Sporočilo za slovensko javnost iz Ukrajine - Vsaka podobnost s Slovenijo ni naključje!

 

 

09.00 - 24. 12.2013

Sporočilo za slovensko javnost.
Avtor: Anton Gluško, neodvisni novinar, priča dogodkov, ki se opisujejo spodaj

Bratje, trdno mi stojimo, kakor zidi gradu, črna zemlja naj pogrezne tega, kdor odpade!

Spoštovani Slovenke,
Cenjeni Slovenci, doma in v tujini,
spoštovani vsi dobre ljudje!


Danes se v Kijevu godijo pomembni dogodki. Narodna pomlad, ki jo nekateri imenujejo “Majdan – 2” ali pa “protesti zaradi zavrnitve pridružitvenega sporazuma z EU”, se ne da tako enostavno ocenjevati. Prvič v novejši ukrajinski zgodovini se je Ukrajinski narod prebudil iz postsovjetskega, tako zvanega “tranzicijskega” spanja in je šel ven za izboritev kakovostne nove prihodnosti. Poglejmo si redosled dogodkov, kako se je vse začelo. 21.novembra, 2013 se je nekoliko več kot 500 ljudi zbralo v centru ukrajinske prestolnice zaradi spominske slovesnosti – 9 let po koncu Majdana – 2004.

Ta dan, 21. novembra, se imenuje Dan Svobode, zaradi njegovega odločilnega pomena za Ukrajince. Dan, ko so ljudje vzeli usodo države v svoje roke. Ko smo se zavedali kot enotna nacija od Dona do Karpatov. Ne samo le “malorusi”, kaki “pokvarjeni poljskim vplivom južni Rusi”, ne pa tudi neka “banana-država”, pač pa Ukrajinska Nacija kot samostojen zgodovinski pojav, kot subjekt (ne pa objekt) evropskega političnega prostora. To zavedanje nas je vodilo do ključnega stališča: svojo usodo držimo v lastnih rokah. Nismo več Homo sovjetikusi, nismo več provincija Rusije ali Poljske. Nismo tudi berač EU.

Smo mlad, a vendar ambiciozen narod, ki si želi drugačno prihodnost, kot jo vidijo v Kremlju ali Washingtonski Beli Hiši. Smo pravi gospodarji na lastni od Boga dani zemlji. Smo gostoljuben slovanski narod (pa brez retrogradnih sentimentov, recimo, “slovanskega bratstva” pod “rusko patrolo”). Tale dogodek leta 2004 je pokazal, da meja med post-komunistično “katastrojko” in moderno politično nacijo je striktna in se jo že zavedamo. Hočemo, da tudi svetovna javnost to prizna.

Torej 21.novembra, 2013 šlo je za navadno komemoracijsko prakso na Trgu Neodvisnosti (po domače rečeno – na Majdanu) v Kijevu, ki naj ne bi imela za oblast nekaj nevarnega. Ampak zgodilo se je drugače. Akcija v podporo Majdana si je pridobila nova gesla in nov zgodovinski pomen. Tile so postali najbolj aktualni po zavrnitvi vladnega načrta pridružitvenega sporazuma, ki je pomenil ključne spremembe ukrajinske zakonodaje ustrezno standardom EU, ki ga je ukrajinska vlada na čelu z M. Azarovym pod hudim pritiskom Moskve odškrnila preč.

Ukrajinska oblast je zgubila svojo legitimnost zaradi sledečih korakov:

 

1. Navajanja lažnih imen tistih, ki so odgovorni za poboje 30. novembra, 1. in 8. decembra, 2013, ko je bilo grobo potolčeno in poteptano skupaj okoli 1.500 mirnih protestnikov. Hude poškodbe so dobili ukrajinski mladeniči – študentje, ki so si želeli samo to, da na miren in zakonit (čl. 70 Ustave Ukrajine) način lahko bi prisilili oblast h krepitvi evropskega izbora, kateri podpira večina Ukrajincev in podpisu dokumenta, ki ta izbor pravno, politično in gospodarsko označuje. Šele potem, ko je vlada naredila strahovlado policije, ko je vlada na čelu z predsednikom M. Azarovym, ministrom za notranje zadeve V. Zakharčenkom, pa predsednikom Sveta narodne varnosti in obrambe A. Kljujevym storila kaznivo dejanje (preprečevanje mirnim protestom), ŠELE TEDAJ Ukrajina se je zbudila in ven je šlo več kot 1.5 miljona ljudi. 1, 8 in 15 decembra, 2013 so se zbirali tri ljudskih „veča“, katerih se udeležilo skupaj 2,5 miljona državljan Ukrajine (kar je skoraj dvakrat več kot leta 2004). Prisotni so bili tudi državljani Kanade, ZDA, Rusije, Belarusije, Poljske, Nemčije, Gruzije, Švedske, Nizozemske. Ta velemočna zborovanja, kakor tudi ves „Majdan“ (ki neprenehoma traja drug mesec) so se pojavili na straneh „New York Times“,“Times“, „Economist“, „Berliner Zeitung“, „Frankfurter Allegemeine Zeitung“ pa znatnega števila drugih svetovno znanih časopisov. Tisti ljudi so aktivni, sposobni, ukrepajoči državljani in jim je mar, kaj bo z Ukrajino. Oni so ozko grlo za kriminalno-oligarhično oblast na čelu z V. Janukovičevem samo za to, da hočejo biti državljani Ukrajine, ne pa Male Rusije ali USSR-ja. Tisti, ki se zavedajo kot organičen del evropskega kulturnega prostora.

2. Povečanja stopnje korupcije v zadnjih dveh letih, kakor tudi samovšečnosti birokratov – pribočnikov avtoritarne oblasti.

3. Koncentracije REALNE oblasti v rokah „družine“ – Viktorja Janukoviča in njegovih sinov – Aleksandra (ki ga ljudje imenujejo kot „Saša-dantist“) in Viktorja-mlajšega. Bivši prijatelji, stražarji, kuharji, sodelavci družine Janukovič so nenadoma, na en mah, prevzeli VSI ključne položaje v vladi in parlamentu. Najbogatejši ljudje Ukrajine – člani mafijozne Stranke Regij – so tudi – vsak na svoj način – že zdavnaj povezani z „družino“. Rinat Akhmetov, Vadim Novinski, Andrej Kljujev, Dmitro Firtaš – ti bogataši nosijo na rokah kri tisoče ubitih podjetnikov, politikov, študentov, vseh, ki so bili na poti njihovim zločinskim načrtom. Ti ljudje, kot tudi vodilni oblastniki, nočejo govoriti v ukrajinščini, se norčujejo iz rodnega jezika, minister za prosveto Tabačnik pa je rekel, da ta jezik je „izmišljotina jezuitov in Poljakov“. Igralka ukrajinskega dramskega gledališča Abdulina je javno in glasno dejala, da ukrajinščina je dobesedno „jezik hlapcev“. Pa ni dobila niti najmanjše kazni. Ravno ta nestrpnost oblasti glede ključnih vrednot Ukrajincev je združila skoraj vso državo – Vzhod in Zahod, Sever in Jug.

4. Samovlada „družine“ je povzročila povečanje samovšečnosti in grdobije policistov, sodnikov, javnih uslužbencev, ki podpirajo mafijsko drhal zoper lastni narod. Vemo, da Evropa ima svoje pregrehe, ima kar veliko težav (predvsem demografskega, moralnega, političnega in gospodarskega značaja), AMPAK, zelo pomembno za nas je biti na eni strani z večino naprednih držav sveta. Vsi Evropejci, vsi državljani Evrope, ki razumejo slovenščino, pozivam Vas, da trezno in hladnokrvno premislite dejstvo, da mi nismo nikakor idealisti, revolucionarji-romantiki, nismo tudi del Rusije ali Poljske, nismo homo sovjeticusi, nismo banana-država, nismo naivni butci. Smo navadni ljudje, ki pod rusko “bratsko” roko imamo manj kot imate vi.

Imamo, kot bi rekel Umberto Eco, novo fevdalno dobo. Ta fevdalizem pomeni, da nismo izvedli postkomunistične lustracije, zato včerajšnji komunisti so se pobratili z navadnimi mafijozi in se je pojavil razred oligarhov – vplivnih stricev iz ozadja, ki že  davno živijo v Evropi, tam-le hranijo naš pokraden denar (recimo, Ciprus, London, Švica), se norčujejo in nas uporabljajo kot nemo in poslušno delovno silo. Vi Slovenci nimate veliko, a mi imamo še manj. Vam vladata Bratuškova in Pahor, ki sta tudi naslednika komunistov, nam pač vladata Janukovič in Azarov, ki sta ultra naslednika komunistov.

Predsednik države Janukovič in njegovi pomagači so le tekom zadnjega leta transportirali v tuje banke okoli 35 bilijonov dolarjev. Oni niso podobni g. Pahorju ali g. Bratušek. Imajo palače, imajo številne varnostne službe, imajo osebne gozdove, osebne avtoparke, osebna letala in helikopterje. Veste, koliko nas letno stane samo en V. Janukovič kot predsednik? Kot ugotavljajo naši ekonomisti – 1.735.000 dolarjev. Plačamo za prazen nič. Plačamo temu, ki spretno krade, laže, pretepa mirne protestnike, obrekuje in zasramuje Ukrajince pred vso svetovno politično javnostjo.

Človek, ki ne pozna svetovne književnosti, ki meni, da Anton Čehov je “veleznan mednarodni pesnik”, pa da Anna Ahmatova je v resnici bila “Anna Ahmetova”, takšen politik brez visokošolske izobrazbe je za nas sramoten. Lahko rečete, da smo si ga sami izbrali. “Smo se sami premagali”, kot je pravil Taras Ševčenko. A to ni povsem res. Naše zadnje volitve so imele številne falsifikacije. Pod krilom zločinskih skupin se ne nahajajo samo volitve, ampak tudi finančni sektor.

Ukrajinci posegajo po samopomoči ter se poslužujejo raznih sredstev, da bi se rešili valutnih izgub: denar zamenjujejo v stvarne predmete, ki obetajo ohraniti vrednost; na kredit se ne daje, ker je v strahu, da izgubi, če se vrednostnomerna podlaga zniža; pogodbe sklepajo v čisto novih oblikah (za določen, ponavadi kratek, čas), da se reši po raznih ovinkih pričakovanega oškodovanja, ki mu grozi zaradi spremenljivega menjalniškega tečaja; državno uradništvo uhaja iz službe, ker ne dobiva zaradi poslabšanja veljave odgovarjajoče plače (torej birokracija srednjega in nižjega razreda dobi zelo skromno mesečno plačo – 180-250 Eur); splošno nezadovoljstvo nad obstoječo post-sovjetsko papirno strahovlado se širi, pa naj valuta pada ali narašča, ker postane v vsakem slučaju mnogo oškodovanih in prevaranih. Celo mnogi valutni dobičkarji in kori(s)toljubci so nezadovoljni, ker se boje, da bi jih država ali ljudstvo poklicalo na obračun ter da bi jim morebitni neredi ne odnesli lahko pridobljenih velikanskih dobičkov. Medijska javna sporočila o neki iluzorni “stabilnosti”, “dobrobitnosti” in “povečanju letnega BDP” pa imajo kratke noge.

Naša sodišča in policija so potrdili “pravico močnejšega”, ne pa “pravico zakona”. Sila denarja in samovladne birokracije zločinskega sistema je premagala ZAKON, ČAST  in DRŽAVLJANSKO ZAVEST. Ljudje se niso zbudili zaradi pritiska ruskih “cenejših” kreditov, niti zaradi neke evropske dobrote ali izmišljene denarne pomoči ameriškega CIS-ja; šli so in še vedno gredo ven za svoje državljanske pravice, za boljši jutri svojih otrok, za ključne družbeno-psihološke in pravne spremembe veljajočega postsovjetskega sistema dominacije kriminalnih elit in grdega zatiranja načelnih pravic posameznika.

Ne gre jim samo za odstop predsednika države Janukoviča ali predsednika vlade Azarova. Prava vrednost mlade ukrajinske države in vračanje temeljnih pravic njenih prebivalcev sta na dnevnem redu že drug mesec. Bistroglave zahteve za ohranitev statusa quo-ja (nevtralnost Ukrajine med dvema velesilama – Rusijo in EU) je zdaj slepa ulica. Zelo močni so ruski igralci na notranjepolitičnem bojišču Ukrajine in se zelo samovšečno obnašajo že 22 let. Čas je za pravo ukrajinizacijo naše oblasti, za lustracijo in razčiščenje političnega polja v Kijevu. Čas je za konstruktivno delo zaradi vseh Ukrajincev!

Torej, upam, da me zdaj že malce razumete. Štrajkamo in se ne borimo niti za abstraktno Evropo, niti za “tujega strica Sema”. Borimo se svoj dom, za red in mir v državi, borimo se proti postkomunističnim kreatorjem “barbarskega” kapitalizma. Hočemo biti državljani Ukrajine. Hočemo biti gospodarji na lastni zemlji, ne pa ovce. Zavedamo se, da v EU, če bomo kdaj tamkaj člani, ni “mlečnih rek”. Želimo si odkrite konkurence, želimo, da bosta naš narodni talent, naše gospodarstvo postala del urejenega svetovnega trga, kjer vlada vsaj min. zakon, ne pa strahovlada mafije. Nikakor ne želimo predati se “iz ognja v pekel”, iz ruskega postsovjetskega zapora v kak drug. Nismo euforični, nismo nostalgični. REALISTI SMO. Pomarančne sanje so že davno minile. Zdaj se vsa Ukrajina bojuje zoper enega sovražnika – zločinski kriminalni birokracijski sistem na čelu z Janukovičevem.

Nismo več slepa čreda. Smo zavestna, izobražena skupina državljanov. Dovolj imamo mastnih podkupnin na sodiščih, dovolj nam je nepotizma, s svojci, s kupom papirjev namesto učinkovitih elektronskih operaciji. Hočemo iztrgati retrogradno sovjetsko (to je skoraj enako kot: malorusko) miselnost in si narediti normalno napredno družbo s tržno ekonomijo. Prava načela naj bodo: EN JEZIK (ukrajinščina), EN ZAKON (USTAVA brez sprememb rokohitrcev vsaka tri leta), ENA NARODNA IDENTITETA – UKRAJINSKA. Tukaj ni govora o “levih” ali “desnih”, o “moskovskih” ali pa “zahodnjaških”. Gre za usodno družbeno-politično in svetonazorsko odločitev, ki lahko spremeni našo državo na boljše. PRAVA SMER – NITI RUSIJA ALI PA EVROPA, PRAVA SMER JE VERODOSTOJNOST UKRAJINCEV (trenutno zatrta je še s postsovjetskimi miti, pa s pohabljeno oblastjo, ki si dovoljuje preveč, ki lahko vsak dan zlorabi pravice posameznika), ki se zavzemamo za to, da bi si jo vrnili že danes, v Kijevu, v lastni starodavni prestolnici.

Zaradi zgoraj navedenih razlogov se je v Kijevu začel zelo pasion-aren in odločen ljudski protest, ki se imenuje “Evromajdan”. Že 1. decembra 2013 se v Kijevu zbralo več kot 200 000 ljudi, ta dan je bil posebnega pomena, ko so vodje opozicije morali razglasiti natančne predloge, natančno navodilo revolucionarnega boja. Kam gremo? Kaj hočemo? Kako naj to naredimo? Kaj naj počne vsak, ki podpira idejo in duh Majdana, ki čaka že drugi teden konkretnih usodnih korakov? Kako se zoperstavimo zločinskim oblastem? Pravice do samoodločanja in zavedanja naše posebnosti od Rusije še vedno nujno potrebujemo.

Treba je razčistiti stvari, ki so bile nekoč spretno pometene pod preprogo. Nalijmo si čistega vina in se med sabo sporazumimo.

Mi rečemo: Pogine naj pes! Nobenih vročeglavih izjav na Majdanu ni bilo. Torej ljudje, niso prišli igrat rokomet s policijo, prišli so mirno, jasno in glasno povedati svoje stališče: trenutna oblast je v rokah zločincev, ki nočejo odgovarjati za svoja početja, zato naj se vdajo in naj odidejo. Miselnost današnje ukrajinske vlade se je oblikovala za časa kriminalne prerazporeditve premoženja v 90-tih.  Tisti časi, ko je bila Ukrajina še malih nog, so bili za posamezne državljane, posebno pa podjetnike, prav strahotni. Skupine ljudi, ki so bile znane kot “športniki” ali “fantje-korenjaki”, so se zabavali na ta način, da so tepli in zatirali drobne in srednje podjetništvo. Šli so na trg, v trgovine, pisarne, vohunili so pri vodilnih direktorjih in lastnikih v mestih, zastraševali so jih, pogosto pa tudi ubijali. Na čelu teh tatov in razbojnikov so bili tisti, ki so kasneje postali novi ukrajinski bogataši oz. oligarhi. Ti so si postavili na oblast lutko – predsednika Viktorja Janukoviča, ki je svojo zadnjo predvolilno kampanijo leta 2010 vodil z geslom “Ukrajina za ljudi”.  Na kakšne ljudi je pravzaprav mislil? V jeziku kriminalcev-zapornikov “ljudje” pomeni soklanovci, tisti, ki imajo skupno medsebojno dejavnost – uničenje narodnega premoženja Ukrajincev in zastraševanje ljudi, zatiranje državljanskih pravic in svoboščin, podpiranje stanja “vojne vseh zoper vseh”.

Torej, Slovenci / Ukrajinci, se ne damo! Dovolj že imamo naših oblastnikov – včerajšnjih komunistov, današnjih prevarantov!
Mi gremo na ulice, tako kot tudi Vi! Naj si obvladamo našo prihodnost, usoda je v rokah AKTIVNIH (pa tudi - pasivnih) državljanov. Ne pustimo se manipulirati, ne pustimo se še naprej goljufati, s hladno glavo, pa z dobronamernostjo in narodno zavestjo bomo prenovili naši državi in ju bomo osvobodili iz komunističnega kožuha! Na naši strani je Resnica, Pravica in vsemogočni Bog!

NAJ ŽIVI SLOVENIJA!
NAJ ŽIVI SLOVENSKI NAROD!
OSTI JAREJ!

SLAVA UKRAJINI! HEROJAM SLAVA!

Vsa čast pravim borcem za narodno identiteto Slovencev in Ukrajincev, ne pa papirnatim herojem za en dan!
Ob koncu naj dodam moj prevod ene pesmi, ki se sliši zelo aktualno zadnja leta pri nas.
Morda tudi Vi v njej najdete nekaj dobrega zase in svoj narod.

Slovenskim prijateljem – ukrajinska bojna pesem:

Moj narod je vstal iz brezmadežnih sanj,
se čuti kot stalna enota,
vsi smo Ukrajinci in skupaj smo danes,
odpade naj tuja zarota!
Mi gremo z zavestjo,
Mi gremo po svoje,
Ni časa za čvek al prepir!
Na dlani usodna se javi pomota,
pa nočmo že v ruski spet mir!
Ta svet je ostal za nas v včerajšnji dobi,
v dimu in znoju sibirskih taborišč,
v zgubljenih sanjah, v lopovskih žepih
moskovskih prelepih dvorišč.
Naj vlada nam čast
lastnih sinov in hčera,
več nočmo si videt pest tujca zloglasno,
si najdemo smer pa naj lastno!
Ni več ogorčenja,
ni več slepih vodij,
že pada tu hlapca klobuk.
Se zbudla je nada,
še čutmo ljubezen,
ki laži premaga tu vik.
Rodili smo se v veliki družini,
Evrope smo hčere in sini,
ni pota nazaj,
pa korak naprej,
prevara že Moskve nam mine!
Ne tožimo vedno,
pa trdno stojimo
pod modro obleko nebes,
nikoli pa slava Ukrajine ne izgine,
to pravimo vsem pa zares!