�

Pisatelj, politik in ljudski tribun Ivan Cankar

Ivan Cankar velja za najve?jega slovenskega pisatelja in ni ga Slovenca, ki se o njem ne bi u?il �e v osnovni �oli. Toda kdo izmed nas ve, kako in zakaj je na� najve?ji pisatelj umrl? Povsod je mo? zaslediti, da je Cankar umrl 11. grudna 1918. Toda o tem, kak�en je bil vzrok njegove smrti, se v razli?nih virih pojavljajo povsem nasprotujo?e si trditve. Stanko Jane� v svoji Zgodovini slovenske knji�evnosti (Zalo�ba Obzorja, Maribor 1975) na strani 413 pi�e: "Ob nekem padcu si je pretresel mo�gane, se v zimski no?i prehladil in zbolel za �pansko influenco, napadla ga je �e plju?nica in mu ope�alo srce. Umrl je 11. decembra 1918."

V drugem viru je navedeno: "proti koncu oktobra je padel po stopnicah in se hudo po�kodoval. Umrl je 11. decembra 1918." (elektronski vir: http://www.dogaja.se/znani-slovenci/8270/ivan_cankar/, [dostop 10. 11. 2011])

V tretjem viru pi�e: "Oktobra 1918 je doma nesre?no padel po stopnicah, nakar so ga odpeljali v ljubljansko bolni�nico, kjer je 11. decembra pono?i umrl. " (elektronski vir: http://www.vrhnika.si/?m=pages&id=17, [dostop 10. 11. 2011])

V ?etrtem viru spet pi�e tako: "Ob nekem padcu si je mo?no pretresel mo�gane, se prehladil, dobil plju?nico in 11. decembra 1918 umrl v ljubljanski bolnici. " (Francka Varl - Purkeljc, Na�i knji�evniki in njihova dela, Pomo�ni priro?nik za pouk jugoslovanskih knji�evnosti v osnovnih in poklicnih �olah, Zalo�ba Obzorja Maribor, Maribor 1981, str. 96)

V petem in �estem viru so trditve �e bolj nasprotujo?e. "Po dalj�i bolezni je umrl v de�elni bolnici v Ljubljani" (elektronski vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Ivan_Cankar, [dostop 10. 11. 2011]) in "Umrl je 11. decembra 1918 v Cukrarni. " (elektronski vir: http://www.dogaja.se/znani-slovenci/8270/ivan_cankar/, [dostop 10. 11. 2011])

Ta razli?na poro?ila opisa Cankarjeve smrti, so me vzpodbudila, da sem pri?el intenzivno raziskovati v tej smeri. Je torej umrl v de�elni bolni�nici ali v Cukrarni - hiralnici za reve�e? Je umrl zaradi po�kodbe pri padcu, ali zaradi dolgotrajne bolezni? ?e so ga po nesre?nem padcu doma odpeljali v bolni�nico, potem se nikakor ni mogel prehladiti v neki zimski no?i. Zakaj je v zvezi z njegovo smrtjo navedenih toliko razli?nih vzrokov in krajev? Poraja se upravi?en pomislek in sum, da je nekaj v zvezi s Cankarjevo smrtjo hudo narobe.

Zanimivo, da je Cankar v svoji ?rtici Edina beseda literarno opisal troje razli?nih smrti. V vseh je opisal tisto, kar naj bi se po njegovem pojmovanju skrivalo za njeno vidno podobo. ?rtica mu je torej gradivo, ob katerem nakazuje "posebno ob?utje, prek katerega naj bi se razodela resnica o �ivljenju in smrti. Ta resnica je skrivnostna, prav v tem pa je simbolizem teh besedil" (Kos, 1991, str. 269) Literarno resnico o smrti nam je zapisal pisatelj sam. Kak�na pa je resnica o njegovi smrti?

�e v mladosti sem bil sli�al govorice, da naj bi Cankar pijan padel po stopnicah, ko je �el v Unionsko klet. Te govorice so bile pogoste v obdobju �estdesetih let in okoli�?ine ka�ejo na to, da so bile takrat na?rtno raz�irjene. Nekomu je bilo v interesu, da najve?jega slovenskega pisatelja prika�e kot pijan?ka, ki je zaradi svojega nenadzorovanega popivanja nazadnje umrl.

Letos v za?etku kimavca sem o spornih navedbah in vzrokih govoril s svojim znancem. Ta mi je povedal, da pozna nekoga, ki trdi, da je bil Cankar pretepen do smrti. Seveda sem vest takoj preveril in pri�el do �okantih odkritij.

�

Ivan Cankar - arestant (karikatura Hinka Smrekarja)

Karikatura predstavlja pisatelja v spokorni�ki kuti, s trnovim vencem na glavi in z lilijo v desnici. Z levico dr�i risbo, ki ga predstavlja v arestantski uniformi, ko za zamre�enim oknom nosi posodo za odpadke. Delo je nastalo leta 1913, ko je bil Cankar zaradi svojega znanega protiavstrijskega predavanja v Mestnem domu obsojen na ve?dnevni zapor, ki ga je prestal v jetni�nici na de�elnem sodi�?u v Ljubljani.

Poglejmo torej do kak�nih ugotovitev sem pri�el pri svojem raziskovanju Cankarjeve smrti.

Ivan Cankar je v svojem predavanju z dne 12. malega travna 1913 z naslovom Slovenci in Jugoslovani med drugim dejal: "Imenuj se dandanes v Ljubljani Slovenca, pa bo� tepen, ne od nem�kih, temve? od ilirskih �ovinistov. " Petdeset let po njegovi smrti, ga je drugi znameniti Slovenec, slavist dr. Anton Slodnjak imenoval "preroka" (vir: Na�i razgledi, Mit velikega umetnika, 1968). Je Cankar prero�ko napovedal celo svojo smrt?! Po informacijah, ki mi jih je uspelo zbrati, so namre? na�ega pisatelja v resnici pretepli trije neznani mo�ki, ki niso bili Slovenci. Na ve? mestih na glavi so mu prizadejali usodne smrtne rane. In to zaradi tega, ker se je vedno in povsod imenoval Slovenca in ker je svojemu rodu ostal vdan in zvest dobesedno do svoje smrti. Pravzaprav je njegova smrt celo posledica njegovih trdnih, izrazito slovensko zavednih politi?nih stali�?. In kot je sam prero�ko dejal, v tistem ?asu so bila tak�na stali�?a, �e posebej za tiste, ki so jih vztrajno javno izra�ali, lahko zelo nevarna.

15. kimavca 2011 sem se sestal z dvainosemdeset letnim gospodom Borisom Male�i?em, za katerega mi je znanec dejal, da mi bo znal povedati ve? o Cankarjevi smrti. Zven njegovega glasu, dr�a in ostala govorica telesa so izdajali, da se je bil razveselil tega, da nekoga dejansko zanima, kaj se je z na�im najve?jim pisateljem zgodilo in kak�na je resnica o njegovi smrti. Povedal mi je, da je ve?krat osebno govoril z Francem Gorjupom, ki je Ivana Cankarja na lojtrskem vozu osebno odpeljal v Cukrarno. Pisatelj je bil ves pretepen in je imel hudo razbito glavo.

S Francem Gorjupom je Boris Male�i? o Cankarjevi smrti prvi? govoril okoli leta 1950 v Unionski dvorani, ko mu je pomagal pri redarstvu. Takrat je bil v Unionu medicinski ples. Male�i? je Gorjupa poznal �e od prej, saj je prijateljeval z njegovim zetom Hafnerjem od vrtca dalje. Male�i? in Gorjup sta se v tej dvorani pogovarjala in nekako je pri�la beseda tudi na Cankarja. Gorjup je tedaj v zaupnem pogovoru povedal, da so Cankarja leta 1918 pretepli trije srbsko govore?i neznanci. Dva sta ga dr�ala, tretji pa ga je s kovinskim predmetom tolkel po glavi. Cankar je dejansko imel na glavi pet raz?epljenih ran, razbito arkado in zlomljeno li?nico. Opis po�kodb je pomemben tudi zaradi tega, ker so �e danes delno vidne na posmrtni maski, ki se nahaja v preddverju Cankarjevega doma. Napad na Cankarja se je dejansko zgodil v ve�i stavbe na Kongresnem trgu �t. 4 v sredi�?u Ljubljane (danes �tevilka 6). Povedal je tudi, da je Cankar �e nekaj ?asa pred smrtjo po vsej Ljubljani "rogovilil" ter glasno izra�al svoje nestrinjanje glede zveze s Srbi. Opozarjal je, da bo imelo "ujedinjenje po srbsko" za Slovence katastrofalne posledice.

�

Avtor prispevka Dimitrij Kebe pred vhodom v ve�o,
v kateri je bil po pri?evanju pretepen Ivan Cankar

�e pred tem je Male�i?u o Cankarjevem "rogoviljenju" govoril tudi njegov stric po materini strani, Ciril Majcen, rojen leta 1897, ki je imel za Be�igradom kavarno. Povedal mi je tudi, da je �e vedno �iva Gorjupova h?i Anica Gorjup, poro?ena Hafner, ki mi je istega dne dejansko potrdila, kako je njen o?e ve?krat govoril, da je ubogega Cankarja na lojtrskem vozu peljal v Cukrarno. Prostovoljno je kot vojak nove slovenske vojske opravljal bolni?arska dela. Povedala je tudi, da je bil Franc Gorjup Maistrov borec in je sodeloval v bojih za severno mejo.

Pri?evanje Franca Gorjupa in Borisa Male�i?a je potrebno presojati v lu?i dru�beno-politi?nih in zgodovinskih razmer pred in med 1. svetovno vojno. Avstro-ogrska je po?asi razpadala, med Slovenci pa je vse bolj prihajalo v ospredje narodno vpra�anje in zavest o nujnosti vzpostavitve nove dr�ave. Ivan Cankar ni bil samo najve?ji slovenski pisatelj, temve? je bil tudi dru�beno anga�iran politi?ni aktivist in eden najve?jih govorcev tedanjega ?asa. Njegovi govori so bili tako iskreni, do�iveti in buditeljski, da so navdu�evali �iroke ljudske mno�ice. Imel je povsem jasna stali�?a do prihodnosti slovenskega naroda, ki zagovornikom "ujedinjenja" in novo-ilirizma (* opomba pisca 1) nikakor niso bila pov�e?i.

* opomba pisca 1: Novo-ilirizem, ilirizem ali ilirsko gibanje imenujemo jugoslovenarsko knji�evno-kulturno in narodno-politi?no gibanje iz 19. stoletja, ki so ga Hrvati v svojem interesu spretno podtaknili Slovencem. Za Slovence je ilirizem pomenil te�njo, da bi v knji�evnosti opustili svoj jezik in sprejeli skupni ju�noslovanski jezik, oziroma hrva�ki ali srbski jezik, kar bi posledi?no povzro?ilo izbris slovenskega naroda . Ilirizem je torej bil zgolj krinka za dejanske velehrva�ke �ovinisti?ne interese.

V svojem predavanju Slovenci in Jugoslovani je jugoslovanski problem ozna?il kot " izklju?no politi?en problem". Jugoslovansko vpra�anje v kulturnem ali celo v jezikovnem smislu zanj sploh ni obstajalo. "Re�eno je bilo takrat, ko se je jugoslovansko pleme razcepilo v ?etvero narodov s ?etverim ?isto samostojnim kulturnim �ivljenjem. Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci - po kulturi, ki je sad ve? stoletne separatne vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj na� gorenjski kmet tirolskemu, ali pa gori�ki vini?ar furlanskemu. Bodi tega kriva zgodovina, bodi kriv kdorkoli - jaz ki dejstvo kon�tatiram, ga ?isto gotovo nisem zakrivil. Nevarno je, dandana�nji take banalne resnice o?itno povedati. "

Ve?krat se je v svojem govoru neposredno obregnil ob Ilirce. Njim je aktivno nasprotoval, saj je zagovarjal individualnost slovenskega naroda, jezika in kulture. " To, kar Ilirci po?enjajo, je �e delirij. /�/ Na�i od omedlevice navdu�eni Ilirci pa niso pozabili samo na slovensko kulturo (slovenskega jezika itak nikoli niso znali), ne samo na Trubarja, Pre�erna in Levstika, temve? pozabili so navsezadnje kar sami nase, na svoje ime in na svojo domovino. Pravega Ilirca je sram, da stanuje v Ljubljani, ne pa v �abcu ali vsaj v Vara�dinu", je dejal in �e: "Ljudje so zdaj med nami - saj jih lahko vsaki dan sli�ite - ki bi nas najraj�i prodali - kaj prodali - kar dali vbogajme.

Imenuj se dandanes v Ljubljani Slovenca, pa bo� tepen, ne od nem�kih, temve? od ilirskih �ovinistov. /�/ Najbolj gnusni, res - gnusni! - pa se mi zde tisti ljudje, ki ?isto brez vzroka in brez povoda spravljajo v zvezo s politi?nim jugoslovanskim vpra�anjem �e slovenski jezik. Kar ponujajo ga, kar me?ejo ga ?ez mejo, �e ne vpra�ajo, kdo bi ve? zanj dal. Jaz �e nisem videl Hrvata, ki bi pri�el ponujat k nam svojo hrva�?ino. Pri nas pa je druga?e! ("Slovenec", - "Matica") Tako smo siti svoje kulture, da nam je �e odve? in bi jo najraj�i kar vrgli ?ez plot. - (Kulturni �kandal!) "

�

Slika: Fran Ile�i? in slovensko-hrvatsko zbli�anje

Prepri?an Ilirec, borec za zedinjenje s Hrvati, dr. Ile�i?, slovstveni zgodovinar, sku�a s peresom se�iti Hrvatovo srajco in Sloven?ev predpasnik, ki imata oba uvezeno varstveno znamko: made in Germany - risba je bila reproducirana v Dom in svetu 1914 pod naslovom Complantatio Illirica Ilesici; objavljeno v: Slovenski likovni umetniki, Hinko Smrekar, DZS, Ljubljana 1957, str. 55

Ivan Cankar je v svojem predavanju odkrito podprl dr. Mihajla Rostoharja, docenta za filozofijo v Pragi, ki je istega leta v reviji Napredna misel v ?lanku z naslovom Na dan z resnico! zapisal: "Imeli smo svoj narodni ideal v svobodni zdru�eni Sloveniji, kateri nam je bil zvezda vodnica v na�ih notranjih razporih in zunanjih bojih. (�) Danes skoro ne vemo ve?, ali smo Slovenci narod, ali nismo, ali naj �ivimo in delamo za sebe kot narod, ali naj �ivimo in delamo za druge narode.

Pri�li smo �e tako dale?, da se skoro ne upamo poudariti svoje narodne eksistence poleg eksistence hrva�kega in srbskega naroda; ne upamo se izraziti svoje volje, da ho?emo Slovenci obstajati kot narod poleg na�ih bratskih narodov na jugu in da pod nobenim pogojem ne moremo �rtvovati svoje narodnosti za ceno re�itve jugoslovanskega vpra�anja. Ni? ?udnega, ako pri re�evanju tega vpra�anja Slovencev nikdo ne bo upo�teval, ko pa �e danes na�i ljudje slovensko narodnost kar zastonj ponujajo po Balkanu.

�To je na�e narodno poni�anje! To je slovenska sramota! Pri�li smo �e tako dale?, da se odnarodnjevanje teoreti?no zagovarja s katoli�kega kakor z jugoslovanskega stali�?a. Najdejo se danes na Slovenskem �e ljudje z akademi?no izobrazbo, ki se javno okoli bahajo, da niso ve? Slovenci, ampak Jugoslovani. In iz jugoslovanskega renegatstva ho?ejo celo delati slovensko narodno gibanje! V tem je zapopadena vsa tragika slovenskega naroda. Pa tudi vsa konfuznost novoilirskega gibanja na Slovenskem.

Mi Slovenci smo zastonj imeli svoje velike duhove, svojega Trubarja, Pre�erna, Jur?i?a, A�kerca, Kopitarja, Miklo�i?a in druge (�). Mi Slovenci danes s tako lahkoto pljunemo na svojo narodno tradicijo in kulturen razvoj (�). Prepri?ani smo, da zdrav slovenski razum zmaga, da se Slovenci kon?no oprimejo zopet z vso du�o svojega narodnega ideala, in upamo, da je dana�nje ilirsko gibanje na Slovenskem sicer pre�alostna ali vendarle prehodna epizoda v slovenskem javnem �ivljenju." (Napredna misel 1912, 195-196)

Zagotovo ni odve? opomniti, da zgoraj zapisane besede zvenijo, kakor da bi jih nekdo napisal v dana�njem ?asu. Ivan Cankar se je med raziskavo pojavil pred mojimi duhovnimi o?mi v popolnoma druga?ni lu?i - kot neustra�en, trden, zaveden in odlo?en bojevnik za slovenski narod. Potem dale? zadaj, je v temo potonila podoba cmeravega Cankarja kakr�nega smo poznali, in kot so nam ga prikazovali v �oli.

Napa?no vna�anje jezikovnih in kulturnih vidikov v jugoslovansko vpra�anje je Cankar odkrito o?ital tudi svoji socialnodemokratski stranki. I. jugoslovanske socialnodemokratske konference 21. in 22. listopada 1909 v Ljubljani v hotelu Tivoli se ni hotel udele�iti, ker se preprosto ni strinjal z idejami o ustvarjanju enotnega jugoslovanskega naroda in jezika. Takrat so se skrhali tudi njegovi stiki z glavnim zagovornikom takih stali�? slovenske socialne demokracije Etbinom Kristanom.

Cankarjeva jasna in odlo?na stali�?a v zvezi s samobitnostjo slovenskega naroda so razvidna tudi v knjigi Matija Murko, Zbrano delo, Slovenska matica, Ljubljana 1962, na strani 205, kjer je navedeno: "Med novej�imi pisatelji je treba omeniti Ivana Cankarja. Ko so zagreb�ka in beograjska akademija s pomo?jo Slovenske matice pripravljale ju�noslovensko enciklopedijo, je dobil tudi Cankar povabilo, naj napi�e svoj �ivotopis.

Napisal ga je, ali ne za Slovensko matico, ampak najprej za podlistek "Slovenskega naroda" ter ga je za?el takole (Moje �ivljenje, v Ljubljani 1920) (* opomba pisca 2) : "Nedavno je Slovenska matica razpo�iljala po na�ih krajih formular, na katerega naj bi ljudje napisali poglavitne zanimivosti iz svojega �ivljenja in nehanja. Tudi jaz sem dobil tak formular, pa nisem vedel kaj bi z njim. Besedilo je namre? hrva�ko, moj ob?evalni jezik pa je doma edinole slovenski. Dr�avni uradi so se nau?ili sloven�?ine, morda se je bo s?asoma tudi Slovenska matica. /�/ Iz teh in takih razlogov sem izro?il formular dekli, da podkuri z njim."

*Opomba pisca 2: ?lanek, ki ga je napisal Ivan Cankar za podlistek Slovenskega naroda, je iz�el pod naslovom Moje �ivljenje �ele leta 1920, dve leti po pisateljevi smrti.

Cankar je svoja stali�?a, ki smo jih navedli v zgornjih odstavkih leta 1918 �e bolj radikalno izra�al. Ni mu bilo v�e? "ujedinjenje", po katerem bi se Slovenci zdru�ili s kraljevino Srbijo na neenakopravnih temeljih, ?e� da so Srbi na�i osvoboditelji in jim zato pripada privilegij v novi dr�avi. Prav ta njegova neomajna stali�?a so kot ka�e pripeljala tudi do njegove prezgodnje in tragi?ne smrti. Cankarjeva tragi?na smrt je bila namre? politi?en umor!

V tem razburkanem in za slovenski narod usodnem ?asu, so belgrajski jugoslovenarji na?rtno in s prevaro izvajali prav to, ?emur je Ivan Cankar vseskozi javno nasprotoval. Povsem so onemogo?ili predsednika Narodnega ve?a Dr�ave Slovencev, Hrvatov in Srbov, dr. Antona Koro�ca in s prevaro dosegli "ujedinjenje" po srbsko. Tematika je tako obse�na, da bo v zvezi z njo iz�el samostojen ?lanek. Vsekakor pa je bil Ivan Cankar s svojim vplivom posebej mote? in je predstavljal dolgoro?no nevarnost velikosrbskim politi?nim interesom. To?no to ga je naposled stalo �ivljenja.

Kruto resnico je na svoj na?in ob petdesetletnici Cankarjeve smrti opisal dr. Anton Slodnjak v Na�ih razgledih s slede?imi besedami: "Zato bi morali govoriti, pisati ob tej tragi?ni obletnici o splo�nem �alovanju zaradi prezgodnje smrti narodnega genija, ki je ugasnil v trenutku, ko je bil svojemu ljudstvu najbolj potreben. Njegova nesmiselna katastrofalna smrt, kakr�na bi bila dandanes kljub vsemu vendarle najbr� nemogo?a, ni samo uni?ila Cankarja v zenitu njegove ustvarjalnosti, temve? je zavrla tudi razvoj novih slovstvenih generacij ter ote�ila potomcem u�ivanje in umevanje njegove umetnosti."

�

Ivan Cankar v zrelih letih
Cankar v risbi, v spomin na 25. letnico smrti Ivana Cankarja, 1943, uredil Miha Male�

Tik pred izidom tega ?lanka, ko je bilo treba samo �e izpiliti kon?no besedilo in vanj vstaviti slike, sem dobil knjigo od sodelavca, v kateri sem odkril zapis, ki kot drug neodvisen vir v celoti potrjuje moje ugotovitve o Cankarjevi smrti. Gre za knjigo Jo�eta Kalana, Na� pravopis za tretje tiso?letje, samozalo�ba, Tr�i? 1998. Na strani 105 je Kalan opisal Cankarja s temi besedami: "Cankar je bil prekaljen socialdemokrat, s sta�em �e z Dunaja. Tudi on je nekaj ?asa pritrjeval Ilirjancem. Toda podreditvi narodnih pravic Hrvatom, se je odlo?no uprl! Kolikor ve? so Ilirjanci ponujali Hrvatom, toliko bolj odlo?no je oporekal paktiranje! Ker ga niso mogli disciplinirati, so mu grozili! Kot izvrsten tribun, je z lahkoto potegnil za seboj ve?ino naroda!"

Prav posebej pa je zanimiv Kalanov opis vzroka Cankarjeve smrti na isti strani knjige, ki je v klju?nih elementih povsem istoveten mojim ugotovitvam. To je �e toliko va�nej�e, ker predstavlja zapis v Kalanovi knjigi samostojen in od moje raziskave povsem neodvisen vir, s katerim so na ta na?in �e enkrat podprti zaklju?ki moje raziskave.

Kalanov zapis na strani 105 se glasi: "S koncem vojne 1918. leta, je tudi ljubljanska socialdemokratska stranka imela posvet za pogajanje s Hrvati. Tudi na tem zasedanju je Cankar imel ognjevit in odmeven govor. �al se je potem izkazalo, da svojega zadnjega v �ivljenju! Takoj po govoru se je umaknil v ve�o, (mogo?e zato, da bi se shladil). Trenutek za tem je sko?il za njim eden od udele�encev, in Cankarja udaril po glavi, da se je zvalil na dno stopni�?a! Ko so ga zatem najdli nezavestnega na dnu stopni�?a, se ni ve? povsem ozavedel! Oblast, ki je, kakor smo videli, pripadala projugoslovanskim narodnoizdajalskim privr�encem ilirjanskega in prosrbskega Koro�?evega kroga, o atentatu, ali (kakor je sama razglasila), nesre?i, ni dovolila preiskave!"

�

Cankarjeva izvirna posmrtna maska, delo Lojzeta Dolinarja, na kateri se kljub kozmeti?nim popravkom vidijo sledovi po�kodb

V dana�njem ?asu je ve?ina Cankarjevih dru�benih pogledov znova zelo aktualnih. Sodobna slovenska dru�ba je o?itno na podobnem preobratu, le da je na nek na?in stanje �e te�je. Sedanje generacije Slovencev so skoraj povsem brez narodne zavesti, ne poznajo svoje zgodovine in so odtujene od svojih korenin. Ivan Cankar bi dandana�nji zagotovo "rogovilil" �e bolj kot leta 1918 in se pri tem ne bi oziral na morebitne posledice. Njegove znamenite besede imajo �e sedaj svojo domovinsko pravico:

"Jaz bratje pa vem za domovino in mi vsi jo slutimo. Kar so nam siloma vzeli, za kar so nas ogoljufali in opeharili, bomo dobili povrnjeno in popla?ano s stoterimi obrestmi! Na�a domovina je boj in prihodnost; ta domovina je vredna naj�lahtnej�e krvi in najbolj�ega �ivljenja. Iz muke trpljenja in su�enjstva ne�tetih milijonov bo vzrasla na�a domovina: vsa ta lepa zemlja z vsem svojim neizmernim bogastvom. Tedaj bodo le �e grenak in grd spomin te gosposke domovine, na su�enjstvu zidane, s krvjo in solzami gnojene, sramota ?love�tva, zasmeh pravici�"

�

Dimitrij Kebe, v Ljubljani, 21. 11. 2011


DODATEK OPS:

Upamo in verjamemo, da bo zdaj la�je razumeti, da so bile besede o tem, da je Slovence ozmerjal s hlapci, iztrgane iz konteksta, ko so jih take lansirali v javnost in so jih v nedogled ponavljali. Ko pa nekaj ponaavlja� postane resnica in zgodilo se nam je, da mnogi Slovenci pravijo sami sebi, da smo od nekdaj narod hlapcev, ko nas more vedno nekdo voditi, da pre�ivimo. To je podtalno vplivanje na narodovo zavest in je nakaj podobnega, ?e bi svojemu otroku govorili, da je majhne, nesposoben in ne bo z njega nikoli ni?. ?e bi to ponavljali bi se slej kot prej s tem sprijaznil in bi tak�en postal.

V resnici pa hlapci �ivijo samo eno genaracijo in ?e bi bilo�res, da smo narod hlapcev nas Slovencev �e davno tukaj nebi bilo. Je pa res, da je zadnji ?as, da se zavemo svoje prvobitnosti, tudi tako velikih mo�, kot je Cankar in uredimo to de�elo po kateri je hrepenel tudi Cankar po meri delovnega, po�tenega slovenskega ?loveka.

In �e druge poleg hlapcev nam sku�ajo vsiliti, da bi tako bili, znana je o tem kako, da smo Slovenci nevo�?ljivi. Nismo taki Slovenci, marve? so tak�ni barbari med nami, ki nam sku�ajo svoje barbarske vzorce obna�anja vsiliti, da bi bili ?im bolj podobni njim. Ne podlegati barbarskim vzorcem obna�anja, ki se ka�ejo v pohlepu, napuhu, nespo�tovanju do drugih, nepo�tenosti, podtalnem delovanju, opravljanju, spletkarjenju in laganju. Tega na�i predniki zavedni Slovenci niso poznali.

Hvala za razumevanje!

Ekipa OPS

Viri in literatura na podlagi katerih je nastal zgornji zapis gospoda Kebeta:

Pisna izjava Borisa Male�i?a, 15. 9. 2011 v Ljubljani (hranjena v mojem osebnem arhivu);
Pisna izjava Anice Hafner, 15. 9. 2011 v Ljubljani (hranjena v mojem osebnem arhivu);
Stanko Jane�, Zgodovina slovenske knji�evnosti, Zalo�ba Obzorja, Maribor 1957;
Francka Varl - Purkeljc, Na�i knji�evniki in njihova dela, Pomo�ni priro?nik za pouk jugoslovanskih knji�evnosti v osnovnih in poklicnih �olah, Zalo�ba Obzorja Maribor, Maribor 1981;
Marjan Kru�i? ...[et al.], Leksikon Cankarjeve zalo�be, Cankarjeva zalo�ba, Ljubljana 1973, geslo Ivan Cankar;
Bo�o Vodu�ek, Ivan Cankar, Hram, Ljubljana 1937;
Ivan Cankar, predavanje z dne 12. malega travna 1913 z naslovom Slovenci in Jugoslovani, rokopis v NUK, MS 512;
Ivan Cankar, Zbrano delo, petindvajseta knjiga, Dr�avna zalo�ba Slovenije, Ljubljana 1976;
Na�i razgledi, Ljubljana 1968, dr. Anton Slodnjak, Mit velikega umetnika;
Napredna misel, Ljubljana 1912, dr. Mihajlo Rostohar, Na dan z resnico!;
Matija Murko, Zbrano delo, Slovenska matica, Ljubljana 1962;
Janko Kos, Knji�evnost, U?benik literarne zgodovine in teorije, Zalo�ba Obzorja Maribor, Maribor 1991;
Miha Male�, Cankar v risbi, v spomin na 25. letnico smrti Ivana Cankarja, 1943;
Slovenski likovni umetniki, Hinko Smrekar, DZS, Ljubljana 1957;
Jo�e Kalan, Na� pravopis za tretje tiso?letje, samozalo�ba, Tr�i? 1998;
Elektronski vir: http://www.dogaja.se/znani-slovenci/8270/ivan_cankar/ [dostop 10. 11. 2011];
Elektronski vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Ivan_Cankar [dostop 10. 11. 2011];
Elektronski vir: http://www.kam.si/veliki_slovenci/ivan_cankar_najvecji_mojster_slovenske_besede.html [dostop 10. 11. 2011];
Elektronski vir: http://www.vrhnika.si/?m=pages&id=17 [dostop 10. 11. 2011];
Elektronski vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Ivan_Cankar [dostop 10. 11. 2011];