Je bil način lastninjenja Geopilna formula za izvedbo celotne pri(h)vatizacije oziroma formula za izvedbo ropa stoletja v Sloveniji?

 

Pa začnimo z odprtim pismom šefu vrhovnega sodišča gospodu Masleši, ki mu ga je napisal nekdanji namestnik republiškega družbenega pravobranilca, gospod Janez Krnc, ki ga je objavil časopis Dnevnik pred približno dvema mesecema:

"Odprto pismo
Predsedniku Vrhovnega sodišča RS  BRANKU MASLEŠI

Gospod predsednik, na vas res ni naslovljenih veliko takšnih pisem, čeprav so vse tri veje oblasti v enakem položaju. Prepogosto prezremo, da ima  v  Sloveniji  oblast (moč) ljudstvo (3.čl. ustave RS) in je zato tudi sodna oblast (poleg izvršilne in zakonodajne) le sestavni del  oblasti ljudstva. Lahko vam zagotovim, da nimam nobenih pomislekov glede tega, kako ustava ureja položaj sodnikov. Neodvisnost sodnika pri opravljanju sodne funkcije in njegova vezanost (le) na ustavo in zakon nima alternative. Seveda, pri uresničevanju teh načel  v sodni praksi se zapleta. Ljudi (ljudstvo) moti zlasti to, da se  tudi v primeru upravičene kritike  sodstvo sklicuje na svojo neodvisnost. Javnost (ljudstvo) je  lahko upravičeno nejevoljna, saj  se  v takšnih  primerih sodstvo res ne more  sklicevati   na tista načela, ki jih je samo kršilo!

In kako je to videti v praksi? Navedel bom nekaj odločitev sodišč iz enega samega primera, iz postopkov lastninskega preoblikovanja podjetja GEOPLIN.  Za predstavljivost  pomena posameznih odločitev bom navedel  danes aktualne vrednostne podatke.

Leta 1992 se je družbeno podjetje GEOPLIN (takrat še Zemeljski plin) statusno preoblikovalo iz oblike p.o.  v  d.o.o. To so omogočile »Markovičeve« spremembe zakona o podjetjih, ki je uvedel tudi nominacijo družbenega kapitala. Podjetja , ki so v Geoplinu od leta 1974 naprej po sporazumu  nepovratno združevala sredstva za izgradnjo plinovoda (skupaj 156) , so l. 1992, na podlagi referendumske odločitve zaposlenih  v Geoplinu,  pridobila poslovne deleže v skupnem obsegu 54,7 % trajnega (družbenega)  kapitala podjetja.

In kakšno vlogo je pri tem opravilo sodstvo ? Ko je sodišče  v sodni register vpisovalo  statusno preoblikovanje, je  prezrlo, da je podjetje po zakonski ureditvi  dolžno  preostali nenominirani družbeni kapital v obsegu 45,3 % izkazati kot lastni poslovni delež družbenega podjetja. Kako je sodišče  spregledalo zakonsko ureditev (izrecno zapisano tudi v obrazložitvi zakona) ni jasno. Sodišče je  potrdilo, da razporeditev 45,3 % trajnega kapitala podjetja v rezerve ustreza zakonskim predpisom. S takšnim sklepom pa je  dejansko odločilo, da družbeniki  podjetja poleg svojih poslovnih deležev pridobijo v upravljanje tudi preostali nenominirani družbeni kapital. Na 156 udeležencev sporazuma so bili pripisani poslovni deleži v skupnem obsegu  157 mio EUR, po zaslugi sodišča pa so povrh »pridobili« še preostali družbeni kapital v skupni vrednosti 129 mio EUR. Takšno sestavo kapitala je resda kreirala uprava podjetja, toda (avtonomno) sodišče, ki je vezano na zakon, tega ne bi smelo dopustiti.

»Uspešnemu» statusnemu preoblikovanju podjetja so sledili  novi zapleti. Podjetje ni hotelo sestaviti zakonsko predpisane otvoritvene bilance stanja, niti programa lastninskega preoblikovanja. Le zakaj bi to storilo, če pa je bil (po zaslugi sodišča) ves družbeni kapital podjetja pripisan (nominiran) znanim lastnikom! Podjetje je tako med drugim »odpravilo« tudi zakonsko pravico zaposlenih , njihovih družinskih članov in upokojencev, da sodelujejo pri (donosnem) notranjem lastninjenju družbenega kapitala v Geoplinu (v interni razdelitvi do 20 % in v notranjem odkupu do 40 % z 50 % popustom). Agencija za privatizacijo je zahtevala, naj ji podjetje posreduje predpisano otvoritveno bilanco stanja in program lastninjenja. Brezuspešno! Konec leta 1998  je  agencija iz tega razloga zavrnila vlogo  podjetja za izdajo soglasja za vpis lastninskega preoblikovanja v sodni register in s svojo odločitvijo seznanila sodišče (vpis »plombe« v sodni register).

Geoplin se je zato znašel na seznamu podjetij, v katerih je bil SRD pristojen  za dokončanje lastninjenja podjetja. Toda zaplet je »rešil« nadzorni svet SRD-a, ki je leta 2000 sprejel sklep, da pri pregledu poslovnih knjig Geoplina na dan 1.1.1993 ni bil ugotovljen obstoj družbenega kapitala. Zakonsko predpisano otvoritveno bilanco stanja so  na SRD-u »nadomestili« z pregledom poslovnih knjig. Sodišče je očitno pritrdilo takšnemu  obhodu zakonskih predpisov  , saj je v sodni register sredi leta 2000 vpisalo sklep, da je podjetje Geoplin izpeljalo uskladitev z ZGD. Plomba agencije iz leta1998, pa tudi pravočasno posredovano stališče družbenega pravobranilca  sodišču, da za vpis niso izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji,  nista učinkovala.

Sodišče je vsemu navkljub odločilo, da je lastninsko preoblikovanje v Geoplinu končano. Ob tem je  prezrlo tudi določbo  592 čl. ZGD, ki predpisuje, da se uskladitev z ZGD opravi na podlagi izdelane otvoritvene bilance stanja. Mimogrede , leta 2006 je DSU, pravni naslednik SRD-a ugotovil, da je citirani sklep NS  SRD-a (da v Geoplinu ni družbenega kapitala) ničen, ker je temeljil na napačno ugotovljenem dejanskem stanju.

V letu 1995 se je zgodil še en »incident«. Tudi država je združevala sredstva za plinifikacijo in ji  je zato  pripadal ustrezen poslovni delež v podjetju. Po pravnomočni odločbi  pristojnega ministrstva je državi pripadlo 24,5 %  vrednosti trajnega kapitala podjetja na dan 1.1.1993. Toda skupščina družbenikov Geoplina je odločila, da državi pripade le 17,78 % poslovni delež. Pravnomočno odločbo so namreč priredili  (to je razvidno iz notarskega zapisa skupščine), izpustili so osnovo za določitev deleža, t.j. trajni kapital podjetja in  uporabili  kar odstotni račun. Sodišče (spet) ni reagiralo, čeprav je imelo na vpogled   pravnomočno odločbo kot tudi notarski zapis skupščine družbenikov. Država je tako vse od 1.1. 1993 do danes (tudi po zaslugi sodišča)  v podjetju Geoplin prikrajšana za vse pravice iz 6,72 % poslovnega deleža (v vrednosti slabih 20 mio EUR).

Zakon o lastninskem preoblikovanju je za podjetja, ki so se statusno preoblikovala po l. 1990, predpisal obvezno revizijo lastninjenja. Agencija za revidiranje je leta 1997 začela takšen pregled v Geoplinu. Postopek pa je končala brez poročila o opravljeni reviziji z utemeljitvijo, da določbe zakona o lastninjenju ne veljajo za Geoplin in z navedbo, da je ves družbeni kapital pripisan znanim lastnikom. Seveda niti prva niti druga utemeljitev agencije nista ustrezali dejanskemu stanju. Odločitev upravnega sodišča, ki je nato v upravnem sporu odločilo, da mora agencija sestaviti in objaviti revizijsko poročilo, je bila pričakovana.  Toda agencija  ni »hotela« opraviti svoje zakonske obveznosti  in je  na Vrhovno sodišče RS vložila pritožbo.

Na tem  sodišču pa je zadeva »zamrznila«, čeprav bi moralo sodišče primere  iz področja lastninjenja obravnavati prednostno. Več vlog družbenega pravobranilca  za prednostno obravnavo in nadzorstvene pritožbe naslovljene  Vrhovnemu sodišču  so bile zaman. Tudi verodostojni dokumenti o napovedani ukinitvi agencije za revidiranje, posredovani sodišču, niso učinkovali. Sodišče je o pritožbi agencije odločilo (šele) po skoraj štirih letih, v začetku leta 2005, agencija za revidiranje pa je prenehala že sredi leta 2004. Zaradi ukinitve agencije in z njo tudi postopkov revidiranja je postal upravni spor brezpredmeten.

Gospod predsednik, kot lahko ugotovite iz zapisanega , so  nekatere državne institucije (agencija za revidiranje, SRD, ministrstvo…) v zadevi Geoplin delovale mimo svojih zakonskih pooblastil. Avtonomne odločitve sodišč, ki bi bile oprte na zakonske predpise, bi bile zato  odločilne. Toda z izjemo upravnega sodišča, so se odločitve sodnikov, ki niso (dosledno) upoštevali zakonskih predpisov, kar vrstile . In posledice ? Kar dobrih 27 % (78 mio EUR) družbenega kapitala v Geoplinu (še vedno) ni  lastninjeno po zakonskih predpisih. Po zakonu o zaključku lastninjenja bi moral ta kapital preiti v last države. Pa se to (še) ni zgodilo !  In nemalo zaslug in odgovornosti gre pri tem pripisati (tudi) sodstvu.

Gospod predsednik, opisanih odločitev sodišč ne navajam iz razloga, da bi dokazoval neučinkovitost in napake sodstva! Nasprotno! S tem primerom le dokazujem , da je neodvisnost sodišč v praksi v največji meri odvisna od samega sodstva. Neodvisnost in suverenost sodstva stoji ali pade  odvisno od tega, ali sodniki dosledno ravnajo po načelu vezanosti na ustavo in zakon. Odločitve sodišč v primeru Geoplin avtonomnosti  sodstva zanesljivo ne utrjujejo, temveč  rušijo ugled  in krnijo njegovo neodvisnost. Je res primerno, da se v takšnih in podobnih primerih  vnaprej zavrača sleherna kritika s sklicevanjem na neodvisnost sodstva ? Opisani primer je res en sam iz  množice kakega pol milijona letno prejetih novih zadev naših sodišč in bi ga lahko šteli za obrobnega. Toda skrb (ljudstva) upravičeno zbuja  zapovrsten spregled zakonskih predpisov s strani sodnikov, kar bi   težko uvrstili med   neizbežne slučajne napake!

Gospod predsednik in kaj javnost (ljudstvo) še zelo pogreša pri sodstvu ? Vsi vemo, da izvršilna in zakonodajna oblast prevečkrat predlagata in sprejemata pomanjkljive, nedomišljene in celo (za ljudstvo) škodljive zakonske predpise. Zakaj se (neodvisno) sodstvo (bolj) odločno ne oglasi v takšnih primerih ? Ne le pisanje sodb v imenu ljudstva, ampak tudi strokovna pravna mnenja o zakonski ureditvi naj sodstvo pogosteje izreka v imenu ljudstva. Ključ neodvisnosti sodišč ima (na srečo) v svojih rokah samo sodstvo. Gre za doslednost pri uresničevanju načela , da je sodnik vezan (le) na ustavo in zakon, pri čemer ne more in ne sme biti nobene tolerance.  Le na takšni  podlagi se lahko uresničuje neodvisnost in ugled sodstva kot samostojne veje oblasti (ljudstva) in vzpostavlja pravo razmerje do ostalih dveh vej oblasti!

Janez Krnc, Litija"

Gibanje OPS, kot organizacija neodvisne civilne družbe, poziva Predsednika vrhovnega sodišča, gospoda Maslešo, saj njega in vse druge sodnike ter sodnice davkoplačevalci plačujemo, da delajo izključno po črki ustave in zakonov, naj se do opisanega početja sodnikov opredeli, zavzame stališče in pove kako bo ukrepal, da se izvedejo potrebne revizije z namenom poprave škode. Zanimajo pa nas tudi sankcije, ki bodo doletele podrejene sodnike, ki so počeli nezaslišana tudi kazniva dejanja s tem v zvezi. Po našem vedenju gospod Krnc ni prejel do danes nobenega odgovora na pričujoče pismo, molk pa tokrat ne bo dovolj.


Tole je nadaljevanje - dodatek, ki ga je pripravila samostojna novinarka.  Takšnih besedil večji mediji ne objavljajo. Morda je razlog to, ker so krivci za nastalo škodo objavljeni s polnimi imeni in priimki.


"GEOPLIN IN SODIŠČA



Veriga odločitev, ki ne temeljijo na zakonu

Državni organi in sodišča so pogosto delali vse, da bi oškodovali državo, namesto da bi odločno delovali v prid države in državljanom, tudi zato smo danes tam, kjer smo.

Kaj imajo skupnega lastninjenje družbenega premoženja, tajkunski prevzemi podjetij, plenjenje premoženja v okviru dolgotrajnih stečajnih postopkov podjetij, zlorabe instituta zemljiškega dolga?  Kaj drugega kot državne organe in sodišča, ki so delali in sodili tako, da so oškodovali državo, ne pa tako, da bi njeno premoženje ščitili. V Sloveniji se še zmeraj nihče se ne ukvarja z vrednostjo premoženja države, ne glede na lastništvo (državno ali družbeno), kako to vrednost zaščititi in ohraniti, saj sodniki  ne poznajo zakonodaje, na podlagi katere bi morali soditi. Janez Krnc, nekdanji namestnik republiškega družbenega pravobranilca, in upokojenka, 25 let zaposlena v Geoplinu, Cecilija Pavlin, to ugotavljata na podlagi lastnih izkušenj s tožbami za ničnost vpisa v sodni register podjetij in oškodovanja iz naslova vloženega lastninskega certifikata, s katerima izpodbijata nezakonito lastninjenje družbe Geoplin.

»Paradoks pri Geoplinu in tudi drugih zadevah je, da so državni organi praviloma delali vse, da bi oškodovali državo, namesto da bi odločno delovali v prid državi in državljanom, ne glede na to, kdo je bil trenutno na oblasti,« pravi Krnc.

Formalno gledano so bile vse institucije za uspešno izvedbo lastninjenja družbenega premoženja postavljene. To so bile agencija za privatizacijo, agencija za revidiranje, družbeni pravobranilec. Nekdanja generalna direktorica Službe družbenega knjigovodstva (SDK) in njenih naslednic, Romana Logar, je bila znana po ostrosti in nepopustljivosti pri revizijah lastninskega preoblikovanja podjetij, zato so se mnogi razburjali, da pretirava, češ da je zanjo vsak tolar sumljiv. SDK in kasneje agencija za revidiranje je imela po zakonu pristojnost, da je lahko neposredno z odločbo naložila podjetju, da mora nepravilno izkazan kapital knjigovodsko pravilno izkazati. Alenka Kovač Arh, direktorica agencije za revidiranje, ki je bila naslednica SDK, pa je ravnala drugače, saj je svoji namestnici Roži Žust odvzela spis Geoplin in ji tako preprečila ukrepanje, ki je bilo v pristojnosti agencije, se spominja Krnc.

Iz tožb so se norčevali

Družbeni pravobranilec, kjer je bil Krnc namestnik pravobranilca, je bil pristojen po 48. členu zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij za vlaganje tožb proti podjetjem, ki niso hotela sama odpraviti oškodovanj, ko je bilo ugotovljeno divje lastninjenje. »Iz teh tožb so se norčevali, dogajalo se je, da nam je direktor enega od podjetij grozil, da bodo umaknili oziroma poskrili ves družbeni kapital, če jim bomo nagajali. Najbolj sprevrženo pa je, da so tisti, ki so bili osumljeni oškodovanja družbenega premoženja prek divje privatizacije, lahko še vedno prosto in v nedogled razpolagali s tem kapitalom, ki so si ga nakradli,« razlaga Janez Krnc.

Družbeni pravobranilec je v okviru svojih zakonskih pristojnosti vložil 310 tožb za odpravo z revizijo ugotovljenih oškodovanj. Postopki pred sodišči bi morali (po zakonu) potekati prednostno, toda pokazalo se je, da sodišča takšne zakonske ureditve sploh niso upoštevala. »So dobesedno zaspala, pa tudi sicer niso prepoznala različnih postopkov divje privatizacije kot oškodovanje družbenega kapitala. Sodišča so v tožbenih postopkih družbenega pravobranilca  sprejela skupaj 453 odločitev in od tega so le v 90 primerih odločila v korist družbenega kapitala,« razlaga Krnc. Ko je bil družbeni pravobranilec ukinjen, so njegove pristojnosti skupaj z nerešenimi zadevami prešle na državno pravobranilstvo, ki pa seveda ni imelo nobenih izkušenj na področju lastninjenja.

Organizacija državnih inštitucij, ki bi morale zagotavljati, da bi postopki lastninjenja tekli pod nadzorom in da bi bile stranpoti sankcionirane, je bila po njegovih izkušnjah zelo slaba. Enako je bilo tudi v času tajkunskih prevzemov podjetij in je sedaj še zmeraj pri stečajnih postopkih podjetij in zlorabah instituta zemljiškega dolga.

Pri tem sta izstopala predvsem tožilstvo in sodstvo. Leta 1994 je državni zbor razpravljal o lastninjenju. Na tej izredni seji je govoril tudi Anton Drobnič, ki je bil takrat generalni državni tožilec. Med drugim je izjavil, da je škoda papirja za vse obtožnice in postopke, ki so bili uvedeni zaradi oškodovanja družbenega premoženja. Še danes mi ni jasno, kako je lahko najodgovornejši funkcionar državnega tožilstva podal takšno izjavo. To mi je ostalo v spominu iz časa, ki je bil zelo odločilen za to, kako bo država ukrepala,« pojasnjuje Janez Krnc.

Tožilec ni poznal zakonodaje, sodnica ni vedela, kaj je by-pass

Na državnem tožilstvu je še leta 1998 eden od tožilcev v Ljubljani pojasnjeval, da ne pozna dobro lastninske zakonodaje in mu je zato težko ukrepati. Od skupaj okrog 550 prejetih kazenskih ovadb so na tožilstvu sprožili kakih 50 kazenskih postopkov in dosegli nekaj obsodilnih sodb. Na ljubljanskem sodišču pa je recimo sodnica, ki je sodila primer divjega lastninjenja Gospodarskega razstavišča, kjer so vse, kar je bilo donosno, prenesli v zasebno podjetje Ljubljanski sejem, tožbeni zahtevek pravobranilca zavrnila z utemeljitvijo, da je Ljubljanski sejem ustvaril prihodek in dobiček iz dejavnosti, za katero je registriran. »Če bi šel otroke po cesti spraševat, bi marsikdo vedel povedati, kaj je vzporedno podjetje (by-pass). Tej sodnici se očitno ni niti sanjalo, za kaj gre,« pravi Krnc.

Ključno pri vsem tem je bilo, če gledamo državo kot celoto, da se nihče ni resno ukvarjal z vprašanjem ohranjanja vrednosti premoženja. Nepomembno je bilo, ali je šlo za državno ali družbeno lastnino, bistvena je bila vrednost in varovanje vrednosti tega premoženja. Ko se začne premoženje države, ki je usodno povezano z narodom, ki v njej živi, izgubljati, ni mogoče priti drugam, kot do sem, kjer smo sedaj.

Edinstven primer pa je Geoplin,  monopolist v cevovodnem transportu, z milijonskimi dobički, torej kura, ki nese zlata jajca in še v večinski lasti države, kjer praktično nobenega postopka v procesu lastninskega preoblikovanja niso izpeljali dosledno po zakonskih predpisih. »To je bilo seveda mogoče uresničiti le ob sodelovanju (aktivnem ali pasivnem) mnogih državnih institucij, ki bi sicer morale zagotavljati zakonitost teh postopkov. Zanesljivo je tukaj mogoče najti tudi odgovor, zakaj Geoplin (še vedno) ni zaključil postopka lastninskega preoblikovanja in zakaj je velika vrednost premoženja brez pravnega naslova (neodplačno) prišla v roke družbenikov, namesto v (posredno ali neposredno) last države,« razlaga Janez Krnc. Sedaj je tudi jasno, da si je politična elita hotela v tej družbi zagotoviti predvsem tudi dobro plačana mesta zase in za svoje potomce.

Darilo 100 milijonov evrov

Cecilija Pavlin k temu dodaja, da je Geoplin zasebnim lastnikom podaril kakih 100 milijonov evrov družbenega kapitala, pa nikomur nič, sedaj pa vlada grozi z rezi pri pokojninah, v zdravstvu, socialnih transferih, namesto, da bi poiskali in pobrali pokradeno premoženje. »Jaz tega ne morem razumeti, da o tem nobena vlada ne govori in nič ne naredi,  krizo pa  rešuje na plečih obubožanih in lačnih upokojencev in delavcih brez plač, ki ne morejo nahraniti svojih otrok. In s  tem se strinjajo celo uradniki v EU.

Hkrati spomni, da je bil tri krat na vladi sprejet sklep o reviziji lastninskega preoblikovanja Geoplina, a ta nikoli ni bil uresničen. »Ko je bil Janez Kopač minister za okolje, ki je bilo takrat pristojno za področje energetike, je enkrat na vladi sprožil vprašanje glede Geoplina. Tam ni dobil odgovora, a mislim, da ga je potem dobil po stranskem kanalu, saj je kar utihnil. Mi smo pisali zelo odkrito, prilagali dokumente, pa največkrat niti odgovora nismo dobili,« pojasnjuje Janez Krnc. Ob tem se spomni še na eno značilnost, povezano z lastninjenjem družbene lastnine:

»V nekaterih državnih institucijah je v 90-ih letih prejšnjega stoletja povsem izginilo razumsko razmišljanje in ravnanje. »Spomnim se, da smo s predstavniki različnih državnih institucij (slovenska razvojna družba, agencija za privatizacijo, SDK, ministrstva,...) zaradi različnih problemov, ki so se pojavljali v procesu lastninjenja, pogosto sedeli skupaj. Nepozabne so mi ostale vehementne izjave nekaterih državnih uradnikov, ki so kot mantro ponavljali izjavo o vladavini prava, po kateri je vse dovoljeno, izjema je le tisto, kar je izrecno prepovedano. Takšnih izjav seveda ni nihče zanikal, kar je pomenilo, da so predstavljale filozofijo večine takratnih političnih strank. Temu podobne so bile tudi izjave, da v državi obstajata samo še dve obliki lastnine, zasebna in državna, čeprav je šele zakon o zaključku lastninjenja leta 1998 prinesel ureditev, po kateri je vsaka poznana vrednost anonimne družbene lastnine po zakonu spremenila svojo lastninsko naravo. Sklep tega je, da ni prav nič presenetljivo, da smo v času tranzicije izgubili velike vrednosti družbenega premoženja in nepovratno prizadeli prihodnje rodove, zlasti svoje sedanje potomstvo,« opozarja Krnc.

Ne za začasno odredbo, saj kapital še ni na Kajmanskih otokih

Družbeni pravobranilec je poskušal zavarovati družbeni kapital pred nebrzdanim divjim lastninjenjem tudi z zahtevami za začasne odredbe sodišč. A prav tako neuspešno, saj niti v enem primeru začasna odredba ni bila sprejeta. Če je že sodišče na prvi stopnji ugodilo zahtevku, je drugostopenjsko sodišče odločilo drugače. Sodišče se za začasno odredbo ni odločilo, ker pokradeno premoženje ni bilo odneseno iz podjetja, recimo na Kajmanske otoke. »Sodišče je očitno menilo, da ni utemeljeno sprejemati začasne odredbe, če je ogroženi družbeni kapital še zmeraj v toženem podjetju. Nihče pa seveda ni vedel, koliko časa bo še tam. Ta logika sodišča je po pravni plati nesmiselna, kajti če so obstajali dokazi, da je bilo to premoženje pridobljeno na nezakonit način, bi ga bilo treba takoj odvzeti ali zavarovati, ne pa čakati na pravnomočno sodbo čez 10 let, ko je ta kapital že zdavnaj poniknil,« razlaga Krnc.

V veliko primerih, predvsem pa v postopkih v zvezi z Geoplinom, je videl, da je sodnik, ki bi moral na eni stopnji o nečem odločiti, čakal na odločitev v nekem drugem postopku. »To je tipično za sodstvo. Če ima možnost, čaka, čeprav bi sodniki morali v vsakem primeru odločiti po zakonu. Sodnika ne bi smelo nič brigati, kaj je razsodila stopnja pred njim in kaj so odločili drugi, brigati bi ga moralo samo to, kaj pravi zakon,« nadaljuje Janez Krnc. Spomni se, kako je Gregor Collauti, sodnik ljubljanskega okrožnega sodišča, ko je odločal v tožbi za ničnost vpisa Geoplina v sodni register, štiri leta čakal, kaj bo odločilo ustavno sodišče glede ustavne pritožbe na odločitev vrhovnega sodišča, kjer je agencija za revidiranje, zgolj formalno in brez navedbe utemeljenega razloga izpodbijala odločbo upravnega sodišča, s katero ji je pravilno in v skladu z zakonodajo naložilo, da mora sestaviti in objaviti revizijsko poročilo za Geoplin.

Po prenehanju agencije za revidiranje, so njene pristojnosti prešle na državno pravobranilstvo, kjer je takratni generalni državni pravobranilec Lucijan Bembič,  preko svoje namestnice Lucije Vuga izdal pisno navodilo, da od tožbe agencije v upravnem sporu (kljub takšni pobudi družbenega pravobranilca) v zvezi z Geoplinom ne odstopijo. Vrhovno sodišče pa je kljub številnim predlogom, naj zadevo obravnava prednostno, in dokazilom, da bo agencija za revidiranje kmalu prenehala delovati, o njeni pritožbi odločilo šele, ko je le-ta že prenehala delovati. »Če bi tedaj državno pravobranilstvo sledilo interesom države in umaknilo nerazumno tožbo agencije v upravnem sporu, za kar je bilo dejansko tudi pristojno, primera Geoplin verjetno sploh ne bi bilo,« je prepričan Krnc.
Vrhovna sodnica Jasna Pogačar pa, ker je uspešno zavlačevala z odločitvijo, je napredovala v ustavno sodnico.

Cecilija Pavlin razlaga, da je bil prav vpis v sodni register leta 1992 izvirni greh, ko gre za Geoplin, tega pa je zagrešila registrska sodnica ljubljanskega okrožnega sodišča Marja Maechtig. V obrazložitvi zakona o podjetjih je bilo izrecno napisano, da mora podjetje, če se statusno preoblikuje iz polne odgovornosti (p.o.) v d. o. o. ali d. d., družbeni kapital, ki ni nominiran, izkazati kot lastni poslovni delež. Čeprav Geoplin tega ni naredil, saj je ta kapital v višini 45 odstotkov trajnega kapitala podjetja preprosto pripisal (podaril) lastnikom oziroma družbenikom, je Maechtigova njegovo statusno preoblikovanje v nasprotju z zakonom vpisala v sodni register. Poleg tega je uprava Geoplina prikrajšala še zaposlene za 6,8 odstotka poslovnega deleža podjetja, ki je po tedanji zakonski ureditvi pripadal zaposlenim za izvedbo notranjega lastninjenja.

Nadalje je Marja Maechtig leta 2000 uskladitev družbe Geoplin z zakonom o gospodarskih družbah v sodni register vpisala na podlagi sklepa nadzornega sveta Slovenske razvojne družbe (SRD), ki je bila tudi naslednica agencije za privatizacijo. V tem sklepu, ki ga je podpisal kasneje obsojeni državni sekretar na ministrstvu za gospodarstvo Boris Šuštar, piše, da so pri pregledu poslovnih knjig ugotovili, da v Geoplinu ni družbenega kapitala, čeprav nobeden predpis ne dopušča »pregleda poslovnih knjig« za ugotavljanje družbenega kapitala. Družbeni pravobranilec je registrsko sodišče na to opozoril. Takšen sklep SRD je nadzornemu svetu predlagal Jože Jaklin, ki je bil v SRD zadolžen za privatizacijo, kasneje pa se je, očitno za nagrado, zaposlil v Geoplinu.

Institut pritožbe pogosto ne služi svojemu namenu

»Če bi sodnik sodil po zakonu in ga ne bi nič brigalo, kako so odločali drugi, bi moral že na prvi naslednji stopnji ugotoviti, da je bil že z vpisom v sodni register leta 1992 kršen zakon. Ker pa temu ni tako, se dogaja, ko en sodnik ne odloči na podlagi zakona, naslednji to sodbo preprosto uporabi kot podlago za svojo odločitev in seveda tudi ne odloči na podlagi zakona. Tako nastane cela veriga odločitev sodišč, ki ne temeljijo na zakonu, temveč na predhodnih spornih sodnih odločitvah . To je zgodba o Geoplinu,« razlaga Krnc. Možnost pritožbe na višjo instanco, ki je namenjena prav odpravi napak ali nezakonitosti na nižji stopnji, tako v Sloveniji pogosto ne služi svojemu namenu.

Cecilija Pavlin je  na sodnem registru  povprašala, če je kateri od sodnikov, ki je odločal o  Geoplinu, zahteval vpogled v dokumentacijo Geoplina in na podlagi kakšne dokumentacije je bilo statusno preoblikovanje dejansko izvedeno. »Dobila sem odgovor, da prav nobeden. Nobene zabeležke, da bi kateri od sodnikov, ki se je s tem ukvarjal, šel v register pogledat izvor. To kaže, da sodnikov zakonodaja sploh ne briga, briga jih samo, kako je odločil sodnik na stopnji pred njimi,« ugotavlja.

Izvedenca ti določijo, plačaš ga, njegovega mnenja pa ne upoštevajo

Ob tem se spomni, kako sodnik Gregor Collauti, ko je sodil o tožbi za ničnost vpisa Geoplina v sodni register, ni upošteval nobenega od treh izvedenskih mnenj, čeprav je enega izdelal sodni izvedenec, ki ga je prav on imenoval. »Izvedenca ti določijo, plačaš ga, potem pa njegovega mnenja sploh ne upoštevajo,« ugotavlja Pavlinova in dodaja, da lahko sodnik izvedensko mnenje upošteva edino le, če ga  razume. Krnc pa pojasnjuje, da se sodnik za izvedeniško mnenje odloči v primerih, ko nima ustreznega strokovnega znanja o zadevi, je pa tudi res, da ni nikjer zapisano, da mora izvedeniško mnenje tudi upoštevati.

Cecilija Pavlin se tudi spomni, da je bil sodnik Collauti takrat zelo naklonjen odvetnici, ki je zastopala Geoplin, bivši sodnici Barbari Pakiž. Ta je kot dokaz imela v rokah skupščinski poročevalec, v katerem je bilo objavljeno poročilo Družbe za svetovanje in upravljanje (DSU) kot naslednice SRD in v katerem je pisalo, da v Geoplinu ni nenominiranega družbenega kapitala. Za kakšen dokaz je šlo, je kasneje leta 2006 razkril nadzorni svet DSU, ki je ugotovil, da sklep SRD iz leta 2000, ki ga je podpisal Boris Šuštar, da v Geoplinu ni družbenega kapitala, temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju, pravi Krnc.

Geoplin je od 1300 primerov lastninjenja, ki jih Krnc pozna, edini, ki je vse od začetka do konca delal po domače mimo zakona. To pa je bilo mogoče le ob sodelovanju državnih organov in sodstva, ki je po besedah Pavlinove, v postopkih Geoplina dobesedno »uzakonilo kriminal«.

Nekdanja SDK je v revizijskih poročilih svoje ugotovitve o oškodovanjih družbenega kapitala seveda utemeljevala tudi z navajanjem določb iz veljavnega kazenskega zakonika, v katerih so bile določene tudi sankcije za nezakonito ravnanje z družbenim kapitalom (premoženjem slovenskega naroda). »Kot razkriva statistika, so sodišča izrekla zanemarljivo število obsodilnih sodb, čeprav so bila očitana kazniva ravnanja dovolj utemeljena in podprta z dokazi. Ob vsem tem gre res za okoliščino, da takšnih nezakonitih posegov v družbeni kapital sodna praksa do tranzicije v 90. letih prejšnjega stoletja (skorajda) ni poznala. Je pa opazen paradoks, da so sodišča s tem, ko niso razpoznala kaznivih ravnanj zoper družbeni kapital, 'podprla' proces nezadržnega propadanja gospodarske dejavnosti in s tem zaradi zniževanja  prihodkov državnega proračuna posredno (seveda nevede) ogrozila tudi financiranje delovanja sodne veje oblasti, torej svoje lastno delovanje,« razlaga Janez Krnc.

Sodstvo ne deluje kot samostojna oblast

Proces lastninjenja je po njegovih besedah razkril blišč in bedo sodstva. Kljub nenehnemu samo-ponavljanju, da je sodna veja oblasti samostojna in neodvisna, se je izkazalo, da sodstvo (skoraj) ne funkcionira kot (samostojna) oblast. »Pojem (absolutne) neodvisnosti sodnika se je v praksi deformiral do tiste stopnje, da sodnik lahko počne dobesedno vse, kar se mu zljubi. Temu v prid deluje tudi sistem, ki kot sankcioniranje slabih sodnikov omogoča le to, da ne morejo napredovati, kar predstavlja pravzaprav svojevrstno nagrado za slabo delo. Neodvisnost sodstva pa je vedno pogojna in v sorazmerju od doslednega upoštevanja načela, da je sodnik vezan samo na ustavo in zakon. Če sodna veja oblasti tega načela ni sposobna dosledno in brez izjem uresničevati v sodni praksi, od neodvisnosti in samostojnosti  sodstva (in pravne države) ne ostane veliko,« opozarja Krnc.

Cecilija Pavlin pa se bo po več kot 15-letni kalvariji  v tožbi zaradi prikrajšanja zakonsko zagotovljene pravice do sodelovanja v notranjem odkupu in interni razdelitvi na podlagi vloženega certifikata, pritožila na evropsko sodišče za človekove pravice, če vrhovno sodišče in v nadaljevanju še ustavno sodišče v Sloveniji ne bo sposobno spregledati, da se je v zadevi Geoplin  ves čas razsojalo v nasprotju z veljavno zakonodajo.

Podrobnosti o vseh akterjih,  njihovih odločitvah in sedanjih pozicijah, v tem procesu, sledijo v nadaljevanjih.  Zanimivo bo, ne zamudite!"

OČITNO NAROD ŠE VEDNO VSE DOKAZE HRANI IN NUJNA BO REVIZIJA MARSIKATERE PRI(H)VATIAZCIJE, ČE NE KLAR VSEH, DA SE POVRNE VSAJ NEKAJ MILJARD OD PREKO 100 MILIJARD POKRADENEGA NARODOVEGA PREMOŽENJA. KDOR GOVORI, DA SE TO ZA NAZAJ NE DA IN TO RAZLAGA ŠE V KAMERE, JE ALI POKVARJEN USTVARJALEC JAVNEGA MNENJA - PLAČANEC ALI PA POPOLNI NEVEDNEŽ. TO SLEDNJE JE ZELO MALO VERJETNO.

Ekipa OPS

P.S. Resnična zgodba, kot nalašč za oddajo Tarča, ki pravijo na RTV SLO, da bo začela s polno paro delovati v oktobru. Bi res bil že skrajni čas, da si v tej državi nalijemo čistega vina in rečemo bobu bob ali pa popu pop.