Spodbujanje podjetništva in samozaposlovanja v Sloveniji

 

Osebna pripoved o izkušnji »postati podjetnik posameznik«. Tu se pridružujem g. Zvonku Bogataju, ki je še bistveno bolj doživel vse "lepote" te poti.

V začetku oktobra 2009 sem ostala brez zaposlitve. Takoj sem se prijavila na Zavod za zaposlovanje kot brezposelna oseba in uredila, kar je bilo pač potrebno urediti. Hkrati sem se prijavila v program samozaposlitve in se odločila, da zaprosim za denarna sredstva – 4.500 Eur za samozaposlitev. Najprej sem morala biti 3 mesece prijavljena na ZZZRS, vmes biti dosegljiva in odzivna na vabila na razgovore na Zavod. Vse to sem opravila in »zvesto« čakala na poziv na »Delavnico o samozaposlitvi«. Tega poziva kar ni in ni bilo.

Večkrat sem poklicala in dobila odgovor, da pač sredstev še ni in se delavnice še ne izvajajo. No, pa so se končno začele, v maju 2010, jaz pa sem prišla na vrsto v juniju. Pred udeležbo na delavnici smo vsi kandidati morali opraviti t.i. intervju, kjer si dobil (ali pa ne) zeleno luč za udeležbo na delavnici. Vsi smo morali opraviti tridnevno delavnico, kjer smo izvedeli, kar naj bi kot oseba, ki se je odločila za samostojno podjetniško pot, izvedeli. Recimo.

Medtem časom (od oktobra 2009 do junija 2010) sem veliko razmišljala, kako naprej, ali iskati zaposlitev ali začeti na svoje, kazalci za moj poklic namreč niso bili ravno spodbudni, pa tudi pri sebi sem razčistila, da to ni tisto, kar si v življenju želim. Opravila sem torej izobraževanje. Ker je bilo ravno poletje in ker se je bližal čas dopusta, sem se z registracijo svoje dejavnosti odločila še malo počakati. Kot s.p. sem se v register vpisala v prvi polovici septembra 2010. Takrat sem tudi oddala vlogo za dodelitev subvencije v višini 4.500,00 Eur. Na izplačilo zneska sem čakala torej od 10. septembra 2010 do 15. februarja 2011.

Čez poletje 2011 se je dokončno »zmedila« ideja, zložile so se želje in v začetku septembra se je pojavil prostor za najem in »skočila sem v vodo«! Polna ustvarjalnega zagona. V mesecu in pol sva z možem postavila studio, kjer sem si zamislila prodajalnico in ustvarjalnico, prostor, kjer bi  vsak našel nekaj zase in za svoje bližnje, kjer bi bilo vedno nekaj novega, kjer bi se vedno nekaj dogajalo. Prostor lepih izdelkov in prijetnega počutja. Domača in umetnostna obrt, še posebno ročna dela, me je čisto prevzela, ne samo z vidika promocije in prodaje, pač pa globlje: da je to nekaj, kar je potrebno negovati, ohraniti, razvijati naprej. Narodovo bogastvo.

19. oktobra 2011 smo odprli vrata in na odprtje povabili takorekoč vse, ki si to zaslužijo in bi se hkrati morali na povabilo odzvati. Povabljeni so bili zaposleni na občini, župan, zaposleni v Cankarjevi knjižnici Vrhnika, osebje osnovne šole Antona Martina Slomška Vrhnika, osebje Zavoda Ivana Cankarja Vrhnika, osebje Območne obrtne zbornice Vrhnika, osebje Vrtca Vrhnika. Morda sem še koga pozabila omeniti.

Poslanih je bilo približno 100 elektronskih vabil. Odzvali sta se 2 (dve) osebi in tudi prišli na odprtje prostorov, 1 (ena) se je zahvalila za povabilo, dogodka pa se ni udeležila. Vsi omenjeni so bili še nekajkrat po tem povabljeni na ogled studia in naše ponudbe. Odzvala se je 1 (ena) oseba.

Ja, takole imamo! Do danes jih ni bilo blizu. Razmišljam, ali jih take stvari ne zanimajo? Jih naša kulturna dediščina ne zanima? Jih ne zanima, da se je nekdo odločil za podjetniško pot in da bo v blagajno prispeval za njihove plače? Zgleda, da tega, od kje »pride« denar za njihove osebne dohodke, nihče niti ne ve, kaj šele, da bi ga to zanimalo…

Kmalu po odprtju prostorov sem se obrnila na Obrtno zbornico na Vrhniki s prošnjo, da mi pomagajo s podatki o obrtnikih rokodelcih v občini Vrhnika. Dobila sem odgovor, da imajo evidenco za lastno uporabo in da podatkov tretjim osebam ne posredujejo. Potem sem natančno opisala, za kaj potrebujem te podatke: ker želim čimveč ljudi iz lokalnega okolja povabiti k sodelovanju in bi mi s tem, ko bi mi posredovali podatke, nekoliko olajšali delo. Poudarim, da ne bi šlo za nobeno zlorabo podatkov. Ne, ni šlo, češ da imam vse na Ajpesu. Čez približno dva meseca pa dobim od iste osebe elektronsko sporočilo, da imam v seznamu dejavnosti eno dejavnost, ki zahteva obvezno članstvo v zbornici. Kaj pa to pomeni, vprašam? Odgovor:
»Članstvo vam prinaša ugodnosti in obveznosti.
Obveznost je plačilo članarine, ki je odvisna od števila zaposlenih. Sam s.p. je članarina 20 € mesečno, do 3 zaposlene 30 €, do 10 zaposlenih 40€ in nad 10 zaposlenih 50 € mesečno.
Ugodnosti: prejemate revijo Obrtnik in interno glasilo Krpanov glas, koristite ugodnosti pri izobraževalnih dogodkih (če smo organizatorji na OOZ je za člane brezplačno, na OZS imate določene popuste), V kolikor potrebujete kakšne informacije se lahko obračate na naše svetovalce, ki obvladujejo različna področja, imate prost dostop do informacij na spletni strani OZS...«

Izračunam: 20 eur x 12 mesecev = 240,00 Eur na letni ravni! Če bi vseh tistih nekaj kosov nakita, ki so nastali pod mojimi rokami in po mojih zamislih, ne pokrijem niti stroška članarine…Pozabim. Naslednji dan na Davčni upravi uredim izbris te dejavnosti.

Zaključek: ko prosiš za pomoč, ni nikjer nikogar. Ko potrebujejo in vidijo najmanjšo možnost, da od tebe dobesedno izcukajo denar, so tam! Na bruhanje mi gre…

V decembru mesecu 2011 odprem lokalno glasilo »Naš časopis« in se začudim, ko vidim, da na nekatere dogodke se odzivajo, na nekatere pa ne. Takoj se obrnem na uredništvo, z vprašanjem, po kakšnem ključu gre to pri njih. Odgovor je bil najprej, da niso videli vabila in da moram pošiljati direktno na uredništvo (?!)…V igri je seveda denar. No, uspela sem se dogovoriti za predstavitev studia v rubriki »Naši obrtniki«. A se je tudi tu zatikalo. Ko sem želela, da se objavi urnik, mi je bilo rečeno, da je to že preveč reklama in  da to ne morejo, potem sem pa predlagala objavo telefonske številke, da bi kakšna starejša gospa, ki ne uporablja interneta, lahko poklicala in se pozanimala o delovnem času. Ne, to pa sploh ne, to je čista reklama!
V vsaki številki opazim prispevke, ki mi delujejo kot »prikriti« oglasi, in dvomim, da so plačani, saj vem, koliko zaračunajo za oglas…Ampak očitno če si pravi, če si v njihovem krogu, so ti vsa vrata odprta…

Pridno sem nadaljevala s svojim delom in tako delam še danes, vsak dan začnem znova, takorekoč iz nič, trudim se na različne načine obvestiti in spomniti ljudi, da obstajam. In zopet smo tam: plakatov ne smeš obesiti kamorkoli (tudi tam, kjer jih lahko, se pogosto dogaja, da koga motijo in jih vedno znova odstranjuje, poleg seveda ne razmišlja, da jih moraš potem ponovno natisniti in raznositi okrog, pri čemer ti gre veliko časa...in denarja…a to nikogar ne zanima), letakov ne smeš deliti kjerkoli (enkrat se je nekdo pritožil, da ima zaradi našega letaka umazan avto…ko pa se mu je mož ponudil, da mu pride očistiti ta avto, ni bilo odziva…Kdo to razume?!?), in da sploh karkoli lahko nekje objaviš ali obesiš, moraš dobesedno milostno prosjačiti…Da elektronskih sporočil niti ne omenjam. LJUDJE, KAM SMO PRIŠLI?!

Škoda besed. Torej, kako se lahko sploh ljudem predstaviš, kaj delaš, če obenem nič ne smeš??? Povsod same omejitve in prepovedi. Jasno je, da je začetek težak in da ponavadi nimaš sredstev, ki bi jih lahko namenil dragemu oglaševanju! Ja, imeli smo jumbo plakat ob priključku na avtocesto, ki smo ga drago plačali…Namesto da bi na začetku bil deležen pozornosti in ugodnosti, ki bi pomenile hitrejši razvoj posla, se hočejo vsi kot pijavke prisesati na tvojo skromno »vrečo«…

V začetku februarja letos sem se na Občino Vrhnika obrnila z vprašanjem o nepovratnih sredstvih za spodbujanje podjetništva. Napisala sem, da so moji plani precej obširni in da bi za boljši in hitrejši razvoj svojega posla nujno potrebovala pomoč v studiu, saj bi se sama lahko posvetila pomembnejšim zadevam kot je biti prisoten v studiu in prodajati, finančne zmožnosti pa mi tega še ne omogočajo.  Tako bi hitreje razvijala posel, pridobivala nove stranke, odprlo bi se še kakšno zanimivo in kreativno delovno mesto. Razpis za sredstva bo v maju ali juniju, mi sporočijo. »Prijavite se na razpis.« Kaj pa do takrat?? Do razpisa? In kje je šele potem težko pričakovana subvencija???

Gledam vsak teden v maju, pride junij, razpisa ni. No, pa je le prišel, končno, objavljen je bil 5. julija 2012. Vzamem si nekaj minut časa, da preberem ta razpis, in ko zagledam znesek sredstev, ki so na razpolago, se glasno nasmejem. Celih 20.000,00 Eur! Pomislim: koliko bo prosilcev? Bo dobil vsak po 200,00 Eur? Ob tem seveda še pogoji, kdo lahko zaprosi za sredstva, povsod same omejitve in huda navodila… Na razpis se po podrobnem pregledu pogojev sploh nisem prijavila, ker bi si dala zanko okrog vratu. Razpis je potekel v ponedeljek, 1. oktobra 2012.

Odrekam se družini, to je dejstvo. Hudo mi je bilo, ker sta morala otroka praktično celo poletje preživeti pri starih starših, ki živijo cca 70km stran. Ampak drugače ni šlo. Z možem imava vsak svoj posel, ki nima urnika od – do in greš. Vedno si vsaj z mislimi v poslu, razmišljaš, kako boš preživel mesec, si takorekoč na razpolago ves čas, delaš še doma. Ko sem bila v službi, sem delala od 7h do 15h, šla po otroka v vrtec in službene zadeve izklopila in se posvetila otroku. Danes je slika popolnoma drugačna…Ja, saj sem si sama umislila takšen posel, kajne? Sama sem si kriva, v službo bi šla, kajne?! Ko jih je pa toliko na voljo! Želim delati, želim razvijati svojo ustvarjalnost, ki je bila precej časa zatrta. Ampak v takšnih pogojih, kot so trenutno in že dlje časa v Sloveniji, takšno početje postaja blaznost…Po opažanjih je bolje biti socialni problem kot pa delati, saj če delaš, izpadeš bedak…Vprašanje je, koliko časa bi še lahko bil socialni problem in da dobiš neko socialno podporo, saj denarja zmanjkuje in slej ko prej ga bo zmanjkalo za vse!

Iščem vse možne poti, kako obstati, kako preživeti. Vsakodnevno po spletu iščem naslove, in tako sem pred kratkim ugotovila, da imamo v Sloveniji najbrž več raznoraznih organizacij, ki se ukvarjajo bodisi s pospeševanjem podjetništva ali s podjetništvom, kot pa podjetnikov! Že preprost matematični računi pokaže, da to ne more zdržati nikakor…

Naj naštejem par primerov:

Obrtno podjetniška zbornica Slovenije – območne enote po občinah
Razvojna agencija Sora, Celje, Kozjansko,… - številne so
Center za razvoj podeželja – po različnih krajih
Regijski razvojni center – po regijah
Razvojni center
Center za pospeševanje podjetništva
Rokodelski center…

In tega ni malo, v vsaki taki organizaciji pa je zaposlenih kar nekaj ljudi… Po tem sodeč bi morala Slovenija pokati po šivih od števila podjetnikov, je pa ravno obratno…

Stanje v Sloveniji je na splošno alarmantno. Stanju duha je na dnu. Po skoraj letu dni poslovanja in stika z ljudmi se večkrat vprašam, ali je prav, da si do ljudi prijazen, iskren, korekten, ustrežljiv??? Ko pogledam okrog sebe, imam občutek, da ne, saj trenutno bolj uspevajo nesramni, arogantni in napuha polni ljudje. Ljudje pogosto ne opazijo, ne cenijo niti nasmeha, niti prijaznosti, ustrežljivosti ali tudi kakšne šale, ali pa se jim določene zadeve zdijo samoumevne. Sama ostajam vedno enaka do ljudi, ne glede na to, kako se drugi obnašajo do mene. Verjamem, da sta moj način in moja pot dolgoročno prava, in da bo prišel čas, ko bodo nasmeh, iskrenost in prijazna beseda spet dobile pravo mesto. In vrednota dela.

Zaključujem s preprostimi besedami, da me lahko vsak razume. Besedičenja in zavijanja v celofan je že tako preveč. Zame so jasne beseda in vsebina besed bolj pomembne kot olupek.

Andreja Repše, Studio Zlata ptica, Vrhnika