Kot temelj vsebine tega mojega pisanja sem izbral Franklov članek pod naslovom »Rešitelja Pahor in Janša«. Cel ta njegov članek vsebinsko izkazuje dejansko kadrovsko stanje na političnem prizorišču v državi Sloveniji. V njegovem zadnjem odstavku pa je avtor v slogu prežvekovalca tobaka opravil obilen srk sline prepojene z aromo tobaka in s tem pljunkom prekril to resnico.

 Frankl v glavnem vedno razmišlja pozitivno, zato si naj te moje kritike preveč ne žene k srcu. Njega sem izbral na osnovi tega njegovega članka, ker s tovrstnim modusom razmišljanja pooseblja tip slovenskega urednika in menedžerja, politika, funkcionarja in uradnika, ki mu je dovoljeno, da se javno giblje na političnem prizorišču in izraža svoje misli, ki mu je zagotovljen uspeh, ne glede na znanje, strokovnost in sposobnost in oseben »ugled« ne glede na njegov prispevek k vsesplošni blaginji v družbi, v državni instituciji, finančni in gospodarski družbi.

Te ljudi ne skrbi stagniranje  gospodarskega, vrednostnega, izobraževalnega, blaginjskega razvoja družbe, trpljenje naroda zaradi revščine, pohoda pravne zapostavljenosti ali drugorazrednosti in z njo povezane korupcije, klientelizma, nepotizma. Za njih je pomembno, da se njim in njihovi privilegirani eliti godi lepo, da se imajo lepo, da uživajo sadove dela svojih tlačanov-sužnjev, ki za njih ustvarjajo dobrine.

Ne morem sicer ugotoviti, ali se Frankl spreneveda, ali je plačan ali izobražen demagog.  Če drži to drugo, potem mi je jasno zakaj potrebuje to nohtanje pri sedanji enojajčni dvopolni slovenski politični eliti, posebej pa pri Pahorju in Janši. V svojih pisnih in ustnih komentarjih, saj je reden gost vseh slovenskih TV hiš, so ga polna usta trditev, da so v Sloveniji potrebne strukturne spremembe, kar je res. Zaradi tega bi mu moralo biti jasno, da diktatorji iz preteklosti in njihovi učenci ter gojenci v imenu titoistične ideologije umsko ne morejo in niso sposobni izpeljati potrebnih strukturnih sprememb.

Mislim, da Frankl razlikuje strukturne spremembe od delanja reforme reform, ki so bile popularne pred letom 1990 in so jih izvajali vedno isti ljudje, spremenilo pa se nikoli ni nič. Če bi ti ljudje hoteli izpeljati resne strukturne spremembe, bi morali porušiti svoje podstrešje, in kapaciteto ter ideološko vsebino možganov zamenjati. Za takšen poseg pa v tem trenutku ni nobene zunanje tehnologije pa tudi samo obnovitvene tehnologije  ne more zagotoviti človeku mati narava edini bog v kozmosu.

Titoističnega razmišljanja, ki ima korenine v bivšem političnem sistemu, ki nekako izzveni tako: »Pustimo ga na vrhu, mi pa bomo že za njegovim hrbtom delali po svoje in mu v tem smislu svetovali« se mora slovenski narod končno znebiti. Na praktičnem primeru imenovanem Slovenija vidimo, da takšno razmišljanje pomeni sistem kolektivne odgovornosti-neodgovornosti, kjer posameznik ni odgovoren za svoja zla dela. To vodi državo, narod in družbo v prepad.

Zato Slovenija tako kot nove politike z novodobnim razmišljanjem rabi tudi, zares ne pa kvazi, novodobno razmišljajoče urednike, ki se ne bodo nohtali pri politikih, da bi jim ugajali ampak bodo objektivno obveščali državljane o njihovih gospodarskih in političnih zločinih nad Slovenskim narodom.

Strukturne spremembe lahko izvaja človek, ki ve, kaj je življenje, kar Frankl v tem svojem članku prav lepo pojasnjuje, kaj to pomeni, ko je zapisal: »Slovenski levi ali desni politik je praviloma nekoč bil mladinsko-partijski funkcionar«, ti pa lahko prodajo nek bizaren izdelek drago samo prek političnih zvez (para)državni ustanovi, ali Libiji, Koreji, Kubi, Iranu, Venezueli. Ne more pa v nobenem primeru teh resnih strukturnih reform izvajati človek, ki vsako besedo, ki jo izreče na tiskovni, poslovni, politični konferenci, čaka, da mu jo bo serviral prišepetovalec s strani.

 Takšen človek ne sme biti maščevalen zaradi tega če mu kdo ugovarja in mu praktično dokaže, da dela nepopravljive napake, da je nesposoben za delo, ki ga opravlja. Za Pahorja in Janšo so pripombe, nasveti in mišljenje drugače mislečih sovražnost, posebej, če ogrožajo obeh politične položaje, zato nista tista, ki bi bila »Rešitelja Slovenije in slovenskega naroda« ampak predstavnika dveh specializiranih pogrebniških podjetij za izvedbo pogrebnih ceremonij ob pogrebu bankrotiranih držav.

Nekoč davno tam leta 1990 sem pisal o »novi demokraciji«, kjer sem mislil na drugačno demokracijo o kateri so nam do tedaj govorili titoisti vse tam od leta 1945 naprej. Pisal sem, da do nje lahko pridemo le po poti mehkega odklona od demokratičnih načel skladnih z zahodno demokracijo. Lokalni titoisti so »skočili kot panterji« in me obtoževali, da kot pripadnik DEMOSA hočem vpeljati diktaturo. Ta moj mehki odmik ni bil nič drugega kot izvedba lustracije, da se slovenska družba, uradniška, politična, represivna, funkcionarska državna ali javna uprava očisti od vpliva ljudi, ki so v preteklem titoističnem političnem sistemu bili nosilci njegovega političnega, gospodarskega, represivnega funkcioniranja.

 Zdaj po 20. letih se je izkazalo, da je bila storjena napaka tistih ljudi, ki niso prisluhnili meni in somišljenikom ampak so prisluhnili Kučanu in njegovim pisanjem, s katerimi je prepričeval domačo in tujo javnost, da v Sloveniji ni potrebna nobena oblika lustracije. Skupni imenovalec teh njegovih pisanj je »laž« o dejanskem političnem, ideološkem, gospodarskem stanju v Sloveniji vse tam od leta 1945 in do današnjih dni.

Ne samo, da ni prišlo do lustracije v samostojni Sloveniji, zaradi tega ni prišlo niti do političnih sprememb in ta resnica je vzrok današnjemu gospodarskemu, političnemu in pravnemu kaosu v državi. Da ni prišlo do političnih sprememb pa so krivi Janša, Peterle, Oman, Podobnika, Bučar, Brejc in »Gospoda tovarišija«, ki so kot vidni člani Evidence UDBA ter opredeljeni kot zunanji sodelavci v raznih oblikah sodelovanja, prevzeli vodenje slovenske politične pomladi. Vsakega resnično drugače mislečega, ki je nasprotoval njihovi obliki mehkega prehoda v »demokracijo«, z dejanskim znanjem in sposobnostjo so odstranili iz pomladnih strank in DEMOSA.

Tedaj sem se, kljub temu, da sem glede na njihove službe v bivšem sistemu vedel, da so sodelavci z titoisti, sam spraševal, zakaj to počnejo. Evidenca UDBA mi je dala odgovor na to vprašanje. Tako so s titoisti, ki so bili nosilni ideologi te zločinske združbe imenovane UDBA, utrdili medsebojno zaščito svoje preteklosti.

Zato nobeden od teh vključno z Janšo, ne more stopiti v čevlje rešitelja sedanjega pravnega, gospodarskega in političnega kaotičnega stanja v Sloveniji. Frankl in drugi uredniki medijev, analitiki in komentatorji se bodo morali končno znebiti prepričanja iz preteklosti in  svoje strokovne ter ideološke zdresiranosti iz teh časov, ki so si jo pridobili skozi izobraževanje in z njim povezano vzgojo, da mora politik ostati vedno politik, da je isti politik sposoben spremeniti svoje ideološko prepričanje pri 50., 60., ali celo 70. letih starosti in da je v vsakem trenutku svojega življenja v enaki meri naklonjen radikalnim strukturnim spremembam in sposoben te spremembe strokovno izvajati. S tem prepričanjem ti ljudje s Franklom na čelu Slovenijo umeščajo med zahodne države EU, kar je poleg nohtanja tudi nehigienično njihovo početje.

Kako to, da ti ljudje ne poznajo ali pa se tako obnašajo zaradi nohtanja pri sedanjih slovenskih politikih, morda tudi sami niso naklonjeni spremembam, ki bi jih strukturne reforme povzročile na področju njihove strokovnosti in finančnega donosa, da v teh zahodnih državah politiki prihajajo in odhajajo takrat ko je potrebno nekaj spremeniti, kar se tiče funkcioniranja političnega, gospodarskega in družbenega sistema v državi.

V sosednji Avstriji so, ko je bilo potrebno izpeljati nujne strukturne spremembe, odšli s političnega prizorišča politiki, ki so nekaj pomenili kot so Gusenbauer, Schussel, Molterer, Grasser in politični sistem deluje naprej in država gospodarsko, politično, družbeno funkcionira na temelju spremenjenih pravil. K odhodu so jih prisilile osebne moralne in strokovne vrednote. Naši politiki, med njimi tudi Pahor in Janša teh lastnosti in vrednost nimajo. Oni se še vedno držijo Brozovega nauka, ki je podoben papeževemu in Zakonu o Obrtni zbornici, ko lahko preneha njegova politična kariera ali plačevanje članarine, le z smrtjo.

V ta namen, da se obdržijo na oblasti, za vsako ceno ali pa na političnem olimpu, so vsi, posebej nasilniški originalni titoisti, sprožili akcijo jalove prepoznavnosti Slovenije v svetu. Da bi v tem uspeli izkoriščajo celo slovenske športnike, v tem trenutku državno nogometno ekipo. V Južno Afriko so s tem namenom poslali celo novinarja nacionalne televizije Ladiko, ki se je sprehajal po državi, vlačil leve za rep in slovenskemu narodu slikovito sporočil, da se je ta država povsod okrasila s slovenskimi zastavami in da sedaj vsak Južnoafričan ve, kje je Slovenija in kaj je to za eno gospodarsko, moralno vrednotno bogate države na svetu, raj pod Triglavom na sončni strani Alp. Ko bi le vedeli, da se mnogo ne razlikujemo od njihove države, vendar jim tega Ladika zagotovo ni razložil.

Kučanova ideja o »Kučaniji ali Kučanovi Jugoslaviji« je propadla. To bi bila državna tvorba podobna Kitajski, Venezueli, Iranu sredi Evrope, prilagojena evropskim razmeram. Kitajska je prilagojena diktatorska državna tvorba Azijskim političnim razmeram, Iran bližnjevzhodnim, Venezuela Južnoameriškim. Ta državna tvorba bi bila močnejši in pomemben sogovornik in politični faktor v Evropskem prostoru in tudi širše. Slovenija je v tem smislu skoraj nična, zato je ta sedanja ofenziva titoistov za prepoznavnost Slovenije v svetu, da bi postala prepoznavna kot državna neizmernih razsežnosti, poklicnih, finančnih in gospodarskih možnosti, naravnih lepot in gostoljubnih ljudi. Ta ofenziva za votlo in jalovo prepoznavnost v svetu je namenjena le temu, da bi si na ta način titoisti, po vzoru svojega učitelja Broza in njegove politike »neuvrščenosti« tako kot nekoč on, izborili osebno pomembnost in zaslužnost v evropskem in svetovnem političnem prostoru.

Tudi Broz se je hotel na ta način uveljaviti kot pomemben politik, ki vodi miroljubno politiko. Dejansko pa je na ta način le spretno zakrival svoje zločine, množična grobišča v Sloveniji, ki so posledica njegove revolucionarne zločinske politike in Udbomafijskih hord, ter ekonomski, nacionalni in politični bankrot Jugoslavije.

Aktualna politična afera  Golobič-Lahovnik je pokazala nujo, da se v Sloveniji mora takoj pristopiti k izpeljavi lustracije pod pokroviteljstvom EU, saj demokratična in pravna država Slovenija in svoboden ter enakopraven slovenski narod ostalim evropskim narodom, mora biti tudi interes te združbe demokratičnih in pravnih držav. Tako, kot je EU pomembna aretacija Mladiča in preostalih srbskih hudodelcev je za slovenski narod pomembna izločitev, titoistov iz preteklosti in njihovih gojencev, iz priložnosti krojenja sedanjega političnega, pravnega in gospodarskega sistema v državi.

Morda bo nekdo vztrajal pri razmišljanju, da  krivda Mladiča in slovenskih titoistov nista primerljiva, vendar je takšno razmišljanje zmotno. Če nekdo v Evropi celo razmišlja o tem, in takšne težnje obstajajo, da bi za Srebreniški pokol na odgovornost poklicali v tistem trenutku, skoraj goloroke Nizozemske vojake, zakaj niso preprečili tega pokola, potem je vsaj nekajkrat višja krivda Slovenkih titoistov, ki so bili na čelu razbojniško komunistične diktature v Jugoslaviji in tako grobo kršili človekove pravice drugorazrednemu slovenskemu narodu.

Ta politična elita je dolga desetletja zakriva povojne zločine in med vladanjem sama storila kar nekaj zločinov. Vemo pa, da je zamolčanje zločina samo po sebi zločin. Sedanji predsednik države titoist Turk javno obsoja fašizem, nacizem in kolaboracijo, ne obsoja pa zločinskega titoizma, ki v Sloveniji straši že 65 let. Odgovorni ljudje Evropske unije bi se morali zamisliti nad takšnim njegovim obnašanjem, sprenevedanjem in laganjem ter se vprašati, če je sploh legitimen predsednik Slovenije in dobrodošel ter zaupanja vreden njihov sogovornik iz Slovenije. Potrebno bi ga bilo izločiti in izobčiti zaradi te in mnogo podobnih njegovih izjav v šele kratki predsedniški preteklosti.

S to lustracijsko potezo  se bo v Sloveniji ukinil veljaven model vodenja udbomafijske politke in ekonomije. Ta Golobič-Lahovnik afera je namreč pokazala, da tudi gojenci starotitistov Kučana, Potrča, Ribičičev, Stanovnika, ki so danes na oblasti, ne odstopajo od njihovega modela obvladovanja oblastniških foteljev ter finančnih in gospodarskih pozicij. Še vedno svoje pozicije branijo po vzoru:«Revolucija žre svoje otroke«.

 Golobič je gojenec starotitoistov, zato pripada sloju privilegirancev, ki ne odgovarjajo za svoja kriminalna, nemoralna in neetična dejanja. Lahovnik je kot intelektualec, ki ima znanje, samo posredni pripadnik te titoistične privilegirane kvote. Potrebujejo ga, ker jim oddaja znanje, ki ga titoisti nimajo, vendar je dobrodošel samo tako dolgo, dokler s svojim delom in svojimi uslugami ne ogroža njihovih političnih, kriminalnih, zločinskih in fašistoidnih, udbomafijskih pozicij. Ni prvi, ki je tako oplel v zadnjih 65. letih vladavine titoizma. Človek z znanjem, relativno zadostnimi moralnimi in etičnimi vrednotami, kot je to Lahovnik, ne more biti tiho in gledati stran od početij, ki jih izvajajo in uprizarjajo ti titoistični elitneži nad slovenskim narodom in njihovim premoženjem. Ker je o tem spregovoril so ga odpisali, za njih je naenkrat postal bedak, fašist, izdajalec.

Le lustracija to stanje uniči ali reši, da bi manekeni, bedaki, udbomafijci bili na čelu slovenske države, da bi zaradi njih bil slovenski narod razklan na privilegirance in sužnje. Čimprej se bo zgodila tem boljše za obstoj in bodočnost slovenskega naroda, ki ga ta »pat« pozicija, ki je posledica političnega neočiščenja od titoističnega zločinskega sistema žene v brezno. Titoisti to stanje izkoriščajo in slovenski narod uničujejo, iztrebljajo, mu jemljejo možnost materialnega, ekonomskega, duhovnega, narodovega razvoja in na ta način mu onemogočajo enakopravno borbo za lasten obstoj in ohranitev pripadajočega mu etničnega ozemlja.

Za lustracijo ni nikoli prepozno. V nemškem Bundestagu je pravkar v postopku zahteva, da se opravi preizkus vseh poslancev, če je kateri od njih bil sodelavec nekdanje Vzhodnonemške STASI, ki je enaka zločinska organizacija kot slovenska UDBA. Pri nedavni izvolitvi nemškega predsednika se je pokazalo, da nemški »Die Linke«, nasledniki stalinistične oziroma Honeckerjeve SED ne morejo iz svoje kože. Iz maščevalnih nagonov niso volili Gauka, človeka, ki se je v DDR zoperstavil tedanjemu stalinističnemu režimu, po padcu berlinskega zidu pa je razodeval pripadnike STASI in njihove zločine. Enako maščevalno postopajo slovenski titoisti, ki so nasledniki diktatorske razbojniško komunistične partije, razpršeni v strankah SD, ZARES, LDS DESUS in tudi v t.i. desnih jih ne manjka, proti tistim, ki smo se resno uprli temu režimu in zahtevali, da poleg osamosvojitve pride v Sloveniji tudi do spremembe političnega sistema.

Politiki, ki grešijo in delajo pomembne in nepomembne napake, morda ali zagotovo takšne, ki so skladne z kaznivimi dejanji, kriminalnimi dejanji nemoralnimi in neetičnimi početji, se ne morejo enačiti z športniki. Športnik doživi poraz, stopi pred kamere in pove, da bo na naslednjem tekmovanju poizkušal zmagati. Zato je Franklova primerjava rešitelja Slovenije z nogometaši neprimerna. Slovenski politiki opravičilo svojega poraza ne zadovoljijo s tem, da bi se pokesali in obljubili, da bodo naslednjič delali bolje ampak so povrhu tega še agresivni, in željni maščevanja zaradi svojega strokovnega, moralnega in vrednotnega poraza. Zadnji, ki je to pokazal je bil Golobič, vendar so se pred njim enako obnašali Kresalova, Kučan, Pahor, Türk, torej pripadniki titoistični politični eliti.

Opravičila za to njihovo početje ne morejo najti niti v medijskih špekulacijah, da so med politiki in menedžerji  enako kot pri športnikih priljubljene tudi droge. Če je v tem kaj resnice, potem slovenska policija lovi napačne ljudi in obsoja drobne ribice, kamor spadajo poulični dilerji, namesto, da bi začela po vzoru iz športnega sveta loviti »slavne« porabnike iz vrst politične elite. Lahko samo špekulira človek, da ti ljudje dilerje prisiljujejo v to, da jim za vsako ceno priskrbijo drogo, saj brez nje ne morejo funkcionirati. Morda bi Frankl bil bolj vsebinski, če bi tudi o tej primerjavi med političnimi rešitelji slovenije in slovenskimi nogometaši zapisal kakšno besedo. Morda so zaradi te povezanosti nekateri menedžerji in politiki tako neizprosni, neomajni in skoraj patološko hrabri kar se tiče njihovega mišljenja o svojih političnih in poslovnih sposobnosti. Ker pa se ta njihov napuh dogaja v posebnem stanju so njihovi rezultati nični, kar se tiče koristi države in slovenskega naroda.

Slovenska nacionalna televizija je pokazala slikovno potek zadnjega srečanja v hrvaškem biseru Dubrovniku, kot je to Pahor slikovito opisal to mesto, med hrvaško premierko Kosorjevo in slovenskim premierom Pahorjem, vendar samo tisti del, kjer sta se, kot navadno, ljubeče pogledala in »poljubila«. Hrvaška nacionalka je pokazala slikovni material z njihove tiskovne konference, kjer je Pahor govoril hrvaško, kar ne pride nobenemu hrvaškemu politiku niti na pamet, da bi v Sloveniji spregovoril v slovenskem jeziku, in se vedel dokaj čudno. Bil je smrtno resen, že v naslednjem trenutku pa je med govorom pahnil v razširjen smeh, ko so se mu ustnice raztegnile do ušes.

Samo trenutek za tem širokim nasmeškom je postal njegov obraz spet hladno resen. Morda mu je bilo nerodno, da je govoril hrvaško ali pa je psihično na psu, saj se zaveda, da v tem svojem političnem presingu, ko se zaveda, da dela tako na domači kot na mednarodni sceni v nasprotju z voljo slovenskega naroda, države Slovenije, izgublja. Morda so kakšni drugi razlogi za takšno njegovo vedenje v javnosti. Takšno stanje, takšni mrzlo-hladni obraz se mu namreč mnogokrat zgodi na tiskovnih konferencah ali drugih javnih nastopih. 

V Sloveniji je potrebno opustiti titoistični politični sistem, ki temelji na zaslužkarstvu in revolucionarnih izročilih izpred 65 let. Vsaka čast partizanom, bilo jih je malo, vendar so tisti, ki so se zares borili proti okupatorju skoraj vsi svoja življenja pustili na oltarju slovenske države. Nedavno tega sem prebral intervju z zadnjim jetnikom s streljanja v Črnskih mejah v Prekmurju, ki je pod čudnimi okoliščinami ostal živ. 

O Prekmurskem partizanstvu in revoluciji ter zaslužkarstvu je spregovoril tik pred smrtjo. Vseskozi, celih 65 let je molčal, na žalost. Povedal je nekako tako, da vse to, kar se govori o tem, o partizanstvu je mnogo laži v korist privilegiranih izbrancev. Tisti, ki so torej ostali živi in so se pozneje zoperstavili povojnemu nasilju titoistov, revolucionarjev, OZNOVCEV in UDBOVCEV so jih slednji spravili ob življenje ali pa jim zavezali usta.

 Ministrica Jelušić pa vsakih toliko časa, zbere vedno večjo množico partizanskih borcev in jih naslavlja s tovariši in tovarišicami ter v njih vlaga upanje, da bodo premagali slovensko politično in gospodarsko krizo, ki traja že 65 let. Če je niso premagali v tem času, je tudi v naslednjih stotih letih ne bodo. Prepričan sem, da ministrica sploh ne ve o kom ali čem govori. Za njo je že to, da jo Stanovnik za uspešno opravljen govor stisne na srce, zadovoljstvo in se počuti kot zmagovalka, pomembnica, ki je opravila koristno delo.

Zato bo moral Frankl, če bo hotel postati verodostojen urednik in komentator dnevnopolitičnih dogodkov, spremeniti svoje mnenje in napisati demanti na svoj članek katerega sem vzel kot temelj svojega pisanja. Rešitev za Slovenijo je skupina »nepolitičnih junakov«, sposobnih, zares izobraženih, neobremenjenih z modelom titoističnega političnega in gospodarskega sistema.  Ta skupina mora dobiti 2/3 politično večino, da bo lahko izpeljala lustracijo v vrstah državne uprave, pravnega, političnega in gospodarskega sistema. To so potrebne sistemske spremembe, ne pa odpuščanje v državni upravi, zmanjševanje plač tam zaposlenih, materialno ubijanje zdravnikov, profesorjev, šolnikov.

Ta skupina »nepolitičnih junakov« bo vedela, da je Slovenija mala ekonomija, da je Slovenija politično in vojaško nepomemben faktor v Evropskem, še bolj pa v svetovnem merilu. Zato se upravljanje z njo ne more odvijati po Brozovem scenariju z »neuvrščeno« Jugoslavijo. Nezaposlenost se bo morala reševati z dovolitvijo svobodnega podjetništva in zmernimi obdavčitvami, ne pa z novačenjem mladih ljudi v vojaške vrste za potrebe Kosova in Afganistana. Z naštetimi ukrepi bo ta ekipa dosegla, da preostanek nekoč velikega evropskega naroda ne bo v kratkem dokončno zbrisan zaradi Jugoasimilacije.

Janša špekulativno sanja o vrnitvi na mesto predsednika vlade in to celo kot rešitelj. Za vzornika teh sanj si je morda vzel sedanjega Madžarskega predsednika vlade Viktorja Orbana, ki se je vrnil, ko so preoblečeni stalinisti do onemoglosti zafurali državo in dobil 2/3 politično zaupanje, da izpelje prepotrebne sistemske spremembe v državi.

Slovenski narod je pripravljen to zaupanje dati posamezniku ali skupini nekompromitiranih ljudi s hrbtenico, brez UDBOVSKE in Udbomafijske tajkunske preteklosti. Janša zato nikoli ne bo postal Viktor Orban in nikoli ne bo dobil na volitvah 2/3 zaupanje. Tega bi se moral zavedati, zato bi moral imeti toliko moralnih vrednot, da prostovoljno zapusti vrh strank slovenske pomladi in se umakne s političnega prizorišča.

Ne v senco po vzoru Kučana, da bi novi ljudje, kot to delajo Pahor, Golobič, Kresalova, hodili k njemu po nasvete in bi morali plesati po njegovi muziki, ampak v politični pokoj. Janša se mora zavedati, da se je sam v preteklosti toliko kompromitiral po svoji krivdi nekaj pa so k temu pripomogle tudi titoistične zarote, da nima zadosti velikega zaupanja med državljani. Če bi dobil mandat za sestavo vlade, oblast pa bi si moral deliti s katero od strank titoistov, pa itak nima smisla, saj bo tako samo lahko vzdrževal sedanje stanje pri življenju.

Janša pa tudi nima ekipe, ki bi bila vredna zaupanja. Njegova ekipa ki jo poleg sebe predstavlja kot rešitelje, Rupel, Vizjak, Mate, Šturm imajo še manj zaupanja, kot on sam. Mlajši in izobraženi ljudje pa ne bodo šli z njim reševat sedanjega stanja, saj njihovo znanje ni kompatibilno z njegovo maščevalno diktatorsko jugovojaško ideologijo.

Vem, da mi bo to moje razmišljanje Janša vzel za zlo, kot napad na njegovo politično kariero in njegovo ideologijo in se mi bo ob priliki maščeval. Morda bo celo povedal kot nekoč, da sem neuravnovešen, vendar če noče Frankl povedati resnice in se rajši nohta pri Janši in Pahorju, potem mora resnico o rešiteljih Slovenije povedati javno nekdo drug.

Ivanjševci, dne: 11.07.2010                                                Karel KOZIC