočili.

 Janševci pa so bili vzdrževalci v času, ko so  titoisti zaznali, da če hočejo še naprej obvladovati Slovenijo, se morajo organizacijsko in politično prestrukturirati. To pomeni, da so se strankarsko TOZDIRALI in bila je potrebna kadrovska prenova. Sami se niso hoteli lotiti te kadrovske prenove, kar se tiče državne uprave in gospodarskih subjektov v državni lasti, saj bi bilo nehigienično, da bi sami odstranjevali kadre, ki so bili njihovi učitelji. To zadovoljstvo so prepustili Janši.

Ta trditev se danes kaže za resnično, saj titoisti s Pahorjem in Türkom na čelu vse kadre, ki jih je nastavil Janša, zamenjujejo s svojimi mladimi, partijsko preverjenimi kadri - strokovnost in znanje ni pomembno. Pokazatelj, da ta trditev drži, je tudi ta, da se leta 2004 titoisti sploh niso trudili, da bi na volitvah zmagali.

Brez radikalnega reza v strukturo kadrov državne uprave se ne more izpeljati nobena družbena in gospodarska strukturna sprememba. Vsaj sto tisoč ljudi iz strukture sedanje večinsko maščevalno usmerjene in nestrokovne državne uradniške in funkcionarske strukture je potrebno odpustiti in jih nadomestiti z trideset tisoč sposobnimi in zares izobraženimi, z druge strani, to je tiste strani, katerih prednike so titoisti po drugi svetovni vojni pobijali, ker so bili sposobni razmišljati in tiste, ki so že 65 let v Sloveniji s strani titoistov zatirani in obsojeni, da opravljajo podrejena vzdrževalna dela za njihove potrebe in morajo klečeplaziti pred njimi, če hočejo preživeti, če hočejo zaslužiti 400 EUR na mesec.

Tudi Prekmurju ni pomoči brez radikalnega reza v uradniško in funkcionarsko strukturo državne uprave. Noben finančni inženiring, pa četudi se bo ta izvajal po  Topčiderskem vzorcu, ne bo te pokrajine obudil iz gospodarske zaostalosti, če bodo v državni upravi v izpostavah institucij države v Prekmurju še naprej sedeli sedanji maščevalni uradniki in funkcionarji, ki bodo v imenu institucij države zafrkavali in zapostavljali, jih jemali neresno, tiste maloštevilne ljudi v pokrajini, ki znajo pozitivno in nesebično razmišljati in hočejo na ta način ustvarjati dobrine, presežno vrednost.

Ponujeni denar s strani države bo imel efekt na razvoj, če do njega ne bodo imeli dostopa Pavlinjeki, Polaniči in tem podobni tajkunčki v Prekmurju. Ti bodo spisali lažne neuresničljive in za razvoj Prekmurja nekoristne projekte in si bodo s pomočjo obstoječe uradniške elite ves ta denar razdelili. Te firme morajo iti po poti Mure, saj so največja ovira za razvoj Prekmurja. Tako kot Mura njihovo poslovanje sloni na raznovrstnih državnih subvencijah, ne pa na ustvarjanju presežne vrednosti, na temelju razširjene reprodukcije.

Te firme in trenutna uradniška ter funkcionarska elita v Prekmurju so glavni vzrok za to, da Prekmurje zapuščajo sposobni in zares izobraženi ljudje, saj so izgubili vsako iskrico upanja, da bi lahko uspeli uresničiti svoje želje po uveljavitvi in uspehu. Odhajajo tisti, ki ne spadajo v krog kadrov negativne kadrovske titoistične elite. Na temelju izkušenj iz preteklosti so spoznali, da obstoječa uradniška elita tudi njim ne bo dovolila, da bi z delom in znanjem dokazali svojo sposobnost, da bi uspeli, da bi tako tej eliti dokazali nesposobnost.

Kanček upanja za razvoj Prekmurja bo vzklil pri tukajšnjih ljudeh, če bodo ta denar dobili ljudje z znanjem in voljo do ustvarjanja, izdelovanja kakovostnih izdelkov z dodatkom znanja. Od ponujene pomoči ne bo imel prekmurski človek nobene koristi, če ga bodo dobile že eksistirajoče razvojne agencije, tudi novoustanovljena Horvat -Pahorjeva ne. Te ga bodo prav tako uporabile za svoje kliente, klientelistično in nepotistično ga bodo delile, pri čemer se bo dogajala tudi korupcija.

Zgodovina v Prekmurju se ponavlja in se vračamo v leta 1920 do 1945 in 1945 do danes. V prvi polovici dvajsetega stoletja od 1923 do 1945 sta Prekmurje na osnovi politične in nacionalistične moči obvladovala Benko in Hartner ter nekaj manjših trgovcev in podjetnikov. Benko je svoj imperij razširil po celi takratni Jugoslaviji in še preko meja. Premoženje v denarju in nepremičninah se mu je kar čez noč množilo. Gradili so dvorce, vinske kleti in vile po celi državi.

Vse to Prekmurju in tu živečemu narodu ni pomagalo, kar se tiče dviga življenjskega standarda in premoženjskega stanja. Zapuščali so domača ognjišča in odšli v zahodnoevropske ter prekomorske države s trebuhom za kruhom. Med temi izseljenci so na žalost bili tudi moj dedek in dve njegovi sestri, ki se nista nikoli več vrnili v domači kraj.

Pavlinjeki in Polaniči in še kateri so si vzeli te čase in ljudi za zgled - zakorakali so po njihovi poti - obnavljajo obstoječe ali gradijo nove dvorce in gradove, po Benkovem in Hartnerjevem vzorcu, sposobni Prekmurci se izseljujejo in Prekmurje gospodarsko in demografsko siromaši.

Leta 1945 so prišli razbojniški komunisti, ki so Prekmurce zvabili v rudnike, jih naredili za zidarje in natakarje. Tiste, ki so ostali v pokrajini, pa so prepričevali in prepričali, da je za njih kmetovanje na 5 hektarskih njivah perspektivno in zadosti za preživljanje družine. Zgradili so Muro, da so nekatere poleg kmetovanja zaposlili.

Tako so bili skupaj, da so jih imeli UDBOVCI pod kontrolo. V tem betonskem silosu so opravljali dodelavne posle za tujce. Tako so titoisti Muro prikazovali delegacijam iz tujine kot vzorčno firmo, ki je plod vladavine razbojniškega komunizma. Mura je za njih in njihove družine in prijatelje zastonj šivala obleke in jim nudila zaposlitev ter dober zaslužek. Delavci so dobivali plače, vendar je bil ta zaslužek plod finančnega inženiringa Topčiderske kovnice denarja.

Tudi tistih 100 nemških mark, o katerih je tako vehementno govoril soboški župan Štihec, katere je njegova mati vsak mesec dala na stran, da je lahko on študiral. To ni bil plod dobička, ki bi ga ustvarila njegova mama s svojim delom. Kot ekonomist bi to moral vedeti in bi ne smel v namene zbiranja političnih točk operirati z demagogijo in na ta način »nategovati« prekmurski narod, posebej ne Murine delavke in delavce, ki so dejansko žrtev politične ideologije titoistov in njej prilagojene ekonomije.

Nobenega razloga ni, da bi se Prekmurci lahko razveselili te državne pomoči v denarju in bi tako upali, da se bo njihov standard zvišal in bi se Prekmurje začelo razvijati. Tako kot vedno bodo od te pomoči imeli koristi tukajšnji tajkuni, razvojne agencije, uradniška in funkcionarska elita, zaposlena v državni upravi ter v razvojnih agencijah. Zato so ti že zagotovo vstavili šampanjce v hladilnike, kmalu pa jih bodo začeli odpirati, da bi s šampanjcem proslavili dotok finančnih sredstev v njihove žepe in manjši del na bančne račune.

Ivanjševci, dne 11.10.2009                           Karel KOZIC