Cankarjeva smrt je bila politi?en umor


 

Pisatelj, politik in ljudski tribun Ivan Cankar

Ivan Cankar velja za najve?jega slovenskega pisatelja in ni ga Slovenca, ki se o njem ne bi u?il že v osnovni šoli. Toda kdo izmed nas ve, kako in zakaj je naš najve?ji pisatelj umrl? Povsod je mo? zaslediti, da je Cankar umrl 11. grudna 1918. Toda o tem, kakšen je bil vzrok njegove smrti, se v razli?nih virih pojavljajo povsem nasprotujo?e si trditve. Stanko Janež v svoji Zgodovini slovenske književnosti (Založba Obzorja, Maribor 1975) na strani 413 piše: "Ob nekem padcu si je pretresel možgane, se v zimski no?i prehladil in zbolel za špansko influenco, napadla ga je še plju?nica in mu opešalo srce. Umrl je 11. decembra 1918."

V drugem viru je navedeno: "proti koncu oktobra je padel po stopnicah in se hudo poškodoval. Umrl je 11. decembra 1918." (elektronski vir: http://www.dogaja.se/znani-slovenci/8270/ivan_cankar/, [dostop 10. 11. 2011])

V tretjem viru piše: "Oktobra 1918 je doma nesre?no padel po stopnicah, nakar so ga odpeljali v ljubljansko bolnišnico, kjer je 11. decembra pono?i umrl. " (elektronski vir: http://www.vrhnika.si/?m=pages&id=17, [dostop 10. 11. 2011])

V ?etrtem viru spet piše tako: "Ob nekem padcu si je mo?no pretresel možgane, se prehladil, dobil plju?nico in 11. decembra 1918 umrl v ljubljanski bolnici. " (Francka Varl - Purkeljc, Naši književniki in njihova dela, Pomožni priro?nik za pouk jugoslovanskih književnosti v osnovnih in poklicnih šolah, Založba Obzorja Maribor, Maribor 1981, str. 96)

V petem in šestem viru so trditve še bolj nasprotujo?e. "Po daljši bolezni je umrl v deželni bolnici v Ljubljani" (elektronski vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Ivan_Cankar, [dostop 10. 11. 2011]) in "Umrl je 11. decembra 1918 v Cukrarni. " (elektronski vir: http://www.dogaja.se/znani-slovenci/8270/ivan_cankar/, [dostop 10. 11. 2011])

Ta razli?na poro?ila opisa Cankarjeve smrti, so me vzpodbudila, da sem pri?el intenzivno raziskovati v tej smeri. Je torej umrl v deželni bolnišnici ali v Cukrarni - hiralnici za reveže? Je umrl zaradi poškodbe pri padcu, ali zaradi dolgotrajne bolezni? ?e so ga po nesre?nem padcu doma odpeljali v bolnišnico, potem se nikakor ni mogel prehladiti v neki zimski no?i. Zakaj je v zvezi z njegovo smrtjo navedenih toliko razli?nih vzrokov in krajev? Poraja se upravi?en pomislek in sum, da je nekaj v zvezi s Cankarjevo smrtjo hudo narobe.

Zanimivo, da je Cankar v svoji ?rtici Edina beseda literarno opisal troje razli?nih smrti. V vseh je opisal tisto, kar naj bi se po njegovem pojmovanju skrivalo za njeno vidno podobo. ?rtica mu je torej gradivo, ob katerem nakazuje "posebno ob?utje, prek katerega naj bi se razodela resnica o življenju in smrti. Ta resnica je skrivnostna, prav v tem pa je simbolizem teh besedil" (Kos, 1991, str. 269) Literarno resnico o smrti nam je zapisal pisatelj sam. Kakšna pa je resnica o njegovi smrti?

Že v mladosti sem bil slišal govorice, da naj bi Cankar pijan padel po stopnicah, ko je šel v Unionsko klet. Te govorice so bile pogoste v obdobju šestdesetih let in okoliš?ine kažejo na to, da so bile takrat na?rtno razširjene. Nekomu je bilo v interesu, da najve?jega slovenskega pisatelja prikaže kot pijan?ka, ki je zaradi svojega nenadzorovanega popivanja nazadnje umrl.

Letos v za?etku kimavca sem o spornih navedbah in vzrokih govoril s svojim znancem. Ta mi je povedal, da pozna nekoga, ki trdi, da je bil Cankar pretepen do smrti. Seveda sem vest takoj preveril in prišel do šokantih odkritij.

 

Ivan Cankar - arestant (karikatura Hinka Smrekarja)

Karikatura predstavlja pisatelja v spokorniški kuti, s trnovim vencem na glavi in z lilijo v desnici. Z levico drži risbo, ki ga predstavlja v arestantski uniformi, ko za zamreženim oknom nosi posodo za odpadke. Delo je nastalo leta 1913, ko je bil Cankar zaradi svojega znanega protiavstrijskega predavanja v Mestnem domu obsojen na ve?dnevni zapor, ki ga je prestal v jetnišnici na deželnem sodiš?u v Ljubljani.

Poglejmo torej do kakšnih ugotovitev sem prišel pri svojem raziskovanju Cankarjeve smrti.

Ivan Cankar je v svojem predavanju z dne 12. malega travna 1913 z naslovom Slovenci in Jugoslovani med drugim dejal: "Imenuj se dandanes v Ljubljani Slovenca, pa boš tepen, ne od nemških, temve? od ilirskih šovinistov. " Petdeset let po njegovi smrti, ga je drugi znameniti Slovenec, slavist dr. Anton Slodnjak imenoval "preroka" (vir: Naši razgledi, Mit velikega umetnika, 1968). Je Cankar preroško napovedal celo svojo smrt?! Po informacijah, ki mi jih je uspelo zbrati, so namre? našega pisatelja v resnici pretepli trije neznani moški, ki niso bili Slovenci. Na ve? mestih na glavi so mu prizadejali usodne smrtne rane. In to zaradi tega, ker se je vedno in povsod imenoval Slovenca in ker je svojemu rodu ostal vdan in zvest dobesedno do svoje smrti. Pravzaprav je njegova smrt celo posledica njegovih trdnih, izrazito slovensko zavednih politi?nih stališ?. In kot je sam preroško dejal, v tistem ?asu so bila takšna stališ?a, še posebej za tiste, ki so jih vztrajno javno izražali, lahko zelo nevarna.

15. kimavca 2011 sem se sestal z dvainosemdeset letnim gospodom Borisom Maleši?em, za katerega mi je znanec dejal, da mi bo znal povedati ve? o Cankarjevi smrti. Zven njegovega glasu, drža in ostala govorica telesa so izdajali, da se je bil razveselil tega, da nekoga dejansko zanima, kaj se je z našim najve?jim pisateljem zgodilo in kakšna je resnica o njegovi smrti. Povedal mi je, da je ve?krat osebno govoril z Francem Gorjupom, ki je Ivana Cankarja na lojtrskem vozu osebno odpeljal v Cukrarno. Pisatelj je bil ves pretepen in je imel hudo razbito glavo.

S Francem Gorjupom je Boris Maleši? o Cankarjevi smrti prvi? govoril okoli leta 1950 v Unionski dvorani, ko mu je pomagal pri redarstvu. Takrat je bil v Unionu medicinski ples. Maleši? je Gorjupa poznal že od prej, saj je prijateljeval z njegovim zetom Hafnerjem od vrtca dalje. Maleši? in Gorjup sta se v tej dvorani pogovarjala in nekako je prišla beseda tudi na Cankarja. Gorjup je tedaj v zaupnem pogovoru povedal, da so Cankarja leta 1918 pretepli trije srbsko govore?i neznanci. Dva sta ga držala, tretji pa ga je s kovinskim predmetom tolkel po glavi. Cankar je dejansko imel na glavi pet raz?epljenih ran, razbito arkado in zlomljeno li?nico. Opis poškodb je pomemben tudi zaradi tega, ker so še danes delno vidne na posmrtni maski, ki se nahaja v preddverju Cankarjevega doma. Napad na Cankarja se je dejansko zgodil v veži stavbe na Kongresnem trgu št. 4 v središ?u Ljubljane (danes številka 6). Povedal je tudi, da je Cankar že nekaj ?asa pred smrtjo po vsej Ljubljani "rogovilil" ter glasno izražal svoje nestrinjanje glede zveze s Srbi. Opozarjal je, da bo imelo "ujedinjenje po srbsko" za Slovence katastrofalne posledice.

 

Avtor prispevka Dimitrij Kebe pred vhodom v vežo,
v kateri je bil po pri?evanju pretepen Ivan Cankar

Že pred tem je Maleši?u o Cankarjevem "rogoviljenju" govoril tudi njegov stric po materini strani, Ciril Majcen, rojen leta 1897, ki je imel za Bežigradom kavarno. Povedal mi je tudi, da je še vedno živa Gorjupova h?i Anica Gorjup, poro?ena Hafner, ki mi je istega dne dejansko potrdila, kako je njen o?e ve?krat govoril, da je ubogega Cankarja na lojtrskem vozu peljal v Cukrarno. Prostovoljno je kot vojak nove slovenske vojske opravljal bolni?arska dela. Povedala je tudi, da je bil Franc Gorjup Maistrov borec in je sodeloval v bojih za severno mejo.

Pri?evanje Franca Gorjupa in Borisa Maleši?a je potrebno presojati v lu?i družbeno-politi?nih in zgodovinskih razmer pred in med 1. svetovno vojno. Avstro-ogrska je po?asi razpadala, med Slovenci pa je vse bolj prihajalo v ospredje narodno vprašanje in zavest o nujnosti vzpostavitve nove države. Ivan Cankar ni bil samo najve?ji slovenski pisatelj, temve? je bil tudi družbeno angažiran politi?ni aktivist in eden najve?jih govorcev tedanjega ?asa. Njegovi govori so bili tako iskreni, doživeti in buditeljski, da so navduševali široke ljudske množice. Imel je povsem jasna stališ?a do prihodnosti slovenskega naroda, ki zagovornikom "ujedinjenja" in novo-ilirizma (* opomba pisca 1) nikakor niso bila povše?i.

* opomba pisca 1: Novo-ilirizem, ilirizem ali ilirsko gibanje imenujemo jugoslovenarsko književno-kulturno in narodno-politi?no gibanje iz 19. stoletja, ki so ga Hrvati v svojem interesu spretno podtaknili Slovencem. Za Slovence je ilirizem pomenil težnjo, da bi v književnosti opustili svoj jezik in sprejeli skupni južnoslovanski jezik, oziroma hrvaški ali srbski jezik, kar bi posledi?no povzro?ilo izbris slovenskega naroda . Ilirizem je torej bil zgolj krinka za dejanske velehrvaške šovinisti?ne interese.

V svojem predavanju Slovenci in Jugoslovani je jugoslovanski problem ozna?il kot " izklju?no politi?en problem". Jugoslovansko vprašanje v kulturnem ali celo v jezikovnem smislu zanj sploh ni obstajalo. "Rešeno je bilo takrat, ko se je jugoslovansko pleme razcepilo v ?etvero narodov s ?etverim ?isto samostojnim kulturnim življenjem. Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci - po kulturi, ki je sad ve? stoletne separatne vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu, ali pa goriški vini?ar furlanskemu. Bodi tega kriva zgodovina, bodi kriv kdorkoli - jaz ki dejstvo konštatiram, ga ?isto gotovo nisem zakrivil. Nevarno je, dandanašnji take banalne resnice o?itno povedati. "

Ve?krat se je v svojem govoru neposredno obregnil ob Ilirce. Njim je aktivno nasprotoval, saj je zagovarjal individualnost slovenskega naroda, jezika in kulture. " To, kar Ilirci po?enjajo, je že delirij. /…/ Naši od omedlevice navdušeni Ilirci pa niso pozabili samo na slovensko kulturo (slovenskega jezika itak nikoli niso znali), ne samo na Trubarja, Prešerna in Levstika, temve? pozabili so navsezadnje kar sami nase, na svoje ime in na svojo domovino. Pravega Ilirca je sram, da stanuje v Ljubljani, ne pa v Šabcu ali vsaj v Varaždinu", je dejal in še: "Ljudje so zdaj med nami - saj jih lahko vsaki dan slišite - ki bi nas najrajši prodali - kaj prodali - kar dali vbogajme.

Imenuj se dandanes v Ljubljani Slovenca, pa boš tepen, ne od nemških, temve? od ilirskih šovinistov. /…/ Najbolj gnusni, res - gnusni! - pa se mi zde tisti ljudje, ki ?isto brez vzroka in brez povoda spravljajo v zvezo s politi?nim jugoslovanskim vprašanjem še slovenski jezik. Kar ponujajo ga, kar me?ejo ga ?ez mejo, še ne vprašajo, kdo bi ve? zanj dal. Jaz še nisem videl Hrvata, ki bi prišel ponujat k nam svojo hrvaš?ino. Pri nas pa je druga?e! ("Slovenec", - "Matica") Tako smo siti svoje kulture, da nam je že odve? in bi jo najrajši kar vrgli ?ez plot. - (Kulturni škandal!) "

 

Slika: Fran Ileši? in slovensko-hrvatsko zbližanje

Prepri?an Ilirec, borec za zedinjenje s Hrvati, dr. Ileši?, slovstveni zgodovinar, skuša s peresom sešiti Hrvatovo srajco in Sloven?ev predpasnik, ki imata oba uvezeno varstveno znamko: made in Germany - risba je bila reproducirana v Dom in svetu 1914 pod naslovom Complantatio Illirica Ilesici; objavljeno v: Slovenski likovni umetniki, Hinko Smrekar, DZS, Ljubljana 1957, str. 55

Ivan Cankar je v svojem predavanju odkrito podprl dr. Mihajla Rostoharja, docenta za filozofijo v Pragi, ki je istega leta v reviji Napredna misel v ?lanku z naslovom Na dan z resnico! zapisal: "Imeli smo svoj narodni ideal v svobodni združeni Sloveniji, kateri nam je bil zvezda vodnica v naših notranjih razporih in zunanjih bojih. (…) Danes skoro ne vemo ve?, ali smo Slovenci narod, ali nismo, ali naj živimo in delamo za sebe kot narod, ali naj živimo in delamo za druge narode.

Prišli smo že tako dale?, da se skoro ne upamo poudariti svoje narodne eksistence poleg eksistence hrvaškega in srbskega naroda; ne upamo se izraziti svoje volje, da ho?emo Slovenci obstajati kot narod poleg naših bratskih narodov na jugu in da pod nobenim pogojem ne moremo žrtvovati svoje narodnosti za ceno rešitve jugoslovanskega vprašanja. Ni? ?udnega, ako pri reševanju tega vprašanja Slovencev nikdo ne bo upošteval, ko pa že danes naši ljudje slovensko narodnost kar zastonj ponujajo po Balkanu.

 To je naše narodno ponižanje! To je slovenska sramota! Prišli smo že tako dale?, da se odnarodnjevanje teoreti?no zagovarja s katoliškega kakor z jugoslovanskega stališ?a. Najdejo se danes na Slovenskem že ljudje z akademi?no izobrazbo, ki se javno okoli bahajo, da niso ve? Slovenci, ampak Jugoslovani. In iz jugoslovanskega renegatstva ho?ejo celo delati slovensko narodno gibanje! V tem je zapopadena vsa tragika slovenskega naroda. Pa tudi vsa konfuznost novoilirskega gibanja na Slovenskem.

Mi Slovenci smo zastonj imeli svoje velike duhove, svojega Trubarja, Prešerna, Jur?i?a, Aškerca, Kopitarja, Mikloši?a in druge (…). Mi Slovenci danes s tako lahkoto pljunemo na svojo narodno tradicijo in kulturen razvoj (…). Prepri?ani smo, da zdrav slovenski razum zmaga, da se Slovenci kon?no oprimejo zopet z vso dušo svojega narodnega ideala, in upamo, da je današnje ilirsko gibanje na Slovenskem sicer prežalostna ali vendarle prehodna epizoda v slovenskem javnem življenju." (Napredna misel 1912, 195-196)

Zagotovo ni odve? opomniti, da zgoraj zapisane besede zvenijo, kakor da bi jih nekdo napisal v današnjem ?asu. Ivan Cankar se je med raziskavo pojavil pred mojimi duhovnimi o?mi v popolnoma druga?ni lu?i - kot neustrašen, trden, zaveden in odlo?en bojevnik za slovenski narod. Potem dale? zadaj, je v temo potonila podoba cmeravega Cankarja kakršnega smo poznali, in kot so nam ga prikazovali v šoli.

Napa?no vnašanje jezikovnih in kulturnih vidikov v jugoslovansko vprašanje je Cankar odkrito o?ital tudi svoji socialnodemokratski stranki. I. jugoslovanske socialnodemokratske konference 21. in 22. listopada 1909 v Ljubljani v hotelu Tivoli se ni hotel udeležiti, ker se preprosto ni strinjal z idejami o ustvarjanju enotnega jugoslovanskega naroda in jezika. Takrat so se skrhali tudi njegovi stiki z glavnim zagovornikom takih stališ? slovenske socialne demokracije Etbinom Kristanom.

Cankarjeva jasna in odlo?na stališ?a v zvezi s samobitnostjo slovenskega naroda so razvidna tudi v knjigi Matija Murko, Zbrano delo, Slovenska matica, Ljubljana 1962, na strani 205, kjer je navedeno: "Med novejšimi pisatelji je treba omeniti Ivana Cankarja. Ko so zagrebška in beograjska akademija s pomo?jo Slovenske matice pripravljale južnoslovensko enciklopedijo, je dobil tudi Cankar povabilo, naj napiše svoj životopis.

Napisal ga je, ali ne za Slovensko matico, ampak najprej za podlistek "Slovenskega naroda" ter ga je za?el takole (Moje življenje, v Ljubljani 1920) (* opomba pisca 2) : "Nedavno je Slovenska matica razpošiljala po naših krajih formular, na katerega naj bi ljudje napisali poglavitne zanimivosti iz svojega življenja in nehanja. Tudi jaz sem dobil tak formular, pa nisem vedel kaj bi z njim. Besedilo je namre? hrvaško, moj ob?evalni jezik pa je doma edinole slovenski. Državni uradi so se nau?ili slovenš?ine, morda se je bo s?asoma tudi Slovenska matica. /…/ Iz teh in takih razlogov sem izro?il formular dekli, da podkuri z njim."

*Opomba pisca 2: ?lanek, ki ga je napisal Ivan Cankar za podlistek Slovenskega naroda, je izšel pod naslovom Moje življenje šele leta 1920, dve leti po pisateljevi smrti.

Cankar je svoja stališ?a, ki smo jih navedli v zgornjih odstavkih leta 1918 še bolj radikalno izražal. Ni mu bilo vše? "ujedinjenje", po katerem bi se Slovenci združili s kraljevino Srbijo na neenakopravnih temeljih, ?eš da so Srbi naši osvoboditelji in jim zato pripada privilegij v novi državi. Prav ta njegova neomajna stališ?a so kot kaže pripeljala tudi do njegove prezgodnje in tragi?ne smrti. Cankarjeva tragi?na smrt je bila namre? politi?en umor!

V tem razburkanem in za slovenski narod usodnem ?asu, so belgrajski jugoslovenarji na?rtno in s prevaro izvajali prav to, ?emur je Ivan Cankar vseskozi javno nasprotoval. Povsem so onemogo?ili predsednika Narodnega ve?a Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, dr. Antona Korošca in s prevaro dosegli "ujedinjenje" po srbsko. Tematika je tako obsežna, da bo v zvezi z njo izšel samostojen ?lanek. Vsekakor pa je bil Ivan Cankar s svojim vplivom posebej mote? in je predstavljal dolgoro?no nevarnost velikosrbskim politi?nim interesom. To?no to ga je naposled stalo življenja.

Kruto resnico je na svoj na?in ob petdesetletnici Cankarjeve smrti opisal dr. Anton Slodnjak v Naših razgledih s slede?imi besedami: "Zato bi morali govoriti, pisati ob tej tragi?ni obletnici o splošnem žalovanju zaradi prezgodnje smrti narodnega genija, ki je ugasnil v trenutku, ko je bil svojemu ljudstvu najbolj potreben. Njegova nesmiselna katastrofalna smrt, kakršna bi bila dandanes kljub vsemu vendarle najbrž nemogo?a, ni samo uni?ila Cankarja v zenitu njegove ustvarjalnosti, temve? je zavrla tudi razvoj novih slovstvenih generacij ter otežila potomcem uživanje in umevanje njegove umetnosti."

 

Ivan Cankar v zrelih letih
Cankar v risbi, v spomin na 25. letnico smrti Ivana Cankarja, 1943, uredil Miha Maleš

Tik pred izidom tega ?lanka, ko je bilo treba samo še izpiliti kon?no besedilo in vanj vstaviti slike, sem dobil knjigo od sodelavca, v kateri sem odkril zapis, ki kot drug neodvisen vir v celoti potrjuje moje ugotovitve o Cankarjevi smrti. Gre za knjigo Jožeta Kalana, Naš pravopis za tretje tiso?letje, samozaložba, Trži? 1998. Na strani 105 je Kalan opisal Cankarja s temi besedami: "Cankar je bil prekaljen socialdemokrat, s stažem še z Dunaja. Tudi on je nekaj ?asa pritrjeval Ilirjancem. Toda podreditvi narodnih pravic Hrvatom, se je odlo?no uprl! Kolikor ve? so Ilirjanci ponujali Hrvatom, toliko bolj odlo?no je oporekal paktiranje! Ker ga niso mogli disciplinirati, so mu grozili! Kot izvrsten tribun, je z lahkoto potegnil za seboj ve?ino naroda!"

Prav posebej pa je zanimiv Kalanov opis vzroka Cankarjeve smrti na isti strani knjige, ki je v klju?nih elementih povsem istoveten mojim ugotovitvam. To je še toliko važnejše, ker predstavlja zapis v Kalanovi knjigi samostojen in od moje raziskave povsem neodvisen vir, s katerim so na ta na?in še enkrat podprti zaklju?ki moje raziskave.

Kalanov zapis na strani 105 se glasi: "S koncem vojne 1918. leta, je tudi ljubljanska socialdemokratska stranka imela posvet za pogajanje s Hrvati. Tudi na tem zasedanju je Cankar imel ognjevit in odmeven govor. Žal se je potem izkazalo, da svojega zadnjega v življenju! Takoj po govoru se je umaknil v vežo, (mogo?e zato, da bi se shladil). Trenutek za tem je sko?il za njim eden od udeležencev, in Cankarja udaril po glavi, da se je zvalil na dno stopniš?a! Ko so ga zatem najdli nezavestnega na dnu stopniš?a, se ni ve? povsem ozavedel! Oblast, ki je, kakor smo videli, pripadala projugoslovanskim narodnoizdajalskim privržencem ilirjanskega in prosrbskega Koroš?evega kroga, o atentatu, ali (kakor je sama razglasila), nesre?i, ni dovolila preiskave!"

 

Cankarjeva izvirna posmrtna maska, delo Lojzeta Dolinarja, na kateri se kljub kozmeti?nim popravkom vidijo sledovi poškodb

V današnjem ?asu je ve?ina Cankarjevih družbenih pogledov znova zelo aktualnih. Sodobna slovenska družba je o?itno na podobnem preobratu, le da je na nek na?in stanje še težje. Sedanje generacije Slovencev so skoraj povsem brez narodne zavesti, ne poznajo svoje zgodovine in so odtujene od svojih korenin. Ivan Cankar bi dandanašnji zagotovo "rogovilil" še bolj kot leta 1918 in se pri tem ne bi oziral na morebitne posledice. Njegove znamenite besede imajo še sedaj svojo domovinsko pravico:

"Jaz bratje pa vem za domovino in mi vsi jo slutimo. Kar so nam siloma vzeli, za kar so nas ogoljufali in opeharili, bomo dobili povrnjeno in popla?ano s stoterimi obrestmi! Naša domovina je boj in prihodnost; ta domovina je vredna najžlahtnejše krvi in najboljšega življenja. Iz muke trpljenja in suženjstva neštetih milijonov bo vzrasla naša domovina: vsa ta lepa zemlja z vsem svojim neizmernim bogastvom. Tedaj bodo le še grenak in grd spomin te gosposke domovine, na suženjstvu zidane, s krvjo in solzami gnojene, sramota ?loveštva, zasmeh pravici…"

 

Dimitrij Kebe, v Ljubljani, 21. 11. 2011


DODATEK OPS:

Upamo in verjamemo, da bo zdaj lažje razumeti, da so bile besede o tem, da je Slovence ozmerjal s hlapci, iztrgane iz konteksta, ko so jih take lansirali v javnost in so jih v nedogled ponavljali. Ko pa nekaj ponaavljaš postane resnica in zgodilo se nam je, da mnogi Slovenci pravijo sami sebi, da smo od nekdaj narod hlapcev, ko nas more vedno nekdo voditi, da preživimo. To je podtalno vplivanje na narodovo zavest in je nakaj podobnega, ?e bi svojemu otroku govorili, da je majhne, nesposoben in ne bo z njega nikoli ni?. ?e bi to ponavljali bi se slej kot prej s tem sprijaznil in bi takšen postal.

V resnici pa hlapci živijo samo eno genaracijo in ?e bi bilo res, da smo narod hlapcev nas Slovencev že davno tukaj nebi bilo. Je pa res, da je zadnji ?as, da se zavemo svoje prvobitnosti, tudi tako velikih mož, kot je Cankar in uredimo to deželo po kateri je hrepenel tudi Cankar po meri delovnega, poštenega slovenskega ?loveka.

In še druge poleg hlapcev nam skušajo vsiliti, da bi tako bili, znana je o tem kako, da smo Slovenci nevoš?ljivi. Nismo taki Slovenci, marve? so takšni barbari med nami, ki nam skušajo svoje barbarske vzorce obnašanja vsiliti, da bi bili ?im bolj podobni njim. Ne podlegati barbarskim vzorcem obnašanja, ki se kažejo v pohlepu, napuhu, nespoštovanju do drugih, nepoštenosti, podtalnem delovanju, opravljanju, spletkarjenju in laganju. Tega naši predniki zavedni Slovenci niso poznali.

Hvala za razumevanje!

Ekipa OPS

Viri in literatura na podlagi katerih je nastal zgornji zapis gospoda Kebeta:

Pisna izjava Borisa Maleši?a, 15. 9. 2011 v Ljubljani (hranjena v mojem osebnem arhivu);
Pisna izjava Anice Hafner, 15. 9. 2011 v Ljubljani (hranjena v mojem osebnem arhivu);
Stanko Janež, Zgodovina slovenske književnosti, Založba Obzorja, Maribor 1957;
Francka Varl - Purkeljc, Naši književniki in njihova dela, Pomožni priro?nik za pouk jugoslovanskih književnosti v osnovnih in poklicnih šolah, Založba Obzorja Maribor, Maribor 1981;
Marjan Kruši? ...[et al.], Leksikon Cankarjeve založbe, Cankarjeva založba, Ljubljana 1973, geslo Ivan Cankar;
Božo Vodušek, Ivan Cankar, Hram, Ljubljana 1937;
Ivan Cankar, predavanje z dne 12. malega travna 1913 z naslovom Slovenci in Jugoslovani, rokopis v NUK, MS 512;
Ivan Cankar, Zbrano delo, petindvajseta knjiga, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1976;
Naši razgledi, Ljubljana 1968, dr. Anton Slodnjak, Mit velikega umetnika;
Napredna misel, Ljubljana 1912, dr. Mihajlo Rostohar, Na dan z resnico!;
Matija Murko, Zbrano delo, Slovenska matica, Ljubljana 1962;
Janko Kos, Književnost, U?benik literarne zgodovine in teorije, Založba Obzorja Maribor, Maribor 1991;
Miha Maleš, Cankar v risbi, v spomin na 25. letnico smrti Ivana Cankarja, 1943;
Slovenski likovni umetniki, Hinko Smrekar, DZS, Ljubljana 1957;
Jože Kalan, Naš pravopis za tretje tiso?letje, samozaložba, Trži? 1998;
Elektronski vir: http://www.dogaja.se/znani-slovenci/8270/ivan_cankar/ [dostop 10. 11. 2011];
Elektronski vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Ivan_Cankar [dostop 10. 11. 2011];
Elektronski vir: http://www.kam.si/veliki_slovenci/ivan_cankar_najvecji_mojster_slovenske_besede.html [dostop 10. 11. 2011];
Elektronski vir: http://www.vrhnika.si/?m=pages&id=17 [dostop 10. 11. 2011];
Elektronski vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Ivan_Cankar [dostop 10. 11. 2011];