Negativna kadrovska selekcija

 

NEGATIVNA KADROVSKA SELEKCIJA IN PREDLAGAN DRUŽINSKI ZAKONIK V SPREGI Z HOMOSEKSUALNOSTJO

 

 

Najprej moram pojasniti nekaj v zvezi z poimenovanjem vladajoče politične elite s »titoisti«. »Desnica« jih imenuje s takoimenovano levico, tranzicijsko levico, kar je napačno in temu poimenovanju so se celo sami uprli.

 

Njihov znani psihiater dr. Ziherl jim je namreč jasno sporočil, da niso levica. Seveda se je potem pohvalil, da so liberalci, kar človek od psihiatra, katerega bi morala krasiti vrednota logičnega razmišljanja, nebi pričakoval, da na takšen podel način zavaja slovenski narod v prepričanju, da je ta malo čez les in ne razume, kaj in o čem govori.

 

 

 

Liberalizem in politična skupina, ki deluje po njegovem načelu v demokratično politično urejenih državah Evrope in sveta je diametralno nasprotje od tega, kar počnejo Kresalova, Ziherl, Anderlič, Kacin, Zalar in drugi. Tega pa večini slovenskega naroda ni potrebno razlagati.

 

 

Dr. Ziherl je s svojim zapisom potrdil, da niso levica, njihov model obvladovanja oblastništva pa dokazuje, da tudi liberalci niso, zato so neka posebna politična skupina, ki jo ne more nihče uvrstiti v eno izmed treh verodostojnih političnih skupin, ki se pri upravljanju voditeljskih funkcij ukvarjajo z vsemi vsakodnevnimi problemi človeštva, ne pa samo s tistimi, ki koristi zgolj njihovi politični eliti, kot to počnejo prej omenjeni, ki se imajo za slovensko desnico, levico, liberalce in še kaj.

 

 

Uvrstimo jih lahko v skupino raznobarvnih političnih ekstremistov. Ker so nasledniki razbojniško komunistične partije, katere utemeljitelj je bil Josip Broz imenovan tito jih najbolje opišemo, če jih imenujemo TITOISTI. So neke vrste politični homoseksualci.

 

 

Morda oz. najverjetneje pa jih takšna njihova ekstremistična politična usmeritev tudi prisiljuje, da to svojo posebnost prenesejo v vsakodnevno življenje vseh državljanov, med drugim tudi v družinski zakonik.

 

 

To svoje dejanje opravičujejo z njim znanimi političnimi in gospodarskimi sanjami, da bodo slovenijo pripeljali na vrh najbolj razvitih držav sveta, da bodo iz Slovenije naredili moderno zahodno civilizacijsko državo, da spreminjajo konzervativizem pomena družine v modernizem.

 

 

Tega moderniziranja človeške družbe, ki je v nasprotju z zakonitostmi narave so se že lotili njihovi predniki, ko so delali neko samoupravno družbo in se je vse izjalovilo. S tem eksperimentom so slovenski narod poleg materialne, vrednotne in moralne revščine pahnili še v kadrovsko revščino.

 

 

Po vojni so pobili in v brezna zmetali vse izobražene in razmišljanja sposobne pripadnike slovenskega naroda. Potem so, da bi se jim ne ponovil »Čaušesku«, odprli meje in spet so odšli sposobni ljudje, ki so pripravljali socialne nemire in strmoglavljenje titoizma. V tej titoistični pohlepni blaznosti po oblasti leži vzrok, da je v državi malo »možganov«, o čemer govori Kavčič. Tudi v Sloveniji jih je precej, vendar so zaradi diktature titoistov in njegove negativne kadrovske selekcije odrinjeni na rob družbe.

 

 

Vsa ta leta obvladovanja oblasti v bivši in sedanji državi so s pomočjo nenapisanih zakonov »uzakonili« negativno kadrovsko selekcijo pri kadrovanju ljudi na odgovorna politična, gospodarska, družbeno pomembna in še katera delovna mesta. Na ta način so z zakonom izenačili človeško raznolikost, kar se tiče njegovih inteligenčnih in delovnih sposobnosti, ki je po naravnih bioloških danosti dana posameznemu človeku in se razlikuje od človeka do človeka.

 

 

S to tiho neuradno uzakonitvijo izenačitve sposobnosti za vse ljudi po enakih vatlih so dosegli, da lahko legalno in v skladu z nenapisanimi ali pa luknjasto in pomanjkljivo zapisanimi zakoni izvajajo to negativno kadrovsko selekcijo in siromašijo razvoj države.

 

 

Zdaj hočejo z novim družinskim zakonikom na podoben način, kot so navidezno storili v primeru kadrovske politike, poseči v družino  in z legalno uzakonitvijo pod krinko moderniziranja družbe poseči v zakonitosti naravnih bioloških danosti človeka. Pri tem gredo tako daleč, da hočejo izničiti pomen družine, poroke in otrok v pravem pomenu besede. Z zakonom hočejo izenačiti različne naravne biološke danosti človeku, če je homoseksualnost zares dar narave.

 

 

Če pa je bolezen, potem pa je to, kar hočejo uzakoniti, še večji zločin nad materjo naravo in otroki. Otroke hočejo podeljevati nekomu v vzgojo, kot se to počne z »živalmi«. Vso spoštovanje do živali, ampak otroke in njihovo dostojanstvo se mora spoštovati. Vzgaja jih le lahko tisti, ki jih je v stanju ustvariti, le ta lahko čuti ljubezen in odgovornost do njih. Tudi živali se upirajo temu, da bi svoje mladiče podarjale, odstopale v vzgojo drugim. Človek si jih je pač prisvojil in svojo samovoljo nad njimi brezmejno in brez kančka krivde izvaja po svoji pohlepni volji.

 

 

V prispodobi iz materialnega sveta lahko dokažemo, da je ta uzakonitev norost. Človek ravna s svojim avtomobilom in drugimi sredstvi bolj spoštljivo, kot z izposojenim, ali pa še bolj prepričljiva primerjava, človek ravna s tisto materialno dobrino, ki si jo je sam kupil z denarjem, ki si ga je s težavo zaslužil, bolj spoštljivo kot s podarjeno. Ti, ki hočejo to brezumnost uzakoniti, titoisti namreč, se ne zavedajo, koliko trpijo tisti ljudje, ki so jih s svojimi nenapisanimi zakoni izenačili s soljudmi, katerim pač mati narava ni dala nekaj več inteligence.

 

 

Ti trpeči ljudje trpijo, ker vidijo, da bi v večji meri z večjo zagnanostjo in pospešeno hitrostjo koristili slovenskemu narodu, vendar jim je to zaradi nezapisane uzakonitve onemogočeno. Kot zgleda se titoisti, ki vztrajajo na tej nenaravnosti, ki ji celo pravijo moderniziranje konzervativizma, še manj zavedajo posledic uzakonitve istospolnih porok in možnost, da ti pari posvajajo otroke.

 

 

Če je homoseksualnost danost narave, potem morajo ti ljudje to upoštevati in s tem živeti. Nihče jih ne ignorira in ovira in jim tudi ne sme nagajati pri delu in preživljanju, ki je v skladu z njihovo naravno posebnostjo. Če pa hrepenijo po otrocih, je homoseksualnost njihova bolezen, ne pa naravna danost in živijo dvojno življenje.

 

 

Afera Baričević je pokazala, kakšna katastrofa se lahko zgodi, če človeku z dvojnim življenjem z zakonom podariš in dovoliš, kar mu ne pripada. Ne dovolimo, da bomo otroke, ki so jih predniki titoistov brez sodbe metali v brezna ali prevzgajali na Petričku, zdaj spet metali v »brezna« ali jih drugače psihično in umsko pobijali, ko bi jih dali v vzgojo homoseksualcem in jim na ta način jemljemo naravno dano inteligenco.

 

Potem se bo spet za nekaj desetletij izmed teh ljudi, ki izsiljujejo uzakonitev nenaravnosti pod krinko modernizacije družbe, našel kak »starosta« in pametoval, kam so šli možgani slovenskega naroda, zakaj izumira ta narod.

 

 

Ivanjševci, dne 2.3.2010                                         Karel KOZIC