DRUGA PLAT DRAŽGOŠKE ZGODOVINE

Resnica o »dražgoški bitki« in povojni obnovi Dražgoš v o?eh doma?ina FRANCA KAV?I?A

Poslušajte te boljševiti?ne demagogije tovori-ša Stanovnika, ki ima 7.000 evrov pokojnine in zelo dobro ve za povojne umore njegovih sotovori-šev. Prikrivanje zlo?ina pa pomeni, da si sam zlo?inec.

Ko so med drugo svetovno vojno Slovenijo razkosali okupatorji, so Nemci zasedli Štajersko in Gorenjsko in tako je pod nemško oblast prišla tudi vas Dražgoše. Ta leži pod strmim robom Jelovice, za katerim se dviga Kotli? (1410 m), ki se sedaj imenuje Partizanski vrh. Gozd se razteza skoraj do vasi, ki je široko razpotegnjena. Zahodni del vasi se imenuje Pri cerkvi. Ta se s seniki in kozolci podaljšuje dale? pod Dražgoško goro.

Vzhodni del vasi je Na pe?eh, naprej od njega pa stoji še osameli zaselek Jelenš?e. Z Jelenš? vodi pot ?ez Jamnik v Kropo in v Savsko dolino. Nad zaselkom štrli iz pobo?ja Jelovice skalnat pomol Jelenca, danes imenovana Bi?kova skala. ?ez strm rob vodijo poti na Jelovico, kjer je najbližja Mošenjska planina. Proti jugu poti vodijo v dolino ?ešnjice.

Ob vznožju pod Dražgošami je vas Rudno, ob izhodu v Selško dolino pa ?ešnjica, do koder je iz Dražgoš pet kilometrov. Pred vojno je bilo v Dražgošah 81 hiš in 444 prebivalcev, po štetju leta 1948 pa je bilo tu samo še 209 ljudi. Dražgošani so bili kmetje, gozdni delavci, oglarji in vozniki (furmani). Zaradi pridnosti vaš?anov in njihove miroljubnosti je v vasi vladalo blagostanje. Vas je imela župnijo, cerkev, ki je stala na nadmorski višini 853 m, šolo, prosvetni in sokolski dom, ve? društev, igralski oder, gasilce, elektri?no napeljavo iz vasi Rudno ... Znamenitost Dražgoš je bila baro?na cerkev iz 17. stoletja, ki je imela štiri pozla?ene oltarje iz leta 1658.

Prihod partizanov

V letih 1936–1938 je v dražgoški šoli pou?eval u?itelj Bertot. Izobraževal se je v Sovjetski zvezi in bil ?lan komunisti?ne partije. Pridobival je ljudi za komunisti?ne ideje in ustanavljal komunisti?ne kominterne. V Dražgošah je u?itelj Bertot naletel na ugodna tla, saj se je manjša skupina prebivalcev (približno pet ljudi) nad njegovimi komunisti?nimi idejami zelo navduševala. Do vojne je bilo to delovanje prikrito. Tudi Bertot sam ni zbujal nobene pozornosti. Med vojno pa se je to pokazalo tako, da so ljudje iz ustanovljene komunisti?ne kominterne povabili partizane prezimit v Dražgoše. Cankarjev bataljon je prišel v Dražgoše v no?i s 30. na 31. 12. 1941. Prišli so iz Poljanske doline ?ez Pozirno, Sv. Mohor (Zabrekve) in Kališe.

Vas je imela zelo dobro lego za umik na Jelovico, ?e bi Nemci morda napadli. Snega je bilo zelo veliko, vsaj meter in pol, vendar so imeli vozniki lesa dobro utrjene poti z Jelovice. Vas je bila razpotegnjena, vendar so bile hiše na kupu, tako da so imeli partizani hrane in preno?iš? dovolj. Za takratni ?as so bile Dražgoše bogata vas. Vse to potrjuje dejstvo, da je bila vas na?rtno izbrana. Med partizani se je govorilo: »Take farške vasi pa res ni škoda.«

Cankarjev bataljon je bil ustanovljen 5. avgusta 1941 sredi Jelovice na Vodiški planini. Vodil ga je Stane Žagar, ?lan CK KPS in Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih ?et. Poveljnik je postal kapetan Jože Gregor?i? – Gorenjc, španski borec. Politkomisar je bil Ivan Bertoncelj – Johan. Operativna ?astnika sta bila Franc Primoži? – Marko in Miha Švigelj, oba oficirja bivše jugoslovanske vojske. Bataljonski zdravnik je bil najprej dr. Jože Gabrovšek, po njegovem odhodu pa medicinec Janez Konšek s Trojan.

Cankarjev bataljon je najprej štel 120 ljudi. Imeli so 40 pušk, eno strojnico, nekaj samokresov in bajonetov. Razporejeni so bili v dve ?eti: Jeseniško-Cankarjevo in Jelovško. Cankarjev bataljon se je v naslednjem mesecu zmanjšal za tretjino zaradi nekaterih bojev in nemškega preganjanja. V drugi polovici oktobra pa sta se ?eti spet združili.

Partizani so se namestili na Sv. Mohorju z nadmorsko višino 948 m. Cankarjev bataljon je svoje lokacije menjal pogosto, na Sv. Mohorju pa so ostali do 9. decembra 1941. V novembru je prišlo tudi do sprememb v vodstvu Cankarjevega bataljona. Komandant je postal Stane Žagar, namestnik Jože Gregor?i? in politkomisar Lojze Kebe – Štefan. Gregor?i? je bil hkrati še vedno komandant, njegov politkomisar pa Ivan Bertoncelj – Johan. Do januarja 1942 je Cankarjev bataljon štel 200 borcev. 80 mož je bilo iz Poljanske doline, kjer so jih partizani mobilizirali in jim zagotavljali, da bo konec vojne ?ez 14 dni ...

Boj se za?enja

Cankarjev bataljon je prišel v Dražgoše v dveh skupinah. Glavni štab so imeli na doma?iji Pr‘ birt Na pe?eh. Partizani so bivali po hišah, v hlevih in sokolskem domu. Na novo leto zve?er je bil prvi miting (1. 1. 1942), drugi miting pa so organizirali 6. januarja 1942 v sokolskem domu. Glavni govornik na drugem mitingu je bil Stane Žagar, ki je govoril, da so v Dražgoški republiki tako reko? svobodni, da so dobro oboroženi in da bodo branili Dražgošane pred Nemci. Govoril je tudi o komunizmu in o tem, da bo po uvedbi nove družbene ureditve vse boljše. Ve?ina ljudi je dvomila v to, kljub temu pa so nekateri nasedli njegovim besedam. Ljudi je bilo predvsem zelo strah in so se bali prihodnjih dni.

Že prvi dan bojev, v petek 9. 1. 1942, je moj o?e prosil partizane, naj odidejo iz vasi, ker so Nemci premo?ni, da bi jih partizani lahko premagali. »Pojdite iz vasi! Jaz vem, kaj je vojska in vojna, ker sem bil v prvi svetovni vojni. Nemci tega ne bodo dopustili. Ljudje bomo nesre?ni, vas pa bodo premagali ali pa se boste morali umakniti. Pripravljeni smo vam voziti hrano na Jelovico, samo pojdite iz vasi!« jih je rotil o?e. Na Jelovici je bilo namre? takrat veliko planinskih in gozdarskih ko?. Vendar so bili partizani odlo?eni, da se bodo uprli in da bodo ljudi branili pred Nemci, ?e bi ti napadli.

Tudi Stane Žagar in Jože Gregor?i? sta bila enakih misli, ?eš, uprli se bomo, pa bo, kar bo. Možje, ki so bili za to, da bi se umaknili in so vodstvo tudi prosili, da to storijo, so morali odstopiti. Tudi komandir ?ete, tovariš Pe?nik, je menil, da se je treba umakniti iz vasi. Zato so ga kmalu odstranili iz svojih vrst ... Ko so borci videli, kaj se dogaja, jih je vsaj 120 pobegnilo že prvi dan bojev. Partizani tudi orožja niso imeli veliko. Slišal sem, kako so se v petek zve?er (9. 1.) pri nas doma partizani pogovarjali o tem, da ima nekdo samo še pet metkov, drugi le tri, borec z jugoslovansko zbrojevko pa je dejal, da ima samo dva šaržerja.


Nazadnje so se partizani in doma?ini nekako dogovorili, da bodo Dražgošani »dogodek« oziroma prebivanje partizanov v vasi prijavili županu Francetu Benediku. Izbrali so tri može. Nazadnje je to dolžnost opravil samo Pintar, ki je živel v vzhodnem delu vasi Na pe?eh. Župan mu je rekel, da bo to olajševalna okoliš?ina in da so ljudje svojo dolžnost izpolnili. Vendar ljudje temu niso verjeli. Franceta Benedika, po doma?e Mlinarja, so za župana postavili Nemci. Še istega leta (1942) so ga partizani ubili kot izdajalca, prav tako so pobili tudi njegovo družino. Dražgošani vedo povedati, da se je Franc Benedik kot župan zavzemal za ljudi in se boril za pravico, kolikor se je v tistem ?asu lahko.

Nemci so v petek, 9. januarja 1942, ob 8. uri zjutraj najprej za?eli prodirati v Dražgoše z zahodne strani, vendar so se kasneje obrnili nazaj proti Rudnu. To so potrdili gozdni delavci (furmani) iz vasi, ki so v petek zjutraj delali na Jelovici v ?ešnc, tj. kraj na sti?iš?u Rudna in Dražgoš. Tam so Nemci te delavce zjutraj zajeli. Ko se je za?elo mra?iti, so fantom na sani (»posmojke«) naložili municijo in se za?eli pomikati proti vasi. Mlade fante doma?ine so Nemci postavili v prvo vrsto za š?it.

Partizani, Jaka Brnard in njegov vod, so se »sre?ali« z Nemci in ujetniki na kraju, imenovanem Kras, ki je od vasi Pri cerkvi oddaljen približno 500 metrov. Tu so imeli partizani zasedo. Jaka Brnard ni mogel streljati, ker mu je zamrznil mitraljez. Drugi njegovi soborci, ki so bili skriti za kozolci, pa so na Nemce za?eli streljati ... Ujeti fantje, med katerimi je bil tudi moj brat Janez, so se v zmedi pognali po strmini, ki se je odpirala pod cesto, in se tako rešili. Konje so Nemci zasegli in se umaknili nazaj.


Prvi dan so Nemci za?eli streljati s topovi z Rudna. Ljudje so bili ta dan še v hišah. Ena hiša (po doma?e Žerevnikova) Na pe?eh je prvi dan že pogorela. Drugi dan, v soboto, 10. januarja 1942, se je obstreljevanje stopnjevalo. Pogorelo je ve? hiš v vasi Na pe?eh, ki so bile v dosegu topov, postavljenih na Rudnu pri Novakovi žagi. V soboto so se ljudje umaknili v kleti.

V nedeljo, 11. januarja 1942, ko se je za?elo daniti, so Nemci spet napadli s topovi z Rudna. Ljudje so bili ve?inoma v kleteh, nekateri pa so se že umaknili na Jelovico, ker so slutili, da se bo zgodilo nekaj hudega. Bil je zelo hladen dan, minus 15 stopinj Celzija in meter in pol snega. Istega dne so Nemci napadli tudi z vzhoda – na Jelenš?ah. Veliko ljudi se je pred granatami umaknilo prav tja, ker je ta zaselek bolj v zavetju in nekakšen »mrtvi kot«, kamor ni priletelo toliko izstrelkov kot v druge dele vasi. In prav tu so Nemci zajeli veliko ljudi in ob 11. uri dopoldne pri?eli z morijo.

Ljudje so stali v vrsti in nemški vojak je postavil roko na dolo?eno višino. Kdor je bil višji od njegove roke, so ga postavili v vrsto za streljanje, kdor je bil manjši od te višine, so ga izpustili. Tako je bilo ustreljenih 21 mož: najstarejši je imel 73 let, najmlajša fanta pa sta bila stara samo 12 let. Tam je bilo tudi veliko žensk in majhnih otrok, ki so morali gledati morijo in nato iti mimo postreljenih trupel.

Na tem mestu bi rad še enkrat opozoril na to, da Dražgošan Ludvik Jelenc še vedno trdi, da je pobegnil Nemcem iz vrste za streljanje na Jelenš?ah. Vendar to ni res. Resnica je, da je bil Ludvik Jelenc takrat še otrok in manjši od višine, ki jo je z roko dolo?il nemški vojak, torej ni bil v vrsti za streljanje. Tisti, ki je sko?il iz vrste, je bil Evgen Luznar iz Dražgoš. Nemci so za njim streljali, vendar jim je pobegnil. Žal je že pokojni, da bi lahko o tem spregovoril ...

V nedeljo zve?er, 11. januarja, je prišel stric Peter, o?etov brat, z Jelovice, kjer je delal v gozdu, do nas in prosil mojega o?eta Janeza, da bi šla skupaj pogledat, kaj je z njegovo družino, ki je živela Na pe?eh. Moj brat, tudi Janez, je šel s stricem namesto o?eta. Ko sta prišla do stri?evega doma, je stric našel le gore?o hišo, njegove družine pa ni bilo nikjer.

Iz gore?ega hleva sta poskušala rešiti kravo, v tistem hipu pa je strica Petra oplazil rafal (Nemci so bili oddaljeni le še 50 m od stri?eve hiše), moj brat pa se je uspel rešiti tako, da je sko?il v bližnji svinjak. Stric se je uspel rešiti in je nato ves obupan pritekel nazaj v vas Pri cerkvi in povedal, da njegove družine ni nikjer in da so verjetno ubili tudi mojega brata Janeza. Moj o?e in mama ter stric so bili obupani in niso ve? razmišljali, da bi se umaknili zve?er na Jelovico. Tako so naslednji dan, v ponedeljek zjutraj, Nemci zajeli mojega o?eta in strica doma in ju ubili ...


Mojega brata Janeza pa je v svinjaku našel avstrijski vojak, ki je govoril slovensko. Usmilil se ga je in ga odpeljal do Gri?arjeve hiše, kjer so Nemci zbirali ljudi za selitev (v Šentvid v Škofove zavode, kot se je izkazalo pozneje), in mu podaril verižico s križcem z besedami, naj se ga spominja ...

Bi?kov vod in štab, ki sta bila v nedeljo, 11. januarja, v vzhodnem delu Dražgoš, sta bila od 200 do 300 m oddaljena od kraja na Jelenš?ah, kjer so Nemci streljali doma?ine. Vsi partizani, kolikor jih je še ostalo, so se poskrili v Grogcovih gosto zasajenih smrekicah in samo opazovali ... Videli so, kaj se dogaja, vendar niso ni?esar ukrenili. Nih?e od partizanov tudi ni prišel sporo?it ljudem Na pe?eh in Pri cerkvi, kaj se dogaja v Jelenš?ah, ali jih opozorit, naj zbežijo oziroma se vsaj poskušajo rešiti.

Torej so se možje, ki so se prej bahali, da bodo branili Dražgoše pred Nemci, zdaj skrivali! V nedeljo zve?er v vasi ni bilo nobenega partizana ve? in so prepustili Dražgošane na milost in nemilost Nemcem. Vsi so se umaknili na planino Kališnik (kraj, ki že spada pod Jelovico), od koder so iz bajte pregnali Dražgošane iz vasi Na pe?eh, ki so se še uspeli umakniti pred morijo. Pred morijo se je na Jelovico umaknil tudi Mati?ev stari ata, star 85 let. Pot do Kališnika je bila za starega ?loveka zelo naporna, zato je moral ve?krat po?ivati.

Nekako na sredi poti med Dražgošami in Kališnikom, kraj se imenuje Po?ivalo, je o?e moral spet po?ivati. V tem ?asu ga je dohitel štab Cankarjevega bataljona. Ko je soborec Staneta Žagarja videl, da je o?e skoraj omagal, je prosil druge, da bi pomagali staremu ?loveku, da nekako pride do Kališnika. Vodstvo pa gaje zavrnilo, da se zdaj nima ?asa ukvarjati s temi ljudmi ... Za borci pa je mimo Mati?evega starega ata prišla Brinovcova mama, ki je bila nose?a, z leto in pol starim otrokom v košu.

Pomagala je Maticovemu o?etu, da so skupaj nekako prišli do bajte na Kališniku. Ob 11. uri zve?er pa se je 31 doma?inov, ki so se zatekli v to bajto in med katerimi je bila tudi 10-letna deklica, ki je sedaj moja žena, moralo spet umakniti štabu Cankarjevega bataljona (približno 15 partizanov) in si poiskati novo zato?iš?e v drugi eno uro oddaljeni bajti na Pstinah. V ponedeljek zjutraj, 12. januarja ob 8. uri so Nemci vdrli v vas Pri cerkvi. Vse hiše v vasi so obkolili in vse moške, ki so jih dobili po hišah, nagnali v Pikcovo hišo, med njimi tudi mojega o?eta in strica, in jih nato odgnali v župniš?e in prosvetni dom ter jih žive zažgali.

Vseh žrtev je bilo 18. Takrat sem svojega o?eta zadnji? videl. »Slavna bitka« v Dražgošah je tako zahtevala 41 žrtev med doma?ini: 39 moških in 2 ženski (pun?ko, staro tri leta, je zadela granata, Kolendrova mama pa je bila ranjena na Jelovici, ko so bežali, in je potem umrla). Tu moram opozoriti še na napako Ivana Jana, ki je pisal o dražgoški bitki. Ta je v svoji zadnji knjigi zapisal, da je bila ranjena Koritnikova mama, vendar to ni res.

Koritnikovi mami je umrl otrok, ki je bil obstreljen in je pozneje umrl, ranjena pa je bila Kolendrova mama, ki je kasneje umrla. V Dražgošah je padlo sedem partizanov in 27 Nemcev. Trditev, da je padlo sto ali ve? Nemcev, nikakor ne drži. Vseh ranjenih Nemcev pa je bilo 14. O njihovem številu sem stoodstotno prepri?an, ker sem moral v zaporu v Šentvidu skupaj z Birtovim Matijem ribati sobo, v kateri so ležali Nemci, ranjeni v Dražgošah. Med njimi je bil tudi vojak iz avstrijske Koroške, ki je potrdil, da je bil ranjen prav v Dražgošah ...

Izseljevanje

Otroke in ženske iz vasi Pri cerkvi so Nemci v ponedeljek, 12. januarja, okoli 12. ure zaprli v Jorcovo hišo v dnevno sobo (približno 40 ljudi), da nas bodo skupaj s hišo zažgali. Otroke in ženske iz vasi Na pe?eh pa so strpali v t. i. ta malo Mati?evo bajto(približno 20 ljudi), okrog katere so že položili drva, da jo bodo zažgali, in v klet Gri?arjeve hiše (tudi približno 20 ljudi). Ko je župan Mlinar izvedel, kaj nameravajo Nemci storiti s preostalimi doma?ini, je posredoval pri Nemcih in jih prosil, naj vsaj njim prizanesejo ...

Nemci so se zaradi posredovanja župana odlo?ili, da doma?ine preselijo. S selitvijo so za?eli v ponedeljek popoldne Na pe?eh, v torek dopoldne pa v vasi Pri cerkvi. Najprej so nas peš odgnali na Rudno, približno tri kilometre, tam pa so nas strpali v vojaški tovornjak ... Ko sem se po poti do Rudna ozrl proti doma?i vasi (po približno 500 metrih), sem videl, da je bila vas vsa v plamenih ... Star sem bil deset let, ostal sem brez o?eta in brez doma ...

Jokal sem in nemški vojak mi je zagrozil s pištolo. Drug vojak mu je prepre?il, da me ni ustrelil. Odpeljali so nas v neznano... Pripeljali so nas v Šentvid v Škofove zavode. Vseh skupaj iz obeh delov vasi nas je bilo 81. Pred vrati zapora v Šentvidu sem zagledal svojega brata Janeza, za katerega smo vsi mislili, da je mrtev. Skupaj z drugimi vaš?ani iz vasi Na pe?eh so ga namre? preselili že v ponedeljek popoldne. V tem ?asu, ko smo bili v zaporu, je nemška minerska enota zminirala vse hiše v Dražgošah, razen cerkve.

Vsi preseljeni Dražgošani smo bili zaprti v enem samem prostoru. V Šentvidu smo ostali šest tednov. Hrane je bilo zelo malo. Vsaka družina je dobila eno skodelico (približno liter in pol) in to hrano si je morala razdeliti med družinske ?lane. Zadnjih trinajst dni so v zaporu v kuhinji delala tri dekleta iz Dražgoš (Birtova Ton?ka in Albinca in Megušarjeva Micika) in tako smo po dolgem ?asu lahko spet poskusili gorenjske koruzne žgance.

Po šestih tednih, na pustni torek ob sedmih zjutraj, je prišel ukaz, da moramo biti ob devetih pripravljeni za odhod. Prepri?ani smo bili, da nas pošiljajo naprej v nemška taboriš?a. Naložili so nas v dva vojaška kamiona in za?eli smo se voziti proti Jeprci in nato zavili proti Škofji Loki. Slišal sem, da so se starejši pogovarjali, da se peljemo proti Selški dolini. Pripeljali so nas do vasi ?ešnjica. Tam so nas razložili in nas pustili sredi ceste. Premišljevali smo, kako naprej ...

Dobri ljudje in nekateri sorodniki so izvedeli, da so pripeljali Dražgošane iz zapora in so nam prišli pomagat. Našo družino je vzel pod streho daljni sorodnik Erzarjev Franc iz Podlonka, ki je živel v Otokih, to je naselje nekako med ?ešnjico in Železniki. Nikoli ne bom pozabil, kako nam je Francetova sestra postregla s pustnimi dobrotami (bil je ravno pustni torek). Po?util sem se, kot da sem na kraljevski gostiji. V tej hiši smo ostali do sredine leta 1945. Vsi izseljeni Dražgošani so dobili dom pri dobrih ljudeh.

Tudi tisti Dražgošani, ki niso bili zaprti v Šentvidu, torej tisti, ki so se uspeli še pravo?asno umakniti na Jelovico, so kasneje dobili zavetje pri dobrih ljudeh, in to kljub temu, da je bilo vsem, ki bodo vzeli pod streho Dražgošane, zagroženo s smrtno kaznijo. Spominjam se, kako sva 25. marca 1942 z mamo odšla k Markcovim na Rudno po hrano in prav na ta dan sem videl z Rudna (od Novakove žage), da so Nemci zminirali tudi cerkev, ki je še edina stala v Dražgošah ...

To je bil dejanski konec vasi in od nje ni ostalo ni?esar ve?. Do 25. aprila 1942 je bilo obmo?je Dražgoš razglašeno za zaprto vojaško obmo?je in vsakomur, ki bi se zadrževal na njem, je bila zagrožena smrtna kazen. Po 25. aprilu 1942 smo za?eli ob?asno hoditi v Dražgoše obdelovat zemljo, da smo se lahko preživljali med vojno. Iz ?ešnjice smo hodili peš ali s konjem. Sredi leta 1944 so bili Nemci pregnani iz Železnikov in partizani so mobilizirali ve? fantov (jaz sem imel takrat trinajst let) za prevoz hrane in materiala za oskrbo partizanov do Novakov in Cerknega, na t. i. Podro?je.

Zelo dobro se spominjam, kako sem pozimi 1944 pono?i moral odpeljati tovor s konjem na Podro?je. Nekdo od prevoznikov je peljal sol. Pri nas doma je bilo zelo malo hrane, o soli pa smo lahko le sanjali ... Ko sem videl toliko soli na kupu, sem si zaželel, da bi jo lahko vsaj malo prinesel domov. Slekel sem suknji? in nekaj soli stresel v rokav in pustil suknji? pri drevesu. Ko sem se vra?al s Podro?ja, sem sol spotoma pobral. Spominjam se tudi, kako so partizani približno teden dni pred boži?em 1944 mobilzirali šest fantov (med njimi tudi mene), da smo šli vozit les z Blegoša na žago v Novake pri Cerknem.

Stanovali smo v vasi Robidnica nad Poljansko dolino. Les je bil namenjen za graditev bolnice Franje. Eden od fantov, Boškov Jur iz ?ešnjice, je rekel, da za boži? še nikoli ni delalo in tudi letos ne bo. Stražar pa mu je odvrnil, da bo letos pa? druga?e. Naslednje jutro stražarja ni bilo nikjer, zato smo se vsi fantje hitro odpravili proti domu. Zdelo se nam je ?udno, kam so vsi izginili. Tišina se je zdela kot zatišje pred viharjem ... In naslednji dan, na boži?, se je ravno na tem obmo?ju za?ela hajka. Nemci so požgali vas Robidnica in vse moške postrelili. ?e ne bi pravo?asno odšli, bi bili tudi mi med mrtvimi ...

Stražar pa nam prejšnji dan niti z besedo ni omenil, da Nemci pripravljajo hajko, ali nas opozoril, da bi se tudi mi lahko umaknili na varno, kot so se partizani. Vrnitev domov in obnova vasi Do konca vojne je naša družina ostala v Železnikih, junija 1945 pa smo se vrnili v Dražgoše. Nastanili smo se v sušilnici za sadje, ki smo jo obnovili. Velika je bila približno devet kvadratnih metrov. Za?eli smo graditi malo leseno barako, da smo se do zime 1945 lahko vanjo preselili.

V tem ?asu je država zgradila šest zasilnih barak za Dražgošane, in sicer tri v vasi Pri cerkvi in tri v vasi Na pe?eh, in dva skupna hleva za živino. Les za barake so z Rudna nosili nemški ujetniki, ker cesta še ni bila zgrajena. In to je bilo tudi vse, kar je država prispevala za obnovo Dražgoš!

15. avgusta 1945 je Dražgoše obiskal minister za gradbeništvo, tov. Kambi?. Postavili smo mu oder na razvalinah Urbanove hiše, od koder nam je razlagal, kako bo tekla obnova Dražgoš. Na sestanek je prišlo pet moških, ki so se uspeli rešiti, in petnajst vdov. Slišali smo veliko lepih besed, natan?no pa nam minister ni razložil, kako bo obnova potekala. Vdove so po sestanku odšle, z moškimi pa se je želel tov.

Kambi? še posebej pogovoriti, ?eš da no?e vznemirjati vdov. Andrej Marenk (Pikcov o?e), Franc Lotri? (Markonov o?e), Franc Luznar (Gobovcov o?e), Tomaž Jelenc (Jorcov o?e) in jaz (Franc Kav?i?) smo po pogovoru s tov. Kambi?em izvedeli, kako si država pravzapav predstavlja obnovo.

Tovariš Kambi? je rekel, da država na?rtuje v Dražgošah zgraditi dva velika stanovanjska bloka (v vsaki vasi po eden) in dva skupna hleva za živino (v vsaki vasi po enega), ostalo zemljo pa bi spremenili v pašnike. Ko je Pikcov o?e to slišal, se je tako razburil, da je v jezi pljunil ministru Kambi?u v obraz. In tako se je kon?ala pomo? države pri obnovi Dražgoš. Država je obljubljala tudi izgradnjo ceste do Dražgoš ...

Nemški ujetniki so jo zgradili do zadnje hiše na Rudnem, nato pa je bilo delo prekinjeno. Leta 1947 je bila v Dražgošah ustanovljena obnovitvena zadruga. Vodil jo je Janez Berce, lesni trgovec iz prejšnje Jugoslavije. Sam sem bil v odboru obnovitvene zadruge od 16. leta do vojaš?ine leta 1951 ter od leta 1953 dalje do ukinitve zadruge leta 1960. Naša glavna skrb je bila, kako obnoviti Dražgoše brez pomo?i države.

Na sre?o se je v Sevnici na Dolenjskem »našel« gater (polnojarmenik), ki so ga Nemci po odhodu iz države odvrgli, in tako smo za?eli z razrezom lesa. Prodajali smo deske in denar od lesa se je najprej porabil za dokon?anje ceste, nato pa za obnovo vasi. Vdove in manj premožni prebivalci Dražgoš so tako dobili nepovratna sredstva za obnovo hiš, kar so zaman pri?akovali od ministra Kambi?a.

Prvi hlev je bil zgrajen leta 1949, to je bila Beštrova štala. Celotna obnova je trajala približno pet let. Med zadnjimi je bila zgrajena Megušarjeva hiša. Med tem ?asom je bilo zgrajenih 52 hiš in približno 30 gospodarskih poslopij. Jeseni 1949 smo tudi pri nas za?eli obnavljati gospodarsko poslopje. Ko poslopje še ni bilo dograjeno do prve ploš?e, je prišel inšpektor za gradbeništvo takratnega okraja Kranj, tovariš Šorli, doma iz Žirov.

Prepovedal nam je nadaljevati gradnjo z obrazložitvijo, ?eš da se zasebna gospodarska poslopja ne bodo ve? gradila. Še vedno je namre? pri oblasteh živela misel o na?inu življenja v naši vasi po vzoru sovjetskih kolhozov. Jeseni 1948, po sporu z informbirojem, se je tovariš Šorli znašel v t. i. Stalinovem taboru (»stalinovci«) in je bil odstavljen z oblasti in izgnan na Goli otok.

Tako smo lahko spomladi leta 1950 nadaljevali z gradnjo in uspeli dokon?ati gospodarsko poslopje in stanovanjsko hišo. Leta 1951 smo imeli v Dražgošah prvo birmo po vojni. Cerkev je bila zasilno urejena v izpraznjeni baraki. Birmovalec je bil škof Vovk, ki so mu stregli po življenju, zato ga je bilo potrebno stražiti. »Stražarji« smo se menjavali na vsaki dve uri.

Janko Pintar in jaz sva na 30 metrov visoko smreko obesila slovensko zastavo, ki jo je sešila moja mama. Ko sva se spuš?ala po smreki navzdol, sva sproti sekala veje in lupila lubje ... Ko sva bila na tleh, sva lahko ob?udovala 30 m visok mlaj. Janko Pintar je za to sedel v zaporu tri dni, mene pa so zaradi mladoletnosti izpustili po enem dnevu.

Tudi pritrkovanje je bilo pri birmi strogo prepovedano. Jernej Lotri? pa je poudaril, da se je za birmo vedno pritrkovalo in tako mora tudi ostati. Po birmi je bil za to tri dni v zaporu. Obnovitvena zadruga je uspešno delovala do leta 1960, nato so jo nasilno ukinili in priklju?ili Kmetijski zadrugi ?ešnjica, pozneje pa Kmetijski zadrugi Škofja Loka. Žal ni ostalo nobenih dokumentov o obnovitveni zadrugi, ker sta voznik, Nace Frelih iz Sorice, in knjigovodkinja Nežka Kav?i? imela nesre?o in sta z avtom na poti od Rudna do ?ešnjice zgrmela v potok.

Potnika sta se sre?no rešila, ves arhiv in dokumente o obnovitveni zadrugi pa je žal odnesla voda. Zadnje leto je imela obnovitvena zadruga v Dražgošah 16 milijonov dinarjev ?istega dobi?ka. Od teh smo 5 milijonov uspeli »rešiti« za izgradnjo pokopališ?a v Dražgošah, ostalih 11 milijonov pa je »izginilo« v Kmetijski zadrugi ?ešnjica. Vsa leta po vojni in po obnovi vasi je tlela želja doma?inov, da bi zgradili novo cerkev, ker je bila stara med vojno popolnoma porušena.

Prvi sestanek za na?rtovanje njene izgradnje je bil jeseni leta 1963. Udeležil se ga je tudi župan tovariš Osojnik iz Škofje Loke, ki je skupaj s svojimi somišljeniki z vsemi silami nasprotoval izgradnji cerkve. Dal nam je na izbiro: ali izgradnja cerkve ali cesta Dražgoše–Jamnik. Na sestanku je bila sprejeta odlo?itev o gradnji cerkve. Nato smo za?eli zbirati dovoljenja za gradnjo. Po takratnem zakonu je bilo treba imeti zagotovljena sredstva na ra?unu na banki in za dodelitev gradbenega dovoljenja je bilo potrebno zbrati 11 milijonov dinarjev.

Z veliko truda in dobre volje smo ta denar zbrali in ga položili na ra?un v banko. Na podarjeni denar (donacije doma?inov in dobrih ljudi) pa bi bilo treba takrat pla?ati 72 % davka, kar je pomenilo, da s preostankom denarja gradnje cerkve ne bi mogli niti za?eti. Ker smo spoznali, da nam gradnja na ta na?in ne bo uspela, sem se posvetoval z odvetnico Ljubo Pretner, kaj je mogo?e storiti v tem primeru.

Svetovala nam je, da lahko navedemo, da so nam denar za gradnjo cerkve ljudje le posodili. Tako smo ljudem izstavili ra?une za posojeni denar in se izognili pla?ilu prometnega davka. S temi ra?uni pa smo si nakopali 14-dnevno zasliševanje (zaslišali so vse, ki so imeli ra?une o posojilu denarja).

Ker zasliševanjem ni bilo konca, se je delegacija 12 ljudi (s tremi »fi?ki«) odpravila najprej do škofa Poga?nika, ki pa ni imel poguma, da bi skupaj z nami odšlel na seketariat za verske zadeve. Tako smo tja odšli sami in prišli le do vratarja. Ta nas je odpravil z besedami, ?eš da ni nikogar od ljudi, ki jih iš?emo, trenutno v uradu. Zato sva skupaj z Andrejem Marenkom odšla do odvetnice Ljube Pretner in se z njo takoj odpeljala na ob?ino Škofja Loka, kjer je ona po pravni poti uredila, da je bil naslednji dan denar na banki sproš?en.

Odvetnica Pretnerjeva je tudi poskrbela, da se je s tem dnem kon?alo zasliševanje Dražgošanov in da se je z zbranim denarjem lahko za?ela gradnja cerkve. Cerkev je bila zgrajena leta 1966, cesta Dražgoše–Jamnik pa leto pozneje ... Sam sem bil od vsega za?etka v odboru za gradnjo cerkve, zato lahko jam?im, da so vsi navedeni podatki resni?ni.

Do kdaj še proslavljanje dražgoške tragedije?

Po ve? kot 60 letih se še vedno slavi zmaga partizanov in njihove obrambe Dražgoš in ljudi pred Nemci. Žalostno je, da tudi nekateri ljudje, katerih dedje in o?etje so umrli v Dražgošah, to podpirajo. Celo Dražgošani so glede tega razdeljeni v dva tabora. Žalostno je, da ne moremo re?i bobu bob, da še danes ne moremo priznati, da je bila dražgoška bitka le boj za oblast za vsako ceno.

Žalostno je, da so postavili tako veli?asten spomenik partizanom, padlim v Dražgošah, posmrtne ostanke ubitih doma?inov pa iz svete zemlje prenesli v neposve?eno grobnico pod spomenikom, in to brez vsakršnih imen, ?eprav je ve?ina doma?inov prekopu nasprotovala. Mit o pogumnih partizanih, ki so branili Dražgoše in ljudi, je izmišljen in neresni?en. Resnica je, da je bila vas Dražgoše izbrana na?rtno, da so partizani s tem izzivali Nemce.

Ko pa so Nemci zasedli vas, so partizani »stisnili rep med noge« in pobegnili na Jelovico, ljudi pa prepustili na milost in nemilost Nemcem. ?e tisto zimo 1941/1942 ne bi bilo meter in pol snega, bi se ta neslavna bitka kon?ala v pol ure ali najve? v eni uri. Sprašujem se, kdaj se bo kon?alo to »slavje« v Dražgošah? Kdaj se bo darovala maša za ubite doma?ine in padle partizane?

Ne obsojam mladih partizanov, ki so morali izpolnjevati ukaze in za to pla?ati z življenjem. Koliko nedolžne krvi je bilo prelite v tej neslavni bitki samo zaradi hlepenja predstavnikov partije po oblasti?!

FRANC KAV?I? potrjujem, da so vsi opisani
dogodki in podatki resni?ni.

Vir: Blog RTV - Mica (10.01.2010)