Vojvodski stol, na katerem so svoj ?as naši predniki Slovenci ustoli?evali svoje vojvode (kliknite na fotografijo)
Koliko vemo o svojih prednikih, o svojem ljubem slovenskem narodu, ?e nam oblast skriva marsikaj, kar bi morali zvedeti, se podu?iti, da bi se za?eli zavedati svojih korenin in bi nehali o sebi misliti, da smo majhni, hlap?evski in posledi?no narod brez potrebne samozavesti. Pomnite, da tujci vas bodo samo toliko spoštovali, kolikor sami sebe spoštujete. Tudi, ko gre za osebno, vedite, da vas ljudje vidijo natan?no take, kakršne sebe vidite. Povsem enako je z narodom. Ko bo zavedanje, da imamo biti na kaj ponosni, že zato, da smo stali inu obstali, kljub temu, da so nas zatirali, napadali in ožali naše ozemlje.
Da smo obstali, gre zasluga našim velikim možem, ki so se z vso svojo bitjo zavzemali za naš obstoj, in žalostno je, da se njih dobrih dejanj otroci ne u?ijo veliko v šolah, da bi jih tudi sami posnemali. Tega se ne sme, ker potem bi lahko še naprej obstajali, se krepili in napredovali kot staroselski evropski narod. No, povejte, dragi Slovenci, kdo in kdaj je tako govoril, da bi svoje rojake spodujal k ljubezni do slovenskega jezika in do naroda?
»Ves svet je velik tempelj Božji, od son?nega izhoda do zapada se njemu ?ast in hvala poje in vsaka stvar poveli?uje Vsemogo?nega. Mala pti?ica, slavuj, v zelenem grmu pono?i milo žvrgoli; velika postojna na planinah, ki visoko pod nebom leta in se po hribih in dolinah s svojim mogo?nim krohotom glasi; mali pastir?ek, ki na paši svojo stranš?ico piska, kakor tudi grozovitni lev v puš?avi; mili glas zvonov in orgel sladko petje v hiši božji, pa tudi strahovit grom, pred katerim se zemlja trese in nebo maje; najlepše pa ?lovek, kateremu je stvarnik jezik dal, da bi mu z jezikom pel ?ast in slavo. Lepo je slišati glasne zvonove peti, še lepše orgle žvrgoleti, najlepši pa je, ?loveški glas s katerim poje in žvrgoli, žaluje in se veseli, beseda, katero mu je vsemogo?ni stvarnik dal, je naimentnejši in najve?ji dar. Brez besede ali govora bi bila zemlja žalostna puš?ava, in vsaka ?loveška druš?ina bi bila le iho, dolgo?asno zbirališ?e mutastih divjakov.
Med vsemi jeziki mora Slovencem naš materin jezik najljubši biti. Bratje in sestre moje! Slovenec bom Slovencem nove besede iz ljubezni materine govoril v slovenskem jeziku. Vselej so Slovenci besedo božjo radi poslušali, zupam, da tudi vi. Med apostolskimi možmi na Koroškem je bil sveti Modest, prvi škof gosposvetski, kateri v tej imenitni cerkvi po?iva.
Slovenci, ki so tistokrat po vsem Koroškem, Štajerskem, Krajnsjkem, Ogrskem, ?eškem in Moravskem živeli, so imeli tri imentine kneze: Rastislava, Svetopolka in Koclja, ki so kakor dobri o?etje Slovencem kot svojim otrokom skrbeli za krš?ansko pou?enje. Dva brata, modra in u?ena moža – sv. Ciril in Metod, ki sta v slovenske deže prišla, sta Slovence Boga prav spoznati, pa tudi pisati in brati u?ila in sta tako bila slovencev naimenitneša u?enika in apostola, in Slovenci so se veselili, ki so toliko božje re?i v svojem jeziku slišali.
Oh veliko se najde Slovencev, ki se svojega materinega jezika celo sramujejo in ne pomišljajo, da je pregrešno, se svojega jezika sramovati, ga zatajiti in celo pozabiti.
NAŠ JEZIK JE BRAT TISTEGA GRŠKEGA JEZIKA, V KATEREM SO APOSTOLI IN EVANGELISTI SPISALI SVETO PISMO; ŽE VE? TISO? LET POŠTENI LJUDJE SLOVENSKO MARNAJO. SLOVENSKI JEZIK JE BRAT LATINSKEGA JEZIKA, V KATEREM SE SPLOH SVETA MAŠA SLUŽI, IN ŽE PRED TISO? LETI SO NAŠI STARI O?ETJE SVETO PISMO V SLOVENSKEM JEZIKU IN PO SLOVENSKO V HIŠI BOŽJI PREPEVALI BOGU SLAVO. KDOR SE TEDAJ TAKO STAREGA, IMENITNEGA JEZIKA SRAMUJE, JE PODOBEN ?LOVEKU, KI LEPO POŠTENO OBLA?ILO RAZ SEBE IZTRGA, KI MU GA JE DAL DOBRI O?E, SE OBLE?E PO TUJE IN MISLI, DA BO LEPŠI.
Naš imeniten jezik slovenski se ne marnja samo po Koroškem; ni ga jezika na svetu, ki bi ga tako po širokem govorili, kakor jezik slovenski. Pojdi za jugom do morja, našel boš na Hrvaškem, Dalmatinskem ljudi, ki slovenje govorijo, kakor ti. Prehodi ogrsko, ?eško, poljsko in moravsko deželo, povsod boš našel svojo slovensko žlahto.
Slovenski jezik le tisti malo obrajta , ki sveta ne pozna in ne ve, kakšni ljudje živijo po svetu. Podoben je tak nevednemu otroku, kateri tudi misli, da je celovško jezero najve?je morje na svetu in da je onkraj Ljubekja že konec Sveta.
Kdor svoj materin jezik zavrže ter ga pozabi in zapusti, je zmedenemu pijancu podoben, ki zlato v prah potepta in ne ve, koliko škodo si dela. Slovenski starši, ki slovenski znajo, pa svojih otrok slovenskega jezika ne u?ijo, so nehvaležni hišniki, ki svojim otrokom drago doma?o re?, slovenski jezik, zapravijo, ki so jim ga njihovi dedje izro?ili. Podobni so taki o?etje in matere slabim gospodarjem, ki svoje o?etno gospodarstvo prodajajo, drugo pohištvo kupijo, poslednji? pa ve?ji del beraško palico najdejo.
Kar je o?e dobrega od svojih staršev prejel, mora svojemu sinu zapustiti in, kar se je mati od svoje matere nau?ila hvalevrednega, bo tudi zapustila svoji h?eri. Materin jezik je najdražja dota, ki smo jo zadobili od svojih starih: skrbno smo ga dolžni ohraniti, olepšati in svojim mlajšim zapustiti. ?loveški jezik je talent, ki nam ga je Gospod nebes in zemlje izro?il, da bi ga uporabljali zato, da bi storili veliko dobrega. Kdor svoj materin slovenski jezik pozabi, malopridno svoj talent zakoplje; Bog bo enkrat terjal in vsi zani?evalci svojega poštenega jezika bodo v zunanjo temo vrženi.
O, ljubi in pošteni slovenski jezik, s katerim sem prvi svojo ljubeznivo mamo in dobrega ateja klical, s katerim so me moja mati u?ili Boga spoznati, v katerem sem prvokrat svega stvarnika ?astil - tebe ho?em, kakor najdražji spomin svojih rajnih staršev, hvaležno spoštovati in ohraniti; v slovenskem jeziku svoje ljube brate in sestre, Slovence, najrajši u?iti; želim, kakor hvaležen sin svoje ljube matere, da, kakor je moja prva beseda slovenja bila, naj tudi moja poslednja beseda slovenja bo. Tudi vsak pošten Slovenec ravno to želi, mislim, da želite ravno to tudi vi.
Usmiljeni Bog, vsemogo?ni stvarnik je dal ?loveštvu dušo in telo. Telo potrebuje poštenega obla?ila, duša pa zgovornega jezika; kar je za telo obla?ilo, to je duhu jezik in beseda. Vi skrbite svoje telo lepo oble?i; ali bodete pozabili preskrbeti svoji duši pošteno govorjenje? Veliko staršev med vami novo šego ima, svoje otroke le po novi šegi u?iti in na svoj stari slovenji marenj celo pozabiti. Oh, to je hudo delo in velika izguba! Ravno v tem jeziku, v katerem so vas vaši ljubi starši že brati in lepo govoriti nau?ili, ste dolžni tudi vi svoje otroke u?iti; ako ne, tako niste vredni biti dobri sinovi in h?ere svojih poštenih staršev!
Zakaj hudobec je, ki svojih staršev ne spoštuje; tudi oni vas kdaj po vstajenju za svoje mlajše ne bodo hoteli spoznati. Govorjenje, ki ste ga od svijih prednikov prejeli, ste dolžni svojim otrokom, kakor žlahte lastnino zapustiti.
Otroci, ki se ne nau?ijo slovensko govoriti od svojih staršev, izgubijo veliko premoženje, ki se ve? povrniti ne da. Kolikor jezikov kdor govoriti zna, toliko ljudi velja. Kako nemarno bi bilo, da bi vi starši svoj materin jezik svojih otrok ne u?ili, kakor so nau?ili vaši o?etje in matere vas. Slovenci, ki svoj jezik malopridno zatajijo, so podobni neumnemu kmetu, ki svojo kmetiško suknjo sle?e in za?ne gosposko nositi, da potem ni ne gospod, ne kmet. Rojen Slovenec, ki svoj narod zataji, je podoben pogreti jedi, ki nobenemu zdrava ni; tak ?lovek svojega rodu žlahtne lastnosti pozabil in se slabostim privadi, in je, kakor preoble?en vran, od vseh zani?evan.
NE BODI VAS TEDAJ SRAM, DA STE SLOVENCI, TO NAJ BO VAŠA ?AST!
Prizadevajmo si, vsak po svojem stanu, pošteno in prav po krš?ansko živeti, kakor so naši predniki, stari Slovenci, živeli. Slovenci so bili od nekdaj dobrega, usmiljenega srca; radi so potrebnim pomagali in sosedom dobro storili. Slovenci so bili od nekdaj pridni delavci, ki so polje marljivo obdelovali in živino lepo redili. Krivico komu storiti, jih je bilo strah. Pokažimo tudi mi, da smo POŠTENIH O?ETOV, POŠTENI SINOVI!
LJUBITE SVOJ ROD, SPOŠTUJTE SVOJ JEZIK! ZA ?AST SVOJEGA JEZIKA VSAK POŠTENI MOŽ BOLJ SKRBI, KAKOR POŠTENI ŽENIN ZA ?AST IN POŠTENJE SVOJE NEVESTE.«
Zakaj je to po?el ta veliki mož Slovenec? Da bi spodbudil k narodovi zavesti, ker je šlo za na?rtno germanizacijo, ko naj spomnimo, da so še leta 1500 vse maše na Dunaju potekale v slovenskem jeziku. Si lahko mislite, kam in še ?ez smo bili naseljeni Slovenci! Tako je tudi tole zapisal in povedal ljubim Slovencem Anton Martin Slomšek leta 1838.
"Kdo je ponem?il Gorotana visoke planine in doline zelene ?astite koroške dežele, v koji so svoje dni mogo?no gorotanski knezi gospodovali, kakor nanj pri?a jezer let stari kamniti prestol na starodavni ravnini poleg Gospe svete? Na grobu stare slave knezov prestol v zemljo leze na meji Nem?ije in na bližnjem holmu ?astita stolica Gospa sveta že v Nem?iji medli, ali visoke gore Grebenca in Ka?ji vrh, Golovica in Svinja sta v nebo kipe?e pri?e, da so svoje dni Slovenci po njih košatih livadah svoje ?rede pasli in z njih višin v sosednjo Tirolsko, Solnogradsko in Avstrijansko gledali in popevali gorske popevke, kjer sedaj ni slovenskega glasu ni ve? ?uli. Bistrice po vseh krajih Nem?ije po slovensko rožljajo, se v Dravo, Muro in Murco odmevajo, pa po njih bregovih ni ve? Slovencev, ki bi razumeli, kaj jim velijo reke in potoki, v starodavnih ?asih po slovensko krš?ene.
Koroške Brezje in štajerski nemški Gradec naj pripovedata v množini veliko varožev, trgov in vasi po nemških krajih, da so jih Slovenci stavili in v njih prebivali, v kojih so zdaj samo Nemci doma. Kaj so o?itni sovražniki nekdanje Slovence po vseh teh krajih pobili in si po krvavem boju osvojili vse te slovenske lastnine? Nemškutarji so jih po malem Nemcem prodali ter sebe in svojo deco ponem?ili.
Tako je postal Ka?nik - Schlangenberg. Ostrovrhar pa Scharfenberg. Taka je šega nemškutarije starodavnih in naših ?asov...
Kdo je ponem?il naša slovenska mesta, v katerih so stari ?astitljivi meš?ani sicer nemško besedo znali, pa tudi poleg nemške lepo slovensko govorili, do sedanjega rodu lepo slovnsko molili in poslušali Božjo besedo? Današnja mladina se u?i poleg nemške gostokrat tudi francoske besede, svojega doma?ega jezika pa ne zna, kakor bi bil vseh spoštovanih jezikov zavržek. Kdor ponem?uje še neprenehoma naše slovenske trge ter sela in po nemš?ini zeva kakor klopotec po vetru, reko?: le nemško, le nemško!
Vse to nemškutarji delajo, ki slovenske zemlje kruh zauživajo in pijejo vince slovenskih goric, slovenski naroda pa zasramujejo in napeljujejo proste Slovence nemškovati in nemško vsaj na pol hrustati. Tako se ponem?ijo posli slovnskih roditeljev, ki se nemškutarjem v službo podajo. Svoje dni so se od takih pestrn in hišen gosposki otroci slovenske besede igraje u?ili; ako pa zdaj tako srako po slovensko nagovoriš, ti bo po nemško odgovor dala. Takim nemškonam božja beseda po slovensko dalej ne dopade, ne veselijo jih slovenske pesmi; celo moliti po slovensko je takih sram. Slovensko Bogu služiti pozabijo, nemškega se dosti ne nau?ijo in gostokrat z besedo materno tudi živo vero izgubljajo, da se usmili Bogu!
Kaj ho?ejo nemškutarji slovenskemu narodu storiti? Drhal želijo v dušni temi pustiti, svojim izvoljenim pa nemško kulturo ali omiko vsiliti, naj bi ubogo ljudstvo za nos voditi - ho?ejo, naj bi Slovenci tiho djali, da bi jim doma?e blago jemali in jih ponem?ili. Tako so svoje dni sovražni Tur?ini delali.
Dunaj
AVSTRIJCI SO PONEM?ENI SLOVENCI
Ekipa OPS