Vprašljive plemenitosti Zmaga Jelinčiča - padalca

V drugem članku z naslovom Karantanski Paraga je navedeno: »da se je ime Zmaga Jelinčiča prvič vidneje pojavilo v zvezi z Organizacijo za samostojno Slovenijo SAMO. V resnici Zmago Jelinčič nikdar ni bil član Gibanja za odcepitev Slovenije – SAMO, kakor se je »organizacija« uradno imenovala. Nekaj mladeničev, članov Gibanja Samo, ki je skupaj z drugimi nečlani te organizacije, ustanovilo provojaško organizacijo z imenom Slovenska garda. Člani Slovenske garde so na levem rokave uniforme nosili karantanskega črnega panterja.

Jelinčičeva vloga in ustanovitev SNS je bila že od samega začetka, (leta 1991) v resnici protislovenska. Gre za enako prevaro, kakršna je med drugo svetovno vojno omogočila revolucijo namesto osvobodilnega boja. SNS je bila že v prvih člankih predstavljena kot stranka, katera naj bi predstavljala središče boja Slovencev proti neslovencem. Res je šlo za ceneno demagogijo, katere namen pa je bil povsem obraten, kot je izgledalo na prvi pogled.

V članku je spet mogoče zaslediti dvojnost obravnavanja Jelinčiča. Najbolj zanimivo je pravzaprav to, da je Jelinčič na svoji spletni strani, katera je bila narejena za predsedniške volitve 2007 – imel napisan skoraj identičen življenjepis kot v zgornjem članku. Očitno je torej, tako članek leta 1992, kot tudi spletna stran 2007, delo istih avtorjev!

13.04.1992

Popularnost Jelinčiča so zagotovili tudi podpisniki javnega poziva (v glavnem gre za ljudi, ki pripadajo boljševistični, komunistični kontinuiteti), ki so se odločili za “javni poziv”, v katerem SNS obtožujejo, da deluje protiustavno. Zanimivo je, da so se podpisniki odločili za javni poziv za prepoved delovanja stranke, niso pa vložili kazenske ovadbe zoper odgovorne, kar bi bilo najbolj logično. Toda s tem bi pravzaprav dejansko onemogočili obstoj SNS, kar pa ni bil njihov namen. Jelinčiča in SNS so potrebovali zato, da so lahko ostali na oblasti reformirani komunisti in da so imeli pod kontrolo del domoljubne javnosti. Zato le “javni poziv”, namesto kazenske ovadbe.

Na drugi strani so s takšnim pisanjem samo podžigali in homogenizirali tiste, ki so verjeli v potrebo po obstoju stranke, katera se bo zavzemala za pravice slovenskega naroda in “malih ljudi”. V sosednji Hrvaški je takrat divjala vojna in marsikdo na Slovenskem je bil zato bolj nacionalno občutljiv. Prav tako je bila med ljudmi prisotna bojazen, da se ob morebitni zmagi Srbov, vojna vihra ponovno zgrne tudi na Slovenijo.

Zato je kmalu izšel naslednji članek z naslovom “V Sloveniji šest protislovenskih centrov”.

11.05.1992

Gre za še en članek v seriji ekscesov, ki so bili medijsko odlično pokriti. Brez takšnega medijskega spremljanja, Jelinčič ne bi postal znan. Podboni članki kot so ti iz Večera, so bili objavljeni tudi v Delu in Dnevniku, še zlasti pa se je z Jelinčičem ukvarjala Mladina. Potrebno si je zapomniti Jelinčičevo kritiko Drnovška, katerega je nekaj mesecev kasneje odločilno podprl in mu s tem omogočil praktično dvanajstletno vladavino. Na ta način je Jelinčič vselej izigral svoje volivce! Od njegovih gromoglasnih besed ni ostalo nič! Dejanja so bila povsem nasprotna…

27.05.1992

“

Ko bomo v parlamentu in to zagotovo bomo – ga bomo zbombardirali s svojimi zahtevami!”, je kričal Jelinčič. V slovenskem parlametnu je že 19 let, pa kakšnih velikih bombardiranj in zahtev SNS ni bilo možno opaziti. Je pa SNS vselej pri glasovanju podprla tiste, ki so bili na oblasti, razen kadar je šlo za nepomembne stvari.

Jelinčič dokončno prodre v slovensko javnost s pomočjo zrežirane akcije avgusta 1992

Ključen dogodek v Jelinčičevi “politični zgodovini” je zagotovo konec avgusta 1992. Na dan, ko bi moral biti v Kočevju Kongres SNS, je slovenska policija izvedla široko zasnovano akcijo. S pomočjo te akcije, se je Jelinčič pojavil kot udarna novica na vseh slovenskih časopisih in seveda na takrat edini slovenski televizijski postaji. Spoznala ga je celotna Slovenija. Marsikdo je bil prepričan, da se Jelinčiču godi krivica, saj politično motiviranega pregona ni bilo moč zatajiti. Le bedak bi policijsko akcijo sprožil na dan kongresa politične stranke, ko pa bi lahko to storil kadarkoli prej, ali potem.

Večer, 28.08.1992, So res pripravljali atentate na Milana Kučana, Dr. Janeza Drnovška in Igorja Bavčarja

Toda ni šlo za bedake! Šlo je za dobro vodeno in načrtovano akcijo, katere cilj je bil promocija Jelinčiča kot borca za interese Slovencev. Prav nasprotno torej kot je bilo v resnici! Žrtve so bili tisti člani SNS, kateri so si resnično prizadevali za dobrobit slovenskega naroda in ne Jelinčič! Učinek akcije pa je na slovensko javnost vsekakor deloval v smislu delitve na dva tabora – protikomunističnega in prokomunističnega.

Večer, 27.08.1992

Del slovenske policije, vključno z njenimi najvišjimi predstavniki, je takrat izjavil da “gre za kriminalno družbo, ki je pripravljala ali izvedla dejanja najhujšega nasilja”. Katera so ta dejanja nismo nikdar izvedeli! Nazadnje je od vsega skupaj ostalo eno samo, skrajno čudno “dejanje”, (nekakšna podstavljena bomba, ki sploh ni bila bomba) zaradi katerega niso nastale nikakršne posledice! Nikomur ni padel z glave niti las in to v dobesednem pomenu besed, kar so potrdili tudi policijski forenziki, ki niso našli nikakršnih materialnih sledov. Tresla se je gora, rodila se je miš! Zlasti zanimivo je, da “vodja” te “kriminalne družbe”, Zmago Jelinčič ni bil nikdar zaprt. Nasprotno, prav na račun teh neutemeljenih, skonstruiranih obtožb, je bil s precejšnjo podporo Slovencev izvoljen v slovenski parlament na volitvah 1992.

Celoten “vihar”, v katerem je sodelovalo 120 policistov, kriminalistov in delavcev obveščevalne službe se je polegel in požel vsega skupaj dve žrtvi – Matjaža Jeriča in Andreja Šiška, torej dve majhni ribi namesto naročnika Jelinčiča. Tudi ta dva sta bila nato po čudnih pripetljajih (grožnje z umorom vpričo paznika, nezakonito pridržanje brez veljavne odločbe, izpustitev ter ponovno priprtje Jeriča…) in pet in pol mesecih pripora izpuščena iz zapora. Ne povsem nepomembno je dejstvo, da je bil v tistem času v mariborskem priporu skupaj s Šiškom in Jeričem tudi domnevni morilec ubitega slovenskega politika Ivana Krambergerja…Jelinčič je v Slovenj Gradcu vedel kaj govori!

Zatem je celotna zadeva bolj ali manj utonila v pozabo in se ponovno pojavila v javnosti prvič spet pred letom 2000, pred volitami torej. Vmes je minilo dovolj časa, da so ljudje pozabili za kaj je šlo leta 1992, mediji jih pa na to niso spomnili tako kot to navadno počno v številnih političnih aferah, katerim smo priča. Naključje ali ne? Presodite sami!

Zgodba ki je ustvarila Jelinčiča in v kateri so bili tudi naslovi kot npr. “Pripravljali atentate na Kučana, Drnovška in Bavčarja”, se je “končala” z ekstremno čudno razsodbo konec leta 2006, v kateri sta bila Šiško in Jerič ponovno žrtvi in torej obsojenca, Jelinčič kot nalogodajalec pa oproščen. Zadeva na sodišču nikakor nima vseh potrebnih atributov pravične sodbe, še zlasti pa bode v oči povsem drugačno obravnavanje Zmaga Jelinčiča! Spet naključje ali ne? Ponovno presodite sami!

Večer, 27.08.1992

Dokaz, da so za vsem skupaj stojijo obveščevalne službe (UDBA) in politični režiserji, je razviden iz pisanja slovenskih časnikov v takratnem obdobju. Članki so pravzaprav pri vseh časnikih enaki ali izredno podobni. Jasno je, da vse skupaj ni zraslo na zeljniku podpisanih novinarjev.

Zamolčano je najvažnejše – to, da je bil Jelinčič registrirani sodelavec UDBE in pa dejstvo, da je bil pravnomočno obsojen zaradi kraje treh dragocenih pištol in pribora iz 16. stoletja iz Narodnega muzeja v Ljubljani. 11. junija 1975 je bil obsojen na 5 let in 6 mesecev strogega zapora. Nemogoče je, da nobeden izmed novinarjev tega ne bi vedel. Prav tako je nemogoče, da nobeden izmed Jelinčičevih “političnih nasprotnikov” v drugih strankah tega ne bi vedel in izkoristil v svoj prid!

Namesto tega so skušali Jelinčičevo dejansko kriminalno in protislovensko vohunsko dejavnost preusmeriti na nekakšno neobstoječe dogajanje, s katerim so hoteli javnost prepričati, da se je Jelinčič že leta 1970 zavzemal za odcepitev Slovenije. Jelinčič sam
je s pomočjo udbovskih kadrov in mreže sodelavcev tudi širil zgodbo o svojem sodelovanju v Tujski legiji. Laž za lažjo torej!

Vsakdo, ki se še spomni življenja v SFRJ in dogajanj okrog leta 1970, dobro ve, da je nemogoče, da bi vojaški tožilec odstopil od pregona, če bi Jelinčič v JLA resnično širil takšne izjave, (da bi Slovenijo in Hrvaško odcepil od Jugoslavije in da bi prav prišla vojna med Hrvati in Srbi) o katerih so pisali časopisi leta 1992. Da je temu tako in da gre za navadno laž ter zavajanje javnosti, so zanesljivo vedeli tudi novinarji leta 1992!

Evidentno je tudi, da so skušali novnarji Jelinčiča prikazati kot junaka vojne za Slovenijo, v kateri bi naj opravljal pomembno posebno nalogo. Katero ve le on sam, dejstvo pa je, da ni zavzel nikakršnega tanka, temveč je bil dejansko zaprt zaradi »zagotovitve osebne varnosti najvišjih predstavnikov domačih in tujih oblasti ali političnih organov ter najvišjih predstavnikov mednarodnih organizacij«, iz česar torej izhaja, kakšna je bila Jelinčičeva posebej pomembna naloga.

Stran iz Dosjeja Jelinčič – Stik Apotekarja (psevdonim za Zmaga Jelinčiča pri UDBI ni bil le Padalec!) z ameriškim dopisnikom Palmerjem

Danes je Jelinčičeva stranka pravzaprav njegovo lastno podjetje: 

V naslednjem prispevku bomo objavili članke, kateri so bili na spletni strani www.zmagojelincic.com imenovani kot del “UDBOVSKE akcije zeliščar”. Več bralcev naše spletne strani nas je opozorilo na to, da omenjena spletna stran več ne deluje. Ker je bila stran tudi nam zelo zanimiva, smo na srečo shranili njeno vsebino.

Zmago Jelinčič

Povzeto po spletni strani www.zmagojelincic.com
Pojasnilo: menda spletna stran več ne deluje, je pa besedilo s spletne strani objavljeno na forumu Karantanska Zaveza http://karantanskazaveza.mojforum.si/karantanskazaveza-about321.html

Besedilo na zgoraj omenjeni spletni strani www.zmagojelincic.com smo na srečo shranili. Ker je besedilo na strani napisano v 1. osebi, hkrati pa tudi namenjeno volitvam za predsednika RS, smo ga spremenili v 3. osebo in ga nekoliko skrajšali. Zanj ne sprejemamo odgovornosti, objavljamo pa ga zato, ker je na nek način podobno ugotovitvam, o Jelinčiču, ki smo jih tudi mi že objavili na naši spletni strani

Na kratko o Zmagu Jelinčiču

Rodil se je 7. januarja 1948 v Mariboru, očetu Radu in mami Lei. Oba sta bila partizanska prvoborca – komunista. Oče je bil tudi pripadnik zločinske komunistične likvidatorske organizacije VOS, iz katere je kasneje nastala OZNA ter UDBA. Tudi mama je bila sodelavka UDBE (Za lažje razumevanje, so vse obveščevalne službe VOS, VDV, UDBA, SDV, KOS, VIS in SOVA, imenovane z najbolj znanim imenom – UDBA. VIS in SOVA sta sicer za razliko od ostalih jugoslovanskih komunističnih služb, slovenski obveščevalni službi, vendar obe »prestreljeni« z dvojnimi agenti UDBE, zato sta tudi oni poimenovani UDBA). Oče rado je menda zelo rad v stanovanjih pregnancev takoj po vojni pobiral vse kar je bilo premičnega in vrednega. Od tod potem tudi velika vnema sina za prekupčevanje z starinami. (originalne slike, zlatnina, kovanci, staro orožje in druge vredne starine)

Še preden je začel obiskovati osnovno šolo, se je njegova družina preselila v Ljubljano. Oče Rado je bil v 60. letih zaposlen v trgovini z umetninami Borec pod Slavijo, v kateri je bil sedež UDBE za Slovenijo. Konec 60. let je bilo v stanovanju njegovega očeta Rada ustreljeno 18. letno dekle, kar je UDBA uspešno prikrila.

Po osnovni šoli je Jelinčič obiskoval Poljansko gimnazijo in srednjo baletno šolo, zatem pa je študiral farmacijo, ki jo ni nikoli dokončal. Leta 1970 je odšel na služenje vojaškega roka. Po prihodu iz vojske se je honorarno zaposlil v Ameriškem kulturnem centru v Ljubljani. Nekega dne so iz predala upravnice izginile devize, zaradi česar je kmalu dobil odpoved.

Julija 1974 je Jelinčič napeljal dva študenta, Mitjo Arnautovskega ter Milana Simčiča, h kraji treh dragocenih pištol in pribora iz 16. stoletja iz Narodnega muzeja v Ljubljani. 11. junija 1975 je bil zato obsojen na 5 let in 6 mesecev strogega zapora. Arnautovskega je napeljal k temu, da je storil to tatvino. Povedal mu je kakšna je vrednost teh zgodovinskih predmetov, kje jih lahko dobi in kako lahko pride do njih. V ta namen mu je priskrbel orodje, gumijaste rokavice, copate, belo haljo in polaroidno kamero.

V zaporu na Dobu je Jelinčič odsedel 3 leta in pol, zatem pa se je za kratek čas zaposlil v Leku. Nato je skupaj s partnerjem odprl obrt in izdeloval zeliščne preparate. Pri »osamosvojitvi«, mu je zelo verjetno pomagala UDBA, saj je izšel iz Udbovske družine. Seveda je tudi on pomagal Udbi. V ta namen se je ukvarjal tudi s parapsihologijo. Udeleževal se je tudi mednarodnih kongresov na temo parapsihologije, kjer je vohunil za slovenskimi emigranti.

Njegovi vzdevki, psevdonimi in šifre so Padalec, Apotekar in Plesalec. Med leti 1986, 1987 in 1988, je po nalogu Udbe vohunil za Slovenci po svetu in v zamejstvu. Delal je na naslednjih linijah Udbe: inozemstvo, 122 OS Velika Britanija in 210 slovenska emigracija. Teritorialno je pokrival Ljubljano, Trst, Celovec in London. Njegova neposredna zveza je bil delavec Udbe Rado Rozman (sektor II/2). Jelinčič je vohunil za Noro Beloff, Stanislavom Cikanekom, Ljubom Sircem, Pavletom Ferlugo, Markom Allenom, Randallom Palmerjem ter številnimi drugimi jugoslovanskemu režimu zanimivimi osebami v strukturah v zamejstvu.

V procesu slovenskega osamosvajanja med leti 1989 in 1991 je Jelinčič očitno že naprej deloval po navodilih Udbe, najbrž direktno iz Beograda. Njegova naloga je bila prodreti v tiste slovenske domoljubne kroge, kateri so delovali v smeri odcepitve Slovenije od SFRJ. Aprila 1990, je zato kandidiral na listi Pučnikovih Socialdemokratov in bil izvoljen v skupščino občine Ljubljana Center. Poleti 1990 je tudi po nalogu Udbe in z njenim kapitalom ustanovil Kranjsko hranilnico in posojilnico. Pred volitvami 1992 je hranilnica bankrotirala, uradno zato, ker bi naj bil denar napačno naložen v podjetje Plutal, dejansko pa zato, ker je bilo treba pred volitvami zakriti, kako in s katerim kapitalom je njegova hranilnica poslovala. V Plutalu naj bi takrat »poniknilo« okrog 30 milijonov nemških mark.

V začetku leta 1991 je najbrž spet po nalogu Udbe ustanovil Slovensko nacionalno stranko. Jelinčičeva naloga je bila, da vanjo vključi čim več slovenskih domoljubov in protikomunistov. Na ta način je imel pod kontrolo slovensko nacionalistično »sceno« ter o njej poročal Udbi. Ker je takrat javno razglašal protijugoslovanska stališča, je to izkoristil in se povezal z obveščevalno službo TO ter Ivanom Borštnerjem. Skupaj z njim je marca 1991 obiskal provojaško organizacijo slovenskih domoljubov z imenom Slovenska garda v Mariboru. Fantom je tudi podaril denar za nakup uniform, katerega mu je najbrž dala Udba, da bi si s tem pridobil njihovo zaupanje.

Ko se je leta 1991 začel spopad med jugoslovansko vojsko in slovensko TO ter policijo, se je Jelinčič kot »prostovoljec« vključil v TO. V njej je deloval po svoje in skušal izzvati oborožen konflikt med civilisti v ljubljanskih naseljih z velikim številom neslovencev. Šlo je za kršitve vojnega prava, saj civilisti niso vojaki. 30. junija 1991 je bil zato s strani slovenskih obrambnih sil 3 dni zaprt. 2. julija istega leta, so mu kazen podaljšali na 21 dni zapora, zaradi »zagotovitve osebne varnosti najvišjih predstavnikov domačih in tujih oblasti ali političnih organov ter najvišjih predstavnikov mednarodnih organizacij«.

Po porazu jugoslovanske vojske v Sloveniji je Jelinčič od Udbe kot kaže prejel nova navodila. Moral je aktivirati Slovensko nacionalno stranko in se udeležiti prvih volitev v samostojni Sloveniji. V ta namen je tednik Mladina 9. julija 1991 objavil celostranski članek o njegovem »bojevanju« z naslovom »Zmagal je Zmago«. Članek je opremljen z fotografijo na kateri je Jelinčič v vojaški obleki z baretko tujske legije na glavi. V ozadju je velik grb - modri orel nekdanje dežele Kranjske, prav tak, kakršnega so na svojih uniformah med drugo svetovno vojno nosili domobranci. Tako bi naj Jelinčič med svoje vrste pritegnil čim več slovenskih protikomunistov.

Da bi postal še bolj znan, je Jelinčič dne 28.3.1992 v Tržiču streljal proti štirim »južnjakom«. Pri propagandni vojni, mu je zelo pomagala tudi »skupina državljanov«, večinoma iz vrst LDS, ki je v peticiji pravosodnemu ministru predlagala, da bi SNS prepovedali. Uslugo jim je Jelinčič vrnil že leta 1993, ko je njegova SNS podprla novo vlado Janeza Drnovška.

Sredi julija 1992 je v okviru predvolilne kampanije dal natisniti veliko količino propagandnih plakatov, s katerimi je nato preplavil Slovenijo: »Naredimo to deželo spet slovensko«, »Slovenijo Slovencem«, »Edina prava stvar SNS« ter »Bodi Slovenec in voli nas«. Namen celotne akcije je bil dolgoročno uničenje slovenskega nacionalizma oziroma domoljubja. Akcijo je najbrž pripravila in financirala Udba, izvedena pa je bila ob sodelovanju nekaterih uslužbencev slovenske VIS (danes SOVA), kateri so bili tudi na plačilnem seznamu Udbe. Jelinčičeva glavna oseba za stike z Udbo je bil uslužbenec SOVE Rado Rozman.

V okviru SNS je imel Jelinčič stike z Andrejem Šiškom iz Maribora in Matjažem Jeričem iz Nazarij. Bila sta člana Slovenske garde, v katero se je Jelinčič leta 1991 infiltriral z zlorabo dobrega imena Ivana Borštnerja. Fanta sta mu meseca julija 1992 povedala za več milijonov ponarejenih tolarskih bankovcev, katere so natisnili na Hrvaškem (verjetno v organizaciji hrvaških tajnih služb), da bi jih v Sloveniji zamenjali za originalne, z njimi pa nato kupili devize oziroma orožje za hrvaške branilce. Jelinčič je o tem obvestil svoje nadrejene pri Udbi, kar bi naj nato vključili v nekakšno »operacijo Zeliščar«.

Prvotna »operacija Zeliščar« naj bi obsegala Jelinčičevo »aretacijo« in kasnejšo izpustitev. Vse je bilo medijsko odlično pokrito in načrtovano. Obtožen bi naj bil, da je načrtoval teroristične aktivnosti skupaj z ostalimi člani SNS, kateri bi naj pripravljali atentate na Milana Kučana, Janeza Drnovška in Igorja Bavčarja. Seveda je bilo vse skupaj le megla, namen operacije pa je bil, da Jelinčič med Slovenci postane junak osamosvojitvene vojne in edini pravi borec za interese slovenskega naroda.

V ta namen je Udba poslala na uredništvo časnika Slovenec ga. Majdo Pirc, dekle Janka Lavriča, prav tako člana SNS. Pirčeva je novinarju izpovedala dramatično zgodbo, v kateri bi se naj Lavrič sprl z Jelinčičem ter navezal stik z VIS–om (SOVA). Lavrič naj bi skušal prepričati uslužbence VIS-a, da se vsi predsedniki območnih odborov SNS ukvarjajo s tihotapljenjem in preprodajo orožja ter načrtujejo teroristične aktivnosti. VIS bi naj zato njo in Lavriča zavaroval tako, da jima je dodelil apartma v hotelu Turist, kjer ju je med 13. in 21. avgustom varoval oboroženi stražar.

Cilj »operacije Zeliščar« je bil doseči čim večjo medijsko pozornost posvečeno Jelinčiču in SNS. Zato se je slovenska policija vključila v akcijo točno na dan kongresa stranke SNS, ki bi moral biti 27. avgusta 1992 v Kočevju. Večina članov SNS ni imela pojma o ozadju akcije. Tudi slovenski mediji so javnosti poročali točno to, kar je Jelinčiču najbolj ustrezalo. Tako so mu naredili ogromno in odločilno reklamo pred volitvami 1992.

Slovenska policija je na dan predvidenega kongresa SNS, na ljubljanskem, celjskem, kranjskem in mariborskem območju aretirala 18 ljudi. šlo je v glavnem za predstavnike območnih odborov SNS, kateri so bili »osumljeni hudih kaznivih dejanj zoper splošno varnost«. Nekaj ur po aretaciji je MNZ RS sklicalo tiskovno konferenco.

Na njej je pomočnik ministra, Mitja Klavora povedal, da je v akciji sodelovalo 120 policistov, kriminalistov in visovcev (uslužbencev takratnega VIS, danes SOVA). V Ljubljani so opravili 11 hišnih preiskav in zaslišali 20 oseb, v Kranju so opravili dve hišni preiskavi ter zaslišali 4 osebe, v Mariboru pa so opravili 3 hišne preiskave in zaslišali 8 oseb.

Dva izmed osmih zaslišanih v Mariboru, Andrej Šiško in Matjaž Jerič sta bila izročena preiskovalnemu sodniku in je bil zanju odrejen pripor. Namestnik notranjega ministra dr. Bogo Brvar je novinarjem dejal, da gre za kriminalno združbo v kateri je tudi Jelinčič, predsednik SNS. Na tiskovni konferenci je sodeloval tudi direktor Visa (SOVE), dr. Miha Brejc, ki je dejal da so obveščevalci podatke o delovanju skupine zbirali že dalj časa in se nato odločili za akcijo.

Jelinčiča je slovenska policija najprej aretirala in izročila preiskovalnemu sodniku v Ljubljani, ki pa ga je v skladu z navodili Udbe izpustil na prostost. Zatem ga je policija ponovno aretirala in ga odpeljala k preiskovalnemu sodniku v Maribor. Tudi tamkajšnji preiskovalni sodnik ga je izpustil na prostost, čeprav sta ga s svojim priševanjem obremenila oba priprta v mariborskih zaporih, Andrej Šiško in Matjaž Jerič. Preiskovalnemu sodniku sta povedala zgodbo o poskusu umora in o nastavitvi bombe v osebno vozilo Milana Klementa iz Brestrnice. Jelinčič naj bi jima dal razstrelivo ter vse strokovne napotke za ravnanje z njim.

Neizpeljani kongres SNS, aretacije članov SNS, trditve o političnem terorizmu (atentati na Kučana, Drnovška in Bavčarja) ter nazadnje obtožbe o poskusu umora Milana Klementa, so zadoščale za medijsko ofenzivo v korist Jelinčiča osebno in SNS. Naslednji dan se je Jelinčič znašel na vseh naslovnicah slovenskih medijev. Večer in Delo sta mu naredila največjo reklamo, v kateri sta ga predstavila kot dolgoletnega borca za odcepitev Slovenije od Jugoslavije in kot junaka osamosvojitvene vojne. Sam je nato vzroke za »aretacijo« komentiral z besedami: »Mislili so, da me bodo uničili. Ali pa, da me bodo ubili, oziroma zaprli za 15 do 20 let«. Slovenska javnost je temu naivno nasedla in tako je bil cilj »operacije Zeliščar« dosežen.

Jelinčič je postal slaven in na volitvah 6. decembra 1992 je zanj in za SNS glasovalo 10 odstotkov volivcev, kar je pomenilo 12 poslancev v Državnem zboru. 25. januarja 1993 je njegova stranka podprla vlado Janeza Drnovška, čeprav je Jelinčič pred tem svojim volivcem razglašal svoje nestrinjanje z nasledniki komunistične preobrazbe. Zato je povsem logično prišlo do spora znotraj SNS, kar je nazadnje povzročilo izstop kar 8 poslancev iz SNS (2/3 izvoljenih poslancev na listi SNS). Slovenska domoljubna sredina si po tem udarcu več ni nikoli opomogla, sam Jelinčič pa je od takrat stalno prisoten v slovenskem Državnem zboru in razpolaga z denarjem, ki so ga SNS namenili volivci.

Njegovi idoli
V posebnem delu spletne strani so bili predstavljeni Jelinčičevi idoli:


1. Josip Broz - Tito
Kot sin primorskih staršev bi naj bil Jelinčič najbolj ponosen nanj zato, ker je ukazal umik partizanske vojske iz Trsta, slovenske obale in Gorice. Enako bi naj bil ponosen nanj zato, ker je Hrvatom prepustil tisočletno slovensko Istro in dele ozemlja vzdolž slovensko-hrvaške meje, prelomil obljubo dano slovenskim partizanom, da bodo lahko Slovenci po koncu vojne služili vojaški rok v Sloveniji in da bo poveljevalni jezik slovenski. Točno tako ravna sin slovenske matere! Še posebej pa bi naj bil ponosen na to, da je Tito zibelko slovenstva, Koroško s Celovcem in Gosposvetskim poljem, zamenjal za 12.000 domobrancev, ki so bili potem izvensodno poklani.


2. Edvard Kardelj
Idejni vodja slovenskih boljševikov iz komunistične partije, ki naj bi postali avantgarda sveta, večvredni državljani, s položajem nad vsemi drugimi Slovenci, ki niso člani partije, takorekoč mali bogovi. Nanj bi naj bil Jelinčič ponosen zato, ker je Kardelj vsem Slovencem in Jugoslovanom razložil svoje teze o umiranju naroda, predvsem slovenskega naroda in nastanku internacionalnih proletarcev, ki bi nadomestili Slovence. Zato zanj ni bilo pomembno kje je meja med Slovenci in Hrvati v Istri. S tem je Jelinčiču omogočil, da trosi meglo današnjim slovenskim volivcem in se jim predstavlja kot zaščitnik slovenskih interesov.


3. Milan Kučan
Jelinčičev ljubljeni vodja, ki se vedno rad zavzema, da slovenski davkoplačevalci plačujemo dolgove drugih!


4. Slobodan Milošević
Predstavlja pravega Srba in je torej sovražnik Slovencev. To je dovolj, da ga Jelinčič ljubi. Zato je plačal prelet vojaških letal nad njegovim pogrebom. On bi ga naj tudi ustvaril.


5. Draža Mihajlović
Še en pokončen Srb. Jelinčič se je nasmejan slikal z isto četniško kapo in kokardo. Pod vodstvom Mihajlovića je bilo storjeno veliko vojnih zločinov med drugo svetovno vojno.


6. Arso Jovanović
Ta pa je bil partizan, poslan od Jospia Broza - Tita v Slovenijo, da bi nadziral sumljive domoljubne Slovence v partizanskem vodstvu in organiziral njihove likvidacije. Obvladal je svoj posel. In pa, bil je titov partizan!


7. Janez Drnovšek
Njegovi so Jelinčiču pomagali pred volitvami leta 1992, da je bil lažje izvoljen. Uslugo jim je vrnil leta 1993, ko je podprl sile komunistične kontinuitete.


8. Saddam Husein
Imel je dosti denarja in je lahko počel kar je hotel. Kar nekaj jih je dal pobiti. Nasploh so Jelinčiču očitno ljubi takšni karakterji narodnih voditeljev.


9. Vladimir Žirinovski
Kričač in hujskač, kot Jelinčič, le da je sin velikega Slovanskega naroda – Rusov

10. »El Commandante« Fidel Castro
Jelinčič je tudi oboževalec komunističnega diktatorja Fidela Castra, ki je najdlje izmed vseh živečih diktatorjev na oblasti.

Vir: arhiv Andrej Šiško, Maribor