Novodobne metode udbo-mafije za eliminiranje svojih nasprotnikov - kratka kronologija v zvezi z Ladislavom Troho

Junij 1991 – sodelovanje v vojni za Slovenijo, poveljnik izvidniške čete pri 30. razvojni skupini RŠTO - predhodnici Specialne brigade MORiS. Zavzetje največjega skladišča JA v Borovnici, preprečitev incidenta, ko bi bil z izvršitvijo napada na postojanko JA nad Črnučami povzročen topniški napad na kemično tovarno Belinka. Neposredno bojno delovanje v napadu na vojašnico v Ortneku pri Ribnici;

September 1991 – zaposlitev v Slovenski vojski;

Do leta 1994 izgradnja prve profesionalne specialne vojaške enote v Sloveniji – poveljnik Odreda za hitro intervencijo;

 



1995 kadrovska čistka  ministra Kacina in uničenje prve specialne enote  – prerazporeditev v vojašnico Šentvid;


1997 – še eno razformiranje bojne enote SV, v kateri sopoveljujem, ki je bila zaradi štrlenja iz sivega povprečja moteč faktor;

1998 -  po dveh letih opozarjanja o krajah in malverzacijah v SV in MORS hočejo z mobingom in disciplinskim postopkom obračunati z mano, zato se 1. julija 1998 postavim pred Državni zbor v protest.

1998 - novembra meseca izgubim zaposlitev v SV in kariero. Psi lajajo, karavana gre dalje, ko napišem tudi knjigo, v kateri objavim dokumente, na podlagi katerih bi po uradni dolžnosti morali organi uvesti preiskave in preganjati roparje narodovega denarja in odgovorne za nabavo škodljivega orožja in opreme, ki je tudi pobijalo vojake v lastnih vrstah.

 

V začetku 1999 zaradi nedelovanja pravične pravne države (ko so mi sporočili, da bo moja pritožba na sodišču zaradi sodnih zaostankov obravnavana čez cca 3 leta) zagrozim Drnovšku in Kučanu z gladovno stavko, takoj me pokličejo in mi dodelijo uradniško mesto v Upravi za zaščito in reševanje pod pogojem in tako rekoč s prisilo, da umaknem tožbe zoper MORS.

Leta 2000 decembra dam intervju za časopis Večer o zlorabi oblasti za obračun s političnim nasprotnikom, nakar izginem za 5 mesecev. Ko me najdejo zvezanega, noge in roke zadaj, podhlajenega, dehidriranega, zanemarjenega, v lastnem urinu pri Vrhniki ob cesti, mi po tem naprtijo krivo ovadbo, ko proces zaradi 900 zdajšnjih evrov zagrožene kazni traja polnih 6 let, saj je cilj popolnoma jasen. Diskreditacije preko medijev in medijski umor. Do neke mere uspe, a zaradi delovanja si počasi perem svoje ime.

Leta 2001 mi zaradi nenehnega pritiska udbomafijskih profesionalcev na ženo, ki je bila ves čas na moji strani in je bila o vsem seznanjena, dokončno razpade družina, ko nama s hčerko vse institucije onemogočijo kakršnekoli stike. Najprej so določili enkrat na teden pol ure po telefonu, a ko sem se pritožil, so ukinili z odločbo tudi to. Hčere ne vidim do leta 2011, ko se nenadoma pojavi po navodilu mame, ki dela na policiji.

2002 me toži tudi prvak SDS in tožbo gladko dobi, ker sodišča resnica ne zanima, priče lažejo v korist politika.

Ves čas prihajajo na moj naslov sodne pošiljke in izvršbe: da sem pred leti dobil preveč izplačane plače, za vrnitev službenega stanovanja, v katerem sploh ne živim in bi ga morala vrniti moja bivša žena, kako moram vrniti šolnino, čeprav študija nisem prekinil po lastni krivdi, saj so me vrgli iz službe po krivici, ker sem se uprl lopovščinam…

2003 me prisilno privedejo psihiatru, ko to objavijo vsi mediji, kasneje se mi sodišče pisno opraviči, ker so prisilno privedbo naredili mimo zakona in Ustave.

V času montiranega sodnega procesa spišejo dve oprostilni sodbi, a cilj je dosežen, mediji so naredili svoje. Tožilstvo se vedno znova pritožuje na višje sodišče tako, da zadeva po šestih letih šikaniranja absolutno zastara. V vseh teh letih niso nikoli predstavili niti indica, kaj šele dokaza za kar so me preganjali.

2004 si ustvarim drugo družino, rodi se nama hči, leta 2008 še ena.

2006 si uredimo stanovanje na Vrhniki, kamor se preselimo iz podnajemniškega iz Domžal.

2009 se zavzemam skupaj s somišljeniki za preprečitev, da bi Hrvaška, ki nam je leta 1991 okupirala za preko 1300 ha ozemlja, vstopila v Zvezo NATO. Vsa medijska mašinerija ustvari propagando skupaj z izdajalsko politiko zoper domoljube in ne pride do referenduma.

2010 se zgodi brutalna hišna preiskava: v poznih popoldanskih urah vpričo mladoletnih otrok pet miličnikov v uniformah in oboroženi premečejo stanovanje na Vrhniki z izgovorom, da iščejo nek originalen dokument, ki naj bi bil ponarejen. Odvzamejo oba računalnika in presnamejo oba trda diska z vsemi podatki, ki nimajo nobene zveze z domnevno ponarejenim dokumentom, ki sploh nikoli ni obstajal.

Tega leta na tej izmišljeni podlagi uvedejo nov sodni pregon, ki še vedno traja in ga aktivirajo ob vsaki moji večji javni aktivnosti v družbi.


Tožilstvo požene pregon na tej podlagi leta 2011, ko smo v Državni zbor 28. aprila vložili Zakon OPS, ki bo, ko bo sprejet, ukinil neupravičene komunistične privilegije, ki jih 80% neprivilegiranih ljudi še vedno plačujemo.

2011 doživimo v podjetju rop velike vrednosti, ko milica po enem mesecu preiskavo zaključi s podano kazensko ovadbo zoper neznanega storilca.  Do danes niso naredili nič, da bi roparje odkrili. Vse premoženje, ki smo ga v družini imeli in je bilo v višini nekaj čez 40 tisoč evrov, nam profesionalni roparji odnesejo ob vseh alarmih skupaj s sefom vred, ki so ga izdrli iz betonskega stebra. Zavarovalnica Slovenica se spreneveda in ne vidi razloga za izplačilo škode. Vdrto ni bilo samo v pisarno najemodajalca. Za tožbo nimamo denarja niti za takse, ko se tudi zavedamo, kdo bo sodil.

2012 se znova sproži pogrom, ko vložim kandidaturo za predsednika s samo enim razlogom, da pridem na soočenja, da si pred javnostjo nalijemo čiste vode. Ko sporočim mojo namero, se montiran postopek znova sproži. Dobim obtožni predlog z grožnjo dve leti zapora iz Okrajnega sodišča Vrhnika.

Tega leta 2012 sprožijo še en kazenski montiran postopek z globo in kazensko ovadbo, ko sem skupaj s 18-imi protestniki skušal ubraniti nemočno družino, da ji organi na podlagi krivične sodne odločbe ne bi ukradli edinega doma, ki je bil prodan na dražbi, kljub temu, da je bil pred drugo dražbo dolg 123,24 evra plačan, za pol cene dejanske vrednosti. Vsi ostali protestniki, ki so se enako upirali, ko so nas miličniki s fizično silo odstranjevali, so dobili globe, jaz globo 800 evrov in še kazenski pregon z zagroženo kaznijo 5 let zapora.

 

Montirana postopka se vlečeta in na tej podlagi kar naprej izvajajo psihični pritisk name in na celotno družino s svojimi poštami, v katerih me vabijo na razčiščevanja, zaslišanja in na preiskave. Preiskovalni sodnici pisno obrazložim, da me obravnavajo po napačnem členu zakona, ko bi, če bi to, kar so zapisali, obstalo, me morali obravnavati kot pristojni za zagroženo kazen do dveh let okrajni in ne okrožni sodniki, a me kljub temu da prisilno privesti, kjer sem jo samo vprašal, ali je funkcionalno pismena, ko je po tej protiustavno mi odvzeti prostosti prekvalificirala obtožbo kar na 3. odstavek 299. člena, ki pa grozi s 5 let zaporne kazni. Gre za popolno zlorabo oblasti, ampak tožilstva so, kot je bila nekoč OZNA, nad vsemi. Nad zakoni, nad ustavo in nad ljudstvom.

V vsem času prihajajo na naslov Gibanja OPS kazni, kjerkoli se pojavimo in karkoli napišemo. Za 1.500 evrov nas je kaznovala Informacijska pooblaščenka, ki je postopek odprla nezakonito in ga je ustavila takoj za tem, ko je Gibanju odmerila 1.500 evrov kazni, meni pa kot odgovorni osebi 500 evrov. Denar so mi pobrali z računa še preden sem dobil odločbo, da bi se nanjo pritožil. Račun društva je blokiran že skoraj tri leta.

Inšpektorat policije nam je NA PREDLOG ŠOLTESOVEGA RAČUNSKEGA SODIŠČA izdal plačilo štiri krat po 30 evrov, ker smo bili udeleženci v štirih referendumskih kampanjah in sem potem iz svojega žepa zaprl štiri posebne bančne račune, ki smo jih morali po zakonu odpreti. Problem je bil, ker banka ni za vsak račun plačanih 30 evrov stroška dala najprej na račun, da bi s tem denarjem zaprla račune, ampak je bil denar iz mojega osebnega žepa plačan na blagajni banke, da nam je račune zaprla. Najprej so grozili s kaznimi nekaj tisoč evrov, potem so izdali opomine in dolžni smo bili plačati takse po 30 evrov za vsak opomin. Blokada na računu se je povečala za višino taks in stroške banke, ki dela izvršbe. Skupaj za okoli 300 evrov.

2013 sproži tožbo za 16 tisoč evrov zoper Gibanje OPS in mene, ker sem odgovorna oseba društva, varuh gledalčevih in poslušalčevih pravic na RTV SLO. Nov pritisk, ko bi lahko zadevo rešili s pismom, v katerem bi zanikal njegovo delovanje v udbi, ki bi ga z veseljem objavili, a mora tožiti, ko je cilj , da  nas finančno dotolčejo.

Mediji znova blatijo, ko so v Slovenskih novicah zapisali naslov:

Nikjer v nobeni obtožbi ne piše, da sem koga kam brcnil, a komunistični mediji morajo lagati, da bi narod prepričali, da je sodni montiran pregon upravičen. Delo nadaljuje manipulacijo in pred prvomajskimi prazniki objav naslov: »Ladislava Troho bo skušal najti detektiv«, kar pomeni za nepodučenega bralca: Ladislav Troha je nasilen človek, policiste brca v glavo, zdaj pa se izmika sodišču in ga iščejo z detektivi.

Resnica je, da sem imel možnost vabilo za narok sodišča, ki je bil razpisan za 28. april, dvigniti do 3. maja. To laž so objavili tik pred prazniki tako, da dlje časa ne morem dati popravka, ko so mi potem še zavrnili objavo, češ, da v odgovoru žalim organe, časopis in novinarja. Po ponovni urgenci in ostremu protestiranju so po nekaj dneh, ko je šla zadeva precej v pozabo, kot Troha nasilen…objavili moj odgovor, a znova ne kot predvideva zakon, ki navaja, kje in v kakšnih velikosti črk mora biti objavljeno. Verjamem, da mnogi odgovora niso videli.

Veliko tega nisem tukaj popisal, ker bom to naredil nekoč v novi knjigi, seveda, če bom preživel to tiranijo podivjane stare komunistične oblasti, ko brca in rita, saj je v fazi svojega umiranja.

Medtem se je morda končal tisti montiran sodni proces, ki traja že skoraj pet let, zaradi "ponarejenega dokumenta", ki je sporočal narodu, da so banke v velikih rdečih številkah. Sodni proces, popolna udbovska farsa, ko mi je še tožilec v odmoru prišepnil, da mora tako delovati, čeprav ve, da ni podlage. Če so se pritožili znova, ne vem, ker sem včeraj, 6. junija 2014, prejel obvestilo z vrhniškega sodišča, da me čaka nova sodna pošta. Tožilec, ki je sedel na glavni obravnavi, je na zapisnik izjavil, da se on ne bi pritožil, a o tem, ali se bodo, odloča nekdo drug. Tudi sama sodnica je povedala, da je v teh razmerah, ki so na meji nevzdržnega, zelo težko delati.

V montiranih sodnih in pravdnih postopkih sem polnih 11 let, s tem pa živi dokaz, da se po letu 1990 ni v tej državi nič spremenilo. Res je samo, da me ne morejo vreči na Goli otok, ker ta zdaj pripada izključno Republiki Hrvaški. Toda, ali ni to nekaj zelo podobnega življenju na Golem otoku, ko so psihični pritiski zelo podobni, če ne v kakšnem primeru še hujši?! Ni lahko namreč se ves čas braniti pred shizofrenimi napadi pobesnele udbo-komunistične oblasti, ko te onemogočajo, da bi normalno živel in  delal, ko ni prihodkov in ni denarja za plačila osnovnih stroškov? Tisti na Golem otoku niso imeli teh skrbi, da ti bodo rubežniki pobrali vse, kar smo si ob vsem tem, kar smo imeli gorja, kljub temu ustvarili.

Za tako državo se jaz leta 1991 nisem boril in že leta 1994 sem dojel, da je bila tisto samo bitka, po vsej verjetnosti dogovorjena z Miloševićem, da smo jim prevarantom ustvarili fevd za ropanje, vojna za Slovenijo poteka ves čas, med nami, ki si želimo domovine in ne mačehe, in njimi, udbokomunisti, ki nam uničujejo sedanjost in našim otrokom prihodnost.

TEGA JE DOVOLJ!!!

STAVKOVNE ZAHTEVE PREBERITE TUKAJ

POMAGAJTE DRUŽINI REPŠE-TROHA

In delujte, saj gre vendar tudi za vas!!! ZA VSE NAS IN PREDVSEM ZA NAŠE OTROKE!