Omamljeni od kultov osebnosti, zaslepljeni in prevarani od lažnih "resnic" komunistične propagande

Pričujoča knjiga je odraz razmišljujočega človeka. Njegovo pisanje potrjuje vse današnje dogajanje. In hkrati kaže pot, kako naprej.

 

 

…Politika partijskih voditeljev je bila torej že med vojno popolnoma makiavelistična in nemoralna, v kolikor ji je šlo za oblast. Toda tu nimam namena naštevati njenih zločinov in nemoralnosti. Poudariti hočem le njen zločin nad slovenskim osvobodilnim gibanjem in celo nad njenimi lastnimi člani, v kolikor jih je poganjala v smrt v veri, da se borijo za najlepše ideale človeštva in slovenskega ljudstva, v resnici pa so morali umreti zaradi pohlepa partijskih voditeljev po oblasti in pri uresničevanju njihovih ambicij.Čas je že za spoznanje, da ni bila partija pobudnik, temveč izkoriščevalec in parazit osvobodilnega boja. Zato je treba dobro razlikovati med partijo in protiokupatorskim osvobodilnim gibanjem in največjo uslugo dela partiji, kdor isti to dvoje, ker ji daje s tem v roke njen edini moralni adut in pomaga upravičevati njeno današnjo tiranijo nad slovenskim ljudstvom. (stran 21)

 

…Treba pa je slovenski protiokupatorski boj v celoti doumeti, ne pa ga tolmačiti s tega ali onega strankarskega stališča. Bil je velik zagon slovenskega naroda k narodni in socialni svobodi ter državni samostojnosti, ne pa učinek partijske propagandne tehnike. Ta mu je znala le s spretno politično taktiko ter z uporabo nasilja in amoralnih, zvitih metod, ki so presegle dotedanje politično izkustvo Slovencev – celo v obliki nemoralnega taktiziranja starih strank – vsiliti svoj predznak. Partijsko tolmačenje slovenskega osvobodilnega boja je zato prav tako tendenčno in umetno skonstruirano za strankarsko uporabo, kakor je bilo kolaborantsko tolmačenje med vojno. (stran 22)

 

…Če pa bi bile ob koncu vojne prodirale proti Sloveniji npr. Mihajlovičeve čete namesto Titovih, bi bila gotovo tudi Osvobodilna fronta v naglici oklicala samostojno slovensko republiko. Vse to dokazuje, da je vodstvo obeh taborov gledalo na slovensko državnost samo s stališča svojih strankarskih interesov. Obema je šlo samo za oblast, nič pa ni bilo ne tem ne onim do resnične samoodločbe naroda. (stran 24)

…Priložnosti za samoodločbo o svoji državnosti slovenski narod doslej še ni imel. Obakrat – leta 1918 in leta 1945 – je sklenilo usodno odločitev enkrat to, drugič ono strankarsko vodstvo in obakrat so narekovale odločitev le egoistične koristi male skupine ljudi, ki so hlepeli po oblasti, čeprav na račun vsega ljudstva. Tragična ironija usode – pa tudi posledica naše lastne nepripravljenosti, neodločnosti in politične naivnosti – je, da se je to že dvakrat zgodilo. (stran 25)

…Moralna dolžnost vsakega svobodoljubnega človeka in vsakega evropskega naroda, posebno še tako ogroženega in obsojenega od obeh fašizmov na smrt, kakor je bil slovenski, je bila, da se je pridružil boju svobodoljubnega sveta proti fašizmu in nacizmu, ki sta – o tem pač ni mogoče dvomiti – predstavljala takrat najhujšo in najbolj neposredno nevarnost za vse človeštvo. Kdor bi hotel še danes to tajiti, bi moral tajiti – ali opravičevati – fašistična zverinstva, industrijsko organizirano uničevanje ljudi v nemških koncentracijskih taboriščih in getih na Poljskem ter vso nečloveško miselnost fašizma. Tega pa ne more nihče, kdor čuti človeško. Boj proti Osvobodilni fronti je pomenil torej leta 1942 nastop proti osvobodilnemu protifašističnemu boju vsega svobodoljubnega človeštva, blaznost in naravnost samomorilsko odločitev ljudi, ki jim je primanjkovalo najbolj elementarne politične modrosti in poštenosti.

Tak boj bi bil tudi brez neposrednega sodelovanja z okupatorjem škodoval skupni fronti svobodoljubnih narodov in pomenil moralno oporo fašizmu in hitlerizmu; a nujno je vodil tudi v neposredno sodelovanje z njima. Kako so zahodni zavezniki presojali ta boj, smo lahko videli po vojni, ko so izročili Titovi vladi zajete domobrance. (Kakor vedno, je bilo tudi tokrat tako, da so plačali mali krivci za velike). Najboljši boj proti komunizmu je bil leta 1942 boj proti hitlerizmu in povezanost z demokratičnimi silami…(stran 32, 33)

Hitler in Mussolini

…Nikdar ni bilo izdano nikako cerkveno navodilo za sodelovanje z nacizmom in fašizmom. Cerkvena navodila so svarila le pred komunizmom, a v Sloveniji ni bila mogoča drugačna oblika aktivnega boja proti okupatorjem kakor samo v vrstah Osvobodilne fronte ali pa odkrito sodelovanje z okupatorjem. Nevtralnosti ni dopustil niti prvi niti drugi tabor in je dejansko pomenila že pasivno sodelovanje z okupatorjem.  Druge izbire ni bilo prav po krivdi protikomunističnega tabora, ki nastanka demokratičnega protiokupatorskega gibanja, ki se je hotelo nasloniti na zahodne sile, ni dopustil. V tem je imel skupen interes s komunisti. (stran 34)

…Vodstvo komunistične stranke je hotelo osvobodilnemu gibanju že od vsega začetka vtisniti pečat socialno revolucionarnega gibanja marksističnih tendenc. Na vsak način je hotelo že v naprej poudariti njegovo sorodnost z rusko revolucijo in tako z določenim namenom vztrajalo pri tem, da morajo nositi oboroženi uporniki tega gibanja ime partizani, kakor so se imenovali gverilci ruske revolucije, kar smo že omenili. Vendar pa to ni moglo popačiti pravega smisla osvobodilnega boja: njegov smisel in namen je bil boj proti okupatorjem, ki so hoteli uničiti slovenski narod, boj za svobodo ter narodno združitev in neodvisnost, četudi je večina pod tem razumela tudi socialno izboljšanje kot nujno posledico narodne in gospodarske neodvisnosti. Ni pa bil njegov smisel in namen v socialistični revoluciji leninistične tendence, kakor ga je hotelo prikazati in ga še danes potvarja vodstvo KP. Komunistična stranka je osvobodilno gibanje organizirala v enotno fronto, mu posredovala svoje izkušnje ilegalnega boja in mu podelila s tem večjo učinkovitost, toda hkrati si ga je vodstvo KP podredilo, najprej z zvijačo, nato s silo, in ga izkoristilo v svoje namene. (stran 35, 36)

…Značilno za medvojne slovenske razmere je bilo, da v Sloveniji ni prišlo do tretjega tabora, v katerem bi se bile združile sile, ki bi razumele, da je prva moralna dolžnost boj proti okupatorju, a ki bi se bile pri tem povezale z zahodnimi demokratičnimi silami in iskale pri njih zaslombe in pomoči…

…Komunistični jugoslovanski režim pa je leninistično revolucionarno tendenčnost osvobodilnega gibanja v Sloveniji in sploh v Jugoslaviji, katero mu je sam vsilil, še nalašč poudarjal in pretiraval in tako slovenskemu narodu zapravil Trst, del Primorske in Koroške ter vse simpatije pri zaveznikih, ki ne poznajo naše narodne problematike, ampak presojajo vse samo s stališča šahista, ki premika figure na s v o j i  šahovnici. (stran 36)

 

…Po dolgih desetletjih so spet svobodno vihrale po slovenskih mestih in vaseh slovenske zastave in v rdeči zvezdi na njih so videli ljudje bolj rdeč madež prelite krvi za svobodo, simbol trpljenja in zmage, kakor pa vsiljen strankarski znak ozkosrčne skupine ljudi, ki se je pripravljala, da nepošteno izkoristi v svoje lastne namene zmago, pridobljeno z žrtvami vseh. Stran 37

…Totalitarna diktatura, ki jo je vzpostavila, pa je bila za ljudstvo, ki si je v protiokupatorskem odporu izostrilo svoj moralni čut, strašno moralno razočaranje. Ubila je v njem vso moralno pripravljenost za socializem, vso zmagoslavno samozavest in veselo pričakovanje resnične demokracije, vse občutek svobode in zadoščenja nad zmago.

Prvo razočaranje je bil neokusni Titov kult, ki je vse preveč spominjal ljudi na Hitlerjevega in Mussolinijevega in je bil čisto tuj trezni in nepatetični miselnosti slovenskega človeka. Nato so prišle vse tiste dobro znane okrutnosti in zločini, ob katerih se je moral zgroziti vsak pošten človek, kakor npr. množični umor zajetih domobrancev, ko so hkrati usmrtili okrog 2% vsega moškega prebivalstva Slovenije; to je toliko, kolikor je znašal en letnik moškega prebivalstva v predvojni Sloveniji, torej sorazmerno eden najhujših množičnih pokolov, kar jih je bilo kdaj storjenih nad kakim narodom. Gotovo, da so bili med ubitimi mnogi, ki so imeli tudi roke krvave od bratovske krvi. Toda o njihovi kazni bi bilo moralo odločati sodišče; le taka kazen bi imela potrebno moralno veljavo.

Po večini pa so bili samo zapeljani ubogi ljudje iz vas v Suhi Krajini in drugod, ki jih je pognal v vrste kolaborantov fašistični teror, ki je divjal leta 1942 in 1943 po tamkajšnjih vaseh, pa tudi svojevoljni zločini in psihološke ter politične napake komunističnih aktivistov; ali pa taki, ki se niso znašli v zmedi časa in so bili res prepričani, da se bojujejo za dobro stvar, za vero in tradicijo. Danes lahko rečemo, da jih komunistični oblastniki niso pobili zato, ker bi bili vsem naložili odgovornost za zločine, ki so jih nekateri napravili v okupatorjevi službi, ampak predvsem kot svoje politične nasprotnike. Drugače bi jih bili postavili pred ljudska sodišča, ki bi bila krivce brez dvoma kar najstrože obsodila, nedolžne pa bi bili pustili domov. Dejstva, da niso nikoli javno priznali tega množičnega umora, ki še presega katynskega, in da si ni upal nihče prevzeti zanj odgovornosti pred javnostjo, dokazuje, da se tisti, ki so ga ukazali, dobro zavedajo, da so storili s tem zločin….stran 39

Katyn

Katyn

Katyn

…Ljudje, ki so prihajali iz nemških koncentracijskih taborišč, kjer so bili morda že od leta 1941, ker so se prvi postavili po robu okupatorju, so doživljali ob svojem povratku ponižanja, ki so jih spravljala v moralne krize. Polaščal se jih je občutek manjvrednosti spričo »uspešnega človeka«, ki je hodil okrog z brzostrelko in v angleški uniformi ter bil neomejen gospodar nad vsem, misleč sam o sebi kakor nekdaj Ludvik XIV.: »Država, to sem jaz!« In po tem se je tudi ravnal. Večina teh ljudi na ključnih položajih bodisi v upravnem, političnem ali gospodarskem aparatu – posebno še v OZNI, pri upravi zaplenjene lastnine in v nacionaliziranem gospodarstvu – je začela brezobzirno izkoriščati svoj položaj v lastno korist in v pravem pomenu besede uživati oblast. Stran 42

Ludvik XIV.: Država, to sem jaz!

…S tem, da je onemogočila sleherni demokratični politični in kulturni pluralizem in tako tudi svobodni tisk ter svobodo kritike, je odprla pot za proces moralne degeneracije, ki je vedno očitnejši. Popolnoma je prezrla moralno stran povojne izgradnje. Dosledno in z nepoštenimi metodami je preprečevala vsakršno pomembnejše delovanje vsem tistim, ki niso čisto brezpogojno pritrdili njenemu konceptu, vsem tistim, ki niso bili pripravljeni, da bi se popolnoma podredili partijski liniji, in od katerih je pričakovala, da bodo našli pogum za lastno iniciativo ter da jim je lasten čut odgovornosti. Ljubi so ji bili moralni slabiči, poljubni konformisti, ki povzdigujejo danes glas v slovenskem javnem življenju, ljudje brez hrbtenice, ki so se brez odpora prilagodili njenim političnim metodam in so pripravljeni brez ugovora izpolniti vsa partijska navodila, bodisi pri organiziranju volivnih komedij po nacističnem in sovjetskem vzoru in pri vseh drugih nepoštenih političnih akcijah, katerih namen je prikriti pravo politično mišljenje slovenskega ljudstva in ga čim bolj usužnjiti partijski tiraniji tako v kulturi kot v gospodarstvu. Brezobzirno je obsodila na pasivnost vse poštene ljudi, ki niso bili voljni kot papagaji ponavljati dirigiranih fraz ter se odpovedati svojim moralnim načelom in s tem oropala svojo politično, gospodarsko in kulturno gradnjo najboljših in najbolj požrtvovalnih delavcev in zidarjev. Oblast – to je bil njen glavni cilj. Temu je podredila vse drugo, vse druge namene in sredstva in vso moralo.

In v tem duhu poteka danes vse življenje v Sloveniji, v duhu oportunizma, ki je pravo nasprotje resnične  revolucionarnosti in načelnosti in ki razjeda danes vse slovensko narodno telo in mu jemlje življenjsko moč ter ogroža njegovo duhovno zdravje, s tem pa tudi njegov obstoj bolj, kakor ga je ogrožalo kar koli v zgodovini. (do tu: nadaljevanje v zborniku Stvarnost in svoboda, Trst 1953, št. 2)

 

…Hudemu izkoriščanje so podvrženi tudi gospodarski viri slovenske zemlje. Medtem ko so slovenski industriji in slovenskemu delavstvu naložili najtežjo nalogo pri izpolnjevanju gospodarskega načrta, so slovenski gozdi, ki predstavljajo največje prirodno bogastvo Slovenije, zaklad, s katerim so hoteli načrt finansirati. Z vso vnemo so se lotili izsekavanja slovenskih gozdov, da bi dobili les za notranje gospodarske potrebe, zlasti v industriji (rudniški in gradbeni les), predvsem pa za izvoz. Z izvozom lesa so hoteli dobiti devize za nakup strojev, ki so bili namenjeni novim industrijam po petletnem načrtu, zlasti na jugu, in finansirati blazne načrte za zgradbo novega Beograda itd….(stran 47)

...S političnim terorjem, gospodarskim izkoriščanjem in neprestanim nižanjem življenjske ravni je pripravila današnja Jugoslavija slovensko ljudstvo skoro do obupa in do prave narodne prostitucije. Drugače namreč ni mogoče imenovati tega, kar se dogaja npr. zadnja leta na Primorskem: množično optiranje za Italijo, proti kateri so se komaj pred desetletjem s takim zanosom dvignili v upor, neprestani pobegi čez mejo, beračenje beguncev in optantov pri italijanskih iredentističnih organizacijah za podpore itd. A tudi drugod pozabljajo mnogi ljudje v stiski na svoj narodni ponos in si želijo kakršnekoli tuje zasedbe, samo da bi se rešili sedanjega gospodarskega izkoriščanja in pomanjkanja. (stran 52)

...Koliko je bilo Titovi vladi v resnici do pravičnih slovenskih mej, dokazuje tudi primer s porabskimi Slovenci.  Ker je bila tedaj Jugoslavija še v okviru sovjetskega bloka in v prijateljskih odnosih z Madžarsko, jugoslovanska vlada sploh ni prišla na dan z zahtevo po priključitvi porabskih Slovencev k Sloveniji, čeprav je slovenska javnost to pričakovala in četudi bi morali tudi sami odstopiti obmejne madžarske vasi v Prekmurju. …(stran 57)

...Čudno je, da se slovenski politiki in izobraženci niti ob prvi niti ob drugi mirovni konferenci niso vznemirili zaradi takega usodno napačnega stališča Beograda do vprašanja slovenskih mej in se zavedli, kake nesrečne posledice ima za Slovence. To si lahko razlagamo samo z njihovo nesamostojnostjo v presoji slovenskih političnih in narodnih vprašanj, s popolnim pomanjkanjem političnega realizma ter z otročje naivnim zaupanjem, da bo Beograd že sam najbolje za slovenske narodne interese, češ, saj imamo tam svoje ministre. A slovenski ministri v beograjskih vladah so bili že od nekdaj slabo jamstvo za slovenske interese. Njihova osebna kariera je pretesno povezana s politično usodo režima, ki ga zato brezpogojno in v vsem podpirajo…(stran 61)(v: Stvarnost, neodvisna slovenska revija, št. 6, leto I, Trst 1952)

...Slovenski narod je marljiv in spreten. Lahko bi si ustvaril – če bi bil svoboden in bi končno sam gospodaril s sadovi svojega truda – zavidljivo življenjsko raven in kulturo. A to bo dosegel samo v lastni državi. (stran 67) (v: Stvarnost in svoboda, Trst 1953, št. 2)

…Velik narod je tisti, ki je v gospodarskem, znanstvenem, kulturnem, vojaškem in zlasti tudi v političnem pogledu važen in močen, narod, ki veliko prispeva k mednarodnemu sožitju, k mednarodni trgovini, k znanstvenemu napredku, k blaginji in kulturni izmenjavi ter k prizadevanju za ohranitev svobode in demokracije na svetu. Majhen narod pa je tisti, ki je pasiven, klavrno vdan v usodo, brez ustvarjalnosti, brez teženj po uveljavljanju v širšem mednarodnem življenju, brez razvite znanosti in močnega gospodarstva, in predvsem je majhen narod tisti narod, ki ni svoboden, ki ne more sam odločati o svoji usodi in o svojih odnosih s svetom ter nima glasu v Združenih narodih in pri mednarodnih sporazumih. Če smo Slovenci danes res še majhen narod, smo to zato, ker nismo svoboden in neodvisen narod, ne pa zaradi svojega majhnega števila.

A tudi naša maloštevilčnost je posledica naše nesvobode. Ko sem pred časom pregledoval neke statistike iz časa avstro-ogrske monarhije v preteklem stoletju, sem opazil, da sta bila tedaj  slovenski in slovaški narod enako velika. Danes je Slovakov na ozemlju avtonomne Slovaške v češkoslovaški  okrog štiri milijone. Slovencev pa na strnjenem narodnem ozemlju kvečjemu 1.700.000. To ni toliko posledica majhne rodnosti slovenskih žen in prešibkega naravnega prirastka, ampak posledica neprestanega izseljevanja. Slovenci oddajamo večino našega naravnega prirastka tujini, zato se število prebivalstva v Sloveniji sami zelo počasi veča. Če hočemo, da se bo narod številčno povečal, moramo poskrbeti, da se Slovencem ne bo treba več izseljevati. (stran 69)

…, Jugoslovanska federacija je nastala kot točna kopija sovjetske federacije, v kateri ima vodilni narod oz. republika vso oblast…(stran 75)

…Diktatura jih je tako odvadila vsakršne politične kritike in samostojne pobude, da si niti sami pri sebi ne postavljajo več političnih vprašanj. Živijo tjavendan, kot se temu pravi, zanašajoč se na dokončno stabilnost te diktature in dokončno »rešitev« vseh vprašanj, ki so z njo v zvezi. To moje pisanje se bo zdelo – vem – mnogim smešno. Toda kdor pozna današnje razmere v Sloveniji, dobro ve, da ogromna večina Slovencev – toliko, da ne rečem vsi – danes živi, misli in dela tako, kakor da bo Titova osebna diktatura trajala vsaj še desetletja, in ni jih mogoče pripraviti do tega, da bi si resno zastavili vprašanje, kaj bo potem, če zadene diktatorja, ki ima končno 84 let, kap ali če hudo zboli. To je morda najhujša posledica diktature, ki traja že predlogo, že trideset let: ljudi je politično skopila do konca, vzela jim je ne le pogum, ampak tudi sposobnost politično misliti, iz njih je napravila gole objekte političnega manevriranja in jim izpraznila glave vsakršnega lastnega političnega mnenja. To je tisto gnusno, kar povzroči vsaka dolga osebna diktatura: da vzame ljudem pravo človeško dostojanstvo in napravi iz njih resnične sužnje. Suženj, ki se upira ali nestrpno čaka na smrt svojega gospodarja, ni pravi suženj, ampak človek, ki mu je samo odvzeta svoboda. Toda suženj, ki se vda v usodo ali celo ki moli za dolgo življenje in zdravje svojega gospodarja, kot molijo – tako pravijo – danes celo mnogi slovenski duhovniki, in ki sploh ne verjame več v možnost svobode, je v resnici suženj. (stran 81) (v: Rumbo hacia el estado Esloveno, noviembre 1975)

MITOM NA LJUBO SMO ŽRTVOVALI SLOVENSTVO

…da je to posledica celega stoletja romantičnih in docela iracionalnih mitov, ki so postali naša druga narava…(stran 85)

…Drugi mit, ki smo mu nasedli, je bil mit komunizma oziroma socialne revolucije. Pod krinko boja za narodno osvoboditev smo se šli socialne revolucije in to prav v času tuje zasedbe, da se je odvijalo vse še bolj krvavo. Temu mitu smo žrtvovali desettisoče in morda celo sto tisoč življenj, več kot so znašale ameriške vojaške izgube med drugo svetovno vojno v Evropi. Nismo se zavedli, da se skriva za mitom, za katerega smo se borili, grozotna spaka stalinističnega totalitarizma, ki si nas je nato podvrgel v podobi titovskih »proletarskih« brigad in tajne policije OZNA….(stran 86, 87)

 

 

…Ker smo se politično gibali v svetu mitov in sanjarij, je bilo seveda logično, da so postale ideologije in sanjarije za nas važnejše kot resničnost. Mitom smo prilagodili celo svoje zgodovinopisje, jezikoslovje, državno pravo in druge »narodne« vede. Gorje znanstveniku, ki bi bil upal krušiti kak tak mit. Najmanj, kar se mu je zgodilo, je bilo, da ni dobil dostopa na univerzo in da so mu ostala zaprta vrata v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti….

…Dokler se Slovenci ne bomo zavedli te svoje politične mitomanije in se začeli bolj zanimati za naše resnične narodne in demokratične probleme, ne bomo nikoli doživeli resnične narodne in demokratične svobode, ki je možna samo v lastni neodvisni slovenski državi, in bomo ostali še naprej objekt tuje politike…(stran 87, 88)   (v: Rumbo hacia el estado Esloveno, april 1978)

...Kdor skuša danes pisati o političnih problemih, pred katerimi stoji slovenski narod, in o njegovi prihodnosti, mora najprej premagati občutek malodušnosti in nemoči. Totalitarna diktatura v Jugoslaviji se zdi po triintridesetih letih svojega trajanja že tako ustaljena in si je že v taki meri nadela videz zakonitosti in normalnosti, oprte na mednarodno priznanje, celo s strani sil, ki jih imamo za vodilne v zahodnem demokratičnem svetu, da se mora zdeti skoro fantastično pisati o kaki alternativi v Sloveniji. Taka alternativa predpostavlja namreč konec današnje diktature in nastanek takih razmer, v katerih bi imel slovenski narod spet možnosti, da sam odloča o sebi in svoji prihodnosti…(stran 112)

 

Alternativa je bila: ali svoboda ali totalitarizem

Kakor nikjer, se tudi v Sloveniji alternativa niti tedaj niti kdajkoli prej ali pozneje ni glasila: »Ali fašizem ali komunizem«, ampak »Ali svoboda ali totalitarizem.« In kakor velikanska večina tistih, ki so se borili kot aktivisti v Osvobodilni fronti ali z orožjem v partizanskih vrstah, ni bila s tem hkrati že tudi za uvedbo komunističnega sistema v Sloveniji in za novo podreditev slovenskega naroda Balkanu, tako tudi velikanska večina tistih, ki so zgrabili za orožje, da bi se branili pred nasiljem nevrednih partizanskih komandantov, ki so v svoji ideološki zmedenosti v vsakem kmetu videli »kulaka«, ni bila s tem hkrati tudi že za fašizem ali za kolaboracijo z okupatorji…(stran 118)

…Resnica je, da je Josip Broz – Tito leta 1948 iztrgal Jugoslavijo iz območja sovjetskega imperija, toda prav tako je resnica, da tega ni storil iz ideoloških vzrokov in še manj zato, ker bi se bil prepričal o zli naravi in napakah stalinizma, ampak zaradi rivalitete s Stalinom znotraj komunističnega bloka in zaradi lastne varnosti ter ohranitve svojega oblastnega sistema... (stran 122)

Stalin

…pri vestni sociološki in politični analizi, ki bi upoštevala dejstva politične prakse in ne zgolj teorije, bi raziskovalci nujno prišli do ugotovitve, da je jugoslovanski režim ravno zaradi svojega policijskega značaja in osebne diktature bolj fašističen kot komunističen. Dejansko je namreč tudi v podrobnostih, od sistema enotne partije in mladinske organizacije do »mladinskih brigad«, nadzorstva nad sindikati s prepovedjo stavk in sistema »policije za državno varnost« točna kopija nekdanjih fašističnih držav, zlasti nacionalsocialistične, s popolno koncentracijo oblasti v rokah »voditelja«. A formalno niti Hitler ni imel združenih v svojih rokah toliko vrhovnih funkcij kot Tito, ki je državni poglavar, šef edine partije, vrhovni poveljnik vojske, vrhovni šef policije, šef državne uprave in predsednik vseh množičnih organizacij s sindikati vred.  V vseh drugih totalitarnih komunističnih in fašističnih državah je bila in je tudi danes oblast porazdeljena na več oseb v okviru vladajoče skupine ali pa je imela celo dva pola kot npr. v fašistični Italiji, »duceja« in kralja, kar je zmanjševalo moč in učinek totalitarnega sistema ter končno omogočilo njegov zlom. V povojni Evropi je bil Titovemu režimu še najbolj soroden Francov režim in dejansko so ju politični komentatorji v zahodnem tisku velikokrat primerjali in opozarjali na njuno sličnost, le da je bila koncentracija moči v Francovih rokah vendarle šibkejša in važnost politične policije v odnosu do frankistične stranke manjša,..

 

Pri politološki analizi pridemo do zaključka, da je tak blok moči, ta »UDBa« s svojimi desettisoči aktivnih pripadnikov in zaupnikov, ki jih ima vsepovsod, od CK ZKJ in CK posameznih republik do zadnje vasi, podjetja in celo v Cerkvi, zelo podoben koncentraciji moči in vlogi SS v Hitlerjevi Nemčiji. Oznovci in udbovci so si vedno lastili – kot nekdanji SS-ovci v Nemčiji – vlogo elite in pravico, da kot taka elita presojajo patriotizem, ideološko čistost in zvestobo vseh drugih ter obtožijo, spravijo pred sodišče ali kratkomalo likvidirajo »v akciji« vsakogar, ki so ga dobili na piko, neglede na politične forume. Danes je ravno UDBa ovira za rehabilitacijo toliko po krivici obsojenih. (stran 125)

…Zakaj mislite, da se ne da danes nič storiti? Ni drugega razloga za takšno mišljenje kot strah. Strah pa je nekaj ponižujočega in nemoralnega. Res je, da je masa danes otopljena, omamljena od kulta osebnosti, zaslepljena in prevarana od lažnih »resnic« in propagande, toda tisti, ki so sposobni spregledati, so vendarle dolžni nekaj storiti. To velja končno tudi za narod kot celoto. Težko bo opravičil pred lastno zgodovino svojo preveliko pasivnost, apatijo in strah. Ko bo enkrat svobodno zadihal, se bo tega sramoval. …(stran 138)

…Slovenski narod se je že večkrat v svoji zgodovini znašel v dozdevno brezizhodnih položajih, v katerih si je le malo ljudi delalo skrbi zaradi tega, in vendar se jih je vedno spet našlo dovolj, da so mu zagotovili rešitev in nadaljnji obstoj narodne zavesti in kulture. …(stran 183)

…Država, ki je nastala iz zmote in laži, seveda ne more in ne bo mogla nikoli, če se hoče ohraniti, privoliti v resnično demokracijo, kajti s tem bi zanikala samo sebe in bi ogrozila svoj obstoj….(stran 190)

…Preostane torej samo eno: kdor noče živeti v demokratični in neodvisni Sloveniji, kakršno hočemo in za kakršno se borimo vsak po svojih močeh, naj se izloči iz slovenske narodne skupnosti in gre živet kamor hoče, ter se vključi v skupnost, kakršna mu prija. Toda poštenim, zavednim in zvestim Slovencem ne sme kratiti ali kakorkoli omejevati pravice do lastne demokratične države, do neodvisne Slovenije, in zahtevati od njih, da se za to šele posebej izjavijo. Vsak pošten in trezen Slovenec se je že davno izjavil za to, bodisi odkrito in javno, bodisi v svojem srcu in v svoji pameti, pa tudi s svojim jezikom. Odpadnike, peto kolono zatiravcev in raznarodovavcev, bomo radi in kmalu preboleli. (stran 214) (do tu v. Demokracija, zbornik za družbena vprašanja, Trst, maj 1980)

…Politično praznino na Balkanu, ki se je pisec boji, je mogoče zadelati samo z demokracijo in z urejenimi razmerami ter zadovoljstvom in domoljubjem tamkajšnjih narodov, to pa lahko dosežejo, uživajo in pokažejo – pa tudi branijo – samo v svojih narodnih, neodvisnih demokratičnih državah, ne pa v kaki diktatorski Jugoslaviji stare ali nove baže. V Skandinaviji ni nikake politične praznine, čeprav ni tam – in je ni bilo niti pred zadnjo vojno – nobene enotne skandinavske države niti medsebojnega obrambnega pakta. Narodi Jugoslavije naj bi se zgledovali po skandinavskih demokracijah, ne pa se še nadalje vdajali političnim mitom »jugoslovanstva«, starim ali novim. (stran 217)

 

NOVA TLAKA SLOVENSKEGA NARODA

Študija o gospodarskem položaju Slovencev v Jugoslaviji, samozaložba, Trst 1959

Ta knjiga se ni porodila iz nacionalnega šovinizma, ampak iz tragičnega spoznanja, da je slovenski narod danes kot še morda nikoli ogrožen v svojem obstoju.  Avtorja je vodilo pri pisanju prepričanje, da se Slovenci danes lahko rešijo v bodočnost le pod pogojem, da pogledajo stvarnosti brezobzirno v oči, kajti samoprevara je prvi simptom narodne smrti.

Avtor si je v tej knjigi vzel za cilj, da poda čimbolj izčrpen vpogled v ekonomsko stanje, v katerem se je znašla Slovenija v Jugoslaviji. Zato je njegovo gradivo predvsem iz številk. Te številke se ne bojijo demantirati, kajti vzete so tako rekoč v celoti iz uradnih jugoslovanskih virov, statistik in poročil v ljubljanskem tisku.

Zato avtor lahko pričakuje samo objektivne popravke, ki podobe bistveno ne morejo izpremeniti, ali pa neobjektivno podtikanje; ni pa mogoče tega prikaza znanstveno ovreči.

Avtor se je med okupacijo že od prvih začetkov kot pripadnik krščansko – socialističnega gibanja vključil v Osvobodilno fronto.

To ga po vojni ni moglo obvarovati razočaranja nad načinom, kako je partija izkoristila osvobodilni boj slovenskega naroda, da se je polastila oblasti nad njim, likvidirala vsak demokratični pluralizem in dopustila, da Beograd izkorišča Slovenijo po mili volji.

To ji je omogočila med drugim likvidacija krščansko – socialističnega gibanja kot politične skupine in preobrazba OV iz koalicije političnih skupin v pomožno partijsko organizacijo, česar niso množice nikoli odobrile.

Očitku, da bi utegnila knjiga škoditi ugledu Jugoslavije med pripadniki naše manjšine, avtor odgovarja samo to, da resnica ne more škoditi nikomur razen tistemu, ki se je mora bati.

Avtor

Trst, 9. oktobra 1959

Iz knjige IN ZGODIL SE BO ČUDEŽ, avtor Franc Jeza

Vir fotografij: svetovni splet

BOMO PRESEKALI UMIRAJE SLOVENSKEGA NARODA NA OBROKE? DOGAJA SE PODTALNI GENOCID, ZA KATEREGA SO ODGOVORNI VELEIZDAJALCI SLOVENSKEGA NARODA IN JANIČARJI NA POLOŽAJIH, KI SO MARIONETE VELIKIM SILAM, HITLERJANCEM IN VELIKO SRBOM, KI SVOJEGA DELA ŠE NISO OPRAVILI IN NAS NISO USPELI UNIČITI. SE BO TO ZGODILO ZDAJ?!? PREBERITE TUKAJ, KAJ SE V RESNICI DOGAJA, PA TEGA MNOGI SPLOH NE OPAZITE.

IMAMO PA SKUPNI IMENOVALEC ZA VNOVIČNO ZDRUŽITEV IN OHRANITEV SLOVENIJE TER SVOJEGA NARODA. ČE TEGA NE NAREDIMO, BO PO NAS.

Kliknite na plakat in spodaj na dnu podpišite peticijo, več nas bo, bolj močni bomo in ZAKON OPS bo tako prej kot slej moral v javno obravnavo in v sprejetje. To je samo to, česar nismo opravili leta 1990, da bi se resnično osvobodili, očistili in preporodili.

 

Ekipa OPS

Delujmo, sodelujmo in ukrepajmo za Osvoboditev, Očiščenje in Preporod Slovenije!