Danes Slovenija in nikdar več? Prof. dr. Marko Kos piše pred mnogimi leti...

SCENARIJ VKLJUČEVANJA V EZ
(Izjemen položaj najmanjšega naroda v EZ v boju za samobitnost)
Prof. dr. Marko Kos

EZ ni dežela miru in varnosti za šibke in ranljive državice. To je kruta družba neizprosno preračunljivih in ljubosumnih gospodarstev, ki s kremplji branijo svojo visoko življenjsko raven in pravice svobodnega trgovanja v škodo vsakega, ki ni konkurenčen in ki se trdno ne upre splošnim načelom svobodnega trgovanja. Vedeti moramo, da je to svet konkurence, velike ekonomije obsega, standardiziranih izdelkov in hladnega pravičništva.

V tem svetu medsebojnega tekmovanja, intrigiranja in prevladovanja bo ostal nepremagan in nepodjarmljen samo tisti, ki se bo neomajno skliceval na svojo izjemnost, na svojo neprilagodljivost in na svoje  zgodovinske pravice ne glede na vso demagogijo demokracije in enakosti. Ostal bo samo tisti, ki bo dokazoval, da zanj ne morejo veljati ista pravila in obveznosti kot za velike države, ki so od njega od pet – do štiridesetkrat večje, kajti njegova majhnost in krhkost je tako velika, da bi ga samo tridesetina velikosti njegovih sosedov prekrila kot dlan hrošča in da mu ne bi ostal niti kvadratni kilometer za njegov jezik in kulturno dediščino, njegova preteklost pa bi bila razvidna samo še v muzejih.

Zato moramo med nami poiskati tiste osebnosti, ki bodo znale z vso dušo in znanjem dokazovati in izboriti to našo izjemno pravico in se tako uveljaviti v morju EZ. Že to nam pove, da smo ob takšnem vstopu v EZ, ki nam bi omogočil ohraniti našo slovensko samobitnost in vse kar pod tem razumemo, največji sovražnik mi sami. Mnogi med nami ne čutijo te enkratne  odgovornosti pred vsemi Slovenci, zlasti pa pred potomci, marveč se vedejo brezskrbno v svojem slepem liberalizmu, ker ne spregledajo sovražnih namer velikih držav ali pa so vdani v usodo hlapca, češ saj smo preživeli še vse hujše in zlasti krvave čase.

Sedanji čas res ni krvav, ni tujcev, ki bi izganjali slovenske ljudi z njihovih domov ali streljali slovenske talce, marveč so to olikani pogajalci iz gospodarstva, pravi svetovljani, ki propagirajo demokracijo in svoboden pretok blaga in ljudi. Komentar OPS: Slovenske ljudi iz svojih domov in s svoje zemlje izganjajo kar domači tirani (ob-last) na drugačne, veliko bolj prefinjene načine (mobing na delovnem mestu, diskreditacije, onemogočanje drugače mislečih in sposobnih ljudi na vsakem koraku – pri iskanju zaposlitve, pri ustanavljanju lastnega podjetja ali lastne dejavnosti, onemogočanje pri napredovanju v poklicu itd.)!

Celoten proces vključevanja je zato tako celovit in zapleten z vsemi elementi, ki se medsebojno pogojujejo, da mora vlada sprejeti strategijo vključevanja v EZ. Že izdelana strategija povečevanja konkurenčnosti slovenske industrije je njen sestavni del. V njenem okviru je treba čim prej sprejeti zakon o prevzemih, zakon o tujem kapitalu in zakon o varstvu slovenske zemlje. Vse to zahteva načelni konsenz slovenske javnosti in strank. Zato je upravičena vlada, ki bi jo podprlo vsaj 70% odstotkov parlamenta, da ne bi prišlo do zavlačevanja in s tem do izpostavljanja Slovenije presenečenjem in izvršenim dejstvom, ki jih zgodovinsko ni mogoče več popraviti.

Najslabše, kar bi se lahko pripetilo Sloveniji ob vsej njeni komaj doseženi samostojnosti, je neorganiziran, kaotičen, amaterski, stihijski, nepripravljen in zato primitiven in nezgodovinski vstop v EZ. Za takšen projekt je izraz vlada narodne enotnosti najbrž pravi. To bi bil dokaz, da so Slovenci zmožni načrtnih priprav za zgodovinski preobrat. Poglejmo si naše nemoči in nevarnosti, ki nam prete zaradi nas samih.

Gospodarska nekonkurenčnost

Razlika dodane vrednosti na zaposlenega v gospodarstvu med nami in Nemčijo je v 14 letih narasla za dvakrat, s 3.1-kratne na 6.4-kratno. To pomeni veliko neenakost, ki je odraz naših pomanjkljivosti, zastarele proizvodne opreme in organizacije in nedoraslega menedžmenta. Vse to so ostanki samoupravnih usedlin, ki se jih še nismo otresli. V šestih letih se nismo dvignili niti na takratno dodano vrednost 30.300 DEM, medtem ko je bila leta 1994 23.000 DEM.

Analize kažejo, da so dosežene cene okrog 20 odstotkov nižje od zahodnih. Dodana vrednost na izdelek je zato bližja zahodni kot dodana vrednost na zaposlenega oz. celotnega podjetja. To pa pomeni, da so naše delovne norme mnogo večje kot zahodne, ker so slovenske plače nekajkrat nižje. Vendar narede nemška podjetja pet do šest-krat več kot slovenska. Njihova ekonomija  obsega je zato tolikokrat večja. Zato je njihova režija, ki bremeni proizvodnjo, tolikokrat manjša in racionalnejša, razvoj, ki je približno na isti višini kot pri nas, pa bremeni večji obseg proizvodov in je zato relativno cenejši. Celotno poslovanje je tako cenejše. Sodobna oprema se šestkrat hitreje izplača in jo zato šestkrat prej zamenjajo s sodobnejšo in produktivnejšo.

Naša proizvodnja tega tempa  posodabljanja ne zdrži in moramo zato zastareti in postati še bolj nekonkurenčni. Ker imamo nižjo dodano vrednost na zaposlenega, imamo nižje plače in iz njih nižje prispevke za državo in nižje odvajana sredstva za amortizacijo in za vlaganje. Naših 19 odstotkov za vlaganje od dodane vrednosti je kljub vsemu samo četrtina nemške vsote za vlaganje, ki pa pomeni samo 7 odstotkov nemške dodane vrednosti. Isti odstotki predstavljajo absolutno nekaj povsem drugega.
Da bi dohiteli Zahod, bi moralo biti vlaganje v posodabljanje bistveno večje. Vendar tega ne dovoljujejo razmeroma visoki stroški dela in majhno varčevanje prebivalstva. Sami posodabljanja ne bomo zmogli.

Če pridemo v EZ, bomo močno nekonkurenčni in nesposobni, da tehnološko ujamemo jedro EZ. Naše plače bodo morale zaostati, da bo mogoče več vlagati. In takšne bodo ostale desetletja, kajti sami nimamo nobene možnosti spremembe. Zato bomo prisiljeni sprejeti dokapitalizacijo z novimi zahodnimi lastniki. Kolikorkrat več  bo potrebno vložiti za dohitevanje, tolikokrat večji bo delež tujcev. Zato je nemogoče zajeziti večji delež tujega kapitala, če se bomo odločili vstopiti v družbo evropskih gospodarstev. Zato je naivno trditi, da bomo vstopili v EZ, v isti sapi pa, da ne bodo tujci prevzeli velikega dela  slovenske industrije.

Izračunamo lahko, da bo njihov delež dokapitalizacije enak dosedanji vrednosti industrije, kar pomeni, da bo tuje lastništvo obsegalo okrog polovice. Slovenskim lastnikom bo ostala samo polovica gospodarstva. Vendar to ne zajema novih tovarn, postavljenih na zelenem travniku, ki bodo stoodstotno v lasti tujcev. Tuji kapital bo vse raje vlagal v Sloveniji, kajti slovenske plače bodo stagnirale ter se tako v primerjavi z zahodnimi realno zmanjševale. Ta trend bo dolgotrajen, čeprav se bo dodana vrednost v tujih podjetjih hitro dvigala, kar kaže že sedanje dogajanje v podjetjih, v katerih ima tuji kapital večinski delež in oblast upravljanja, saj je dodana vrednost že v prvih dveh letih zrasla za dva do trikrat nad povprečje. 

Vendar so interesi kapitala dolgoročni in zato usmerjeni v ohranitev dovolj velike razlike med slovenskimi plačami v matičnih tujih podjetjih.  Čeprav šteje Renault svojo slovensko tovarno za eno najboljših, niso Revozove plače enake francoskim, ampak slovenskim na zgornjem povprečju. Ta razvoj je gospodarsko vnaprej določen in se ga ne da ustaviti. V načelu ni slab, kar prinaša Slovencem delovna mesta in tehnološke izkušnje. Povezan pa je z dvema pogojema: da bo menedžment slovenski in da bo komunikacijski jezik v podjetjih slovenski. Univerza s slovenskim jezikom in izrazoslovjem bi postala sicer anahronizem, nezanimiv za študente kot nekakšen eksot v tujem svetu. Oboje je mogoče določiti s predpisi vlade, ki pa mora pri tem delovati odločno. Pokazati mora svojo načelnost in nepopustljivost. Seveda menedžment ne bo mogel ostati slovenski, če ne bodo slovenski merodajni lastniki. Če bo tujec popoln lastnik, bo to mogoče obdržati samo s predpisi vlade.

Strategija povečevanja konkurenčnosti sposobnosti slovenske industrije, ki jo je vlada sprejela na začetku leta 1997, vsebuje elemente, s katerimi bo možno usposobiti industrijo za povečanje njene odpornosti. Ta strategija je zato glavni sestavni del strategije za vključevanje v EZ. Potreben je še zakon o prevzemih in zakon o tujem kapitalu. Občine ne smejo vabiti tujih podjetnikov z dajanjem ugodnosti pri komunalnem urejanju ali celo z brezplačno komunalno ureditvijo, s črtanjem davkov in z drugimi ugodnostmi. Tudi država ne sme tujih podjetij oprostiti plačila carine, če uvažajo za svoje obrate. To pomeni diskriminacijo in neenake konkurenčne pogoje za slovenska podjetja, ki morajo plačevati carino, komunalno ureditev in dajatve.

Zemljišča in nepremičnine

To je področje, ki bo dolgoročno odločalo o samobitnosti slovenske države. Tu se bodo izkazale spretnost ali nespretnost, povezanost in koordiniranost ali zmeda in neodločenost slovenskih oblasti samih, od vlade do zadnje občine. Ker je v Sloveniji z naselji pokrite 550 km2 površine, pomeni njihova razširitev za 5 odstotkov 27.500 parcel za gradnjo novih prebivališč. Ta številka je tako majhna, da zadošča za nakup celotnega razpoložljivega prostora kapital 2,2 MIO DEM. Ta prostor niti še ni urbanistično obdelan. Med vsemi 664.500 stanovanji je praznih ali nenaseljenih, večinoma starejših, 13.000 stanovanj, za nakup katerih zadošča kapital 600MIO DEM. Ves razpoložljivi prostor, ki bi ga lahko kupili tujci za manj kot 1 MLRD DEM, bi sprejel 200.000 prebivalcev. Pri tem nismo upoštevali počitniških hiš, ki bi jih tujci z veseljem kupili, če bi jim bilo to omogočeno. Prostora bi bilo za 26.000 takšnih hiš, s čemer bi se število obstoječih podvojilo. Za nakup teh površin (2.100ha) zadošča 1,7 MIO DEM in v njih bi lahko prebivalo okrog 100.000 tujcev.

Te številke nem povedo, da je slovenski prostor zelo izpostavljen in ranljiv, kajti potrebna denarna sredstva v primerjavi s kupno močjo tujih interesentov so minimalna. Za 8 MLRD DEM se lahko naseli v državi okrog 300.000 tujcev, kar je 15 odstotkov sedanjega prebivalstva. Te številke so lahko malo večje ali malo manjše, vendar točno odražajo velikost, s katero se moramo soočiti. Če imamo to pred očmi, razumemo prizadevanja Danske, da si je izposlovala poseben postopek ali predpravice proti naseljevanju Nemcev, ki jih zanima nakup počitniških hiš. Pridobili so čas, ker so v prvem referendumu v glavnem zaradi tega razloga zavrnili vstop v EZ in uredili pravila občin za prodajo kmetijskih zemljišč praktično tako, da so onemogočili nakup tujcem, ki niso kmetje.

Ker bi bili ti tujci naseljeni v dolinah ob mejah in ob morju, je jasno, da bi prišlo do njihove številčne prevlade v večini občin: kaj bi to pomenilo za narodnostno sestavo, za šolanje otrok in za trgovino in urade, ki so v stiku s temi ljudmi, si lahko predstavljamo. Te obrobne pokrajine bi v nekaj desetletjih popolnoma spremenile svojo narodnostno in jezikovno značilnost sedanjega avtohtonega slovenskega prebivalstva. Ob zahodni meji bi postale italijanske, ob severni nemške, kar niso bile nikoli v zgodovini. Zato lahko razumemo prizadevanja italijanske vlade, da vsili Sloveniji pravico do naseljevanja bivših uradnikov, poštarjev in kvesturinov, ki so tu prebivali nekaj let v času italijanske okupacije.

Razumemo obljube visokega italijanskega funkcionarja, da se bo v Sloveniji naselilo 350.000 bivših optantov in da jim ne bo žal denarja za njihovo selitev in namestitev. Soška fronta jih je stala 40-krat več kot teh 8 MLRD DEM. Glede na prihodnost je to dober vložek. Kaj to pomeni ob sedanjih 204.300 prebivalcih vseh občin od Pirana do Tolmina (vključno s Sežano in Ajdovščino), si lahko mislimo. Slovenska zemlja je naseljena najbolj redko v Evropi: samo 98 prebivalcev na km2, Švica jih ima 167, Italija 188 in Nemčija 226. Blizu smo Danski s 120 prebivalci na km2. Že iz tega je jasen pritisk na Slovenijo kot na nekakšen prazen prostor.

Vprašanje naselitve tujcev v slovenskem prostoru, naj bodo to trajni ali začasni prebivalci, je izredno občutljivo in usodno. To je bilo tudi v zgodovini: selitve so določale narodnostno ozemlje. To je daleč usodnejše kot tuji kapital, ki je anonimen in ne pušča sledi v narodovem živem tkivu. Tuji kapital je ekonomska kategorija in ne pritiska neposredno na mikrookolje. Naselitev tujcev na majhnem slovenskem prostoru, kjer že vsak otrok ali družina pomeni veliko, je tisti prag, ki ga ne smemo prestopiti. Tega vprašanja ne smemo obravnavati lahkomiselno, kajti posledice bodo neizmerljive in nepopravljive. Sedaj živimo v miru, in to hočemo ohraniti. Ne želimo zasejati klic etničnih sporov ali celo etnocida.

Tega problema se lotevajo podobno vse majhne evropske države. Pa tudi velike države, ki niso želele imeti za svojo mejo pripadnikov druge narodnosti. Vzemimo Italijo, ki je znala asimilirati večino že slovenskega življa in je preprečila dotok novih slovenskih naseljencev z vojaškim obrambnim pasom vzdolž meje. Potrebujemo zakon o varstvu slovenske zemlje, v okviru katerega bodo občine izdale svoje predpise, ki bodo veljali za vse državljane enako. Prepovedana je uporaba zemljišča za drugačno namembnost. Pri nakupu imajo prednost slovenski državljani iz te ali sosednjih občin, ki bodo upravljali zemljišče za kmetijsko dejavnost.

Zakon o obrambi mora prepovedovati naseljevanje tujih državljanov v obmejnem pasu 10km, na izpostavljenih mestih do 15km od državnih meja ali morske obale proti notranjosti države. Na ta način bi bila nedostopna za tuje naseljevanje narodnostno najbolj izpostavljena in občutljiva pokrajina od Sežane, Komna, Ajdovščine, vsa gornjesoška in gornjesavska dolina vse do Kranja, logarska, dravska in pomurska pokrajina. Upoštevati je treba tudi mejo proti Hrvaški in Madžarski. Sistem zakonov in predpisov od državnih do občinskih mora biti skrbno pretehtan in trden, tako da tvori mrežo, skozi katero se ne more prikrasti nobena izjema.

Pretehtana odločitev o vstopu v EZ

Ko razpravljamo o našem zaostanku za EZ in o vstopu vanjo, ne smemo sprejeti potrebe po vstopu kot zgodovinsko nujnost, marveč kot sklep po temeljitem tehtanju okoliščin, katerim bomo izpostavljeni v EZ. To vsekakor ni nacionalni cilj, marveč ena od možnosti. Zato mora biti analiza posledic prva zahteva. EZ ne sme biti naša usoda, marveč naša možnost. Slovenija si je komaj priborila svojo državno suverenost. Niti ljudje niti politiki še niso navajeni misliti suvereno in državotvorno. Obnašajo se, kot da jim je bila suverenost samostojne in neodvisne države podarjena in da se ji zato lahko takoj odrečejo. Nasprotno slovenskemu mnenju je češko: skrbno in ljubosumno tehtajo vsako gesto Nemcev kot svojih sosedov. Ne odrekajo se nobeni prednosti, ki so jo priborile nekdanje komunistične vlade, čeprav so danes osovražene. Havel se obnaša državotvorno!

Slovenci smo bili tisočletja ljudstvo, nato stoletja narod, ki si je uveljavil svoj jezik in jezikovna pravila, svoje šolstvo in svoje razumništvo, ki je zmoglo pripeljati Slovence do tretje stopnje – samostojna nacionalne države, ki terja priznanje in spoštovanje. Vesti se moramo kot nacija, ki se ne odreka ničemur v svoji zgodovini, kar jo je oblikovalo kot nacijo. Ne odrekamo se ničemur, kar smo pretrpeli, kajti nikoli nismo nobenega soseda okupirali, asimilirali ali napadali.

Res je nasprotno: Italijani so okupirali Slovence prvič leta 1918 in nato ponovno leta 1941. V teh letih so zagrešili nad nami vojne zločine, zločine proti človekovim pravicam in zločine proti pravicam naroda in proti njegovemu obstoju, kar je genocid. Poskušali so zatreti jezik, ukinili so slovensko šolstvo in slovenske knjige, prepovedali so družinam celo nositi njihova stoletna družinska imena. Nihče ne more zahtevati od Slovencev, da to pozabijo. Ko so Slovenci izganjali okupatorje, so morale pasti poleg krivih tudi nedolžne žrtve. Vendar je bila to posledica fašističnih grozodejstev in zatiranja, ki so trajala desetletja.

Zgodovina se bo ponavljala, če bo EZ prisilila žrtev Slovenijo, da prizna pravice svojega zatiralca, ne da bi dobila priznanje njegove krivde. Kot v češko – nemški vzajemni izjavi gre za pogoj minimalnega človeškega opravičila, za izraz obžalovanja v imenu generacij, ki niso več žrtve. Italijanska stran bo morala izjaviti, da se zaveda, da je njena fašistična politika nasilja zoper Slovence ustvarila podlago, na kateri je prišlo do povojnega optiranja in izselitve Italijanov. To naj ostane zato v preteklosti, kajti oboje je treba sprejeti kot nepopravljivo. Italija pa bo morala plačati odškodnino slovenskim žrtvam italijanskega nasilja.

Obe državi se morata obrniti v prihodnost. Obe morata izjaviti, da ne bosta obremenili političnih odnosov z nobenimi političnimi ali pravnimi temami, ki bi imele vzroke v preteklosti. Obžalovanje preteklosti in odpoved kakršnim koli novim zahtevam iz tega naslova je pogoj za sodelovanje v EZ. Potem Slovenci ne bi imeli grenkega občutka žrtve že ob vstopu v EZ. Ne bi jih bilo strah Italijanov. Možnosti za potrditev vstopa v EZ na referendumu prebivalstva bi bile mnogo večje.

Varstvo okolja in proizvodnje s predpisi

Skozi odprte meje bo lahko prihajala proizvodnja, ki bo uničila pokrajino in naravne vire, kakor tudi izdelki, ki bodo slabi in škodljivi ter bodo konkurirali domačim proizvajalcem, če ne bomo pravočasno sprejeli enako strogih tehničnih predpisov, kot veljajo v glavnih državah EZ. Pri tem se ne smemo kot doslej ozirati na koristi domačih onesnaževalcev. Če ne bomo prisilili domačih podjetij k večji kakovosti odpadnega zraka in vode, bodo vdrli v Slovenijo tudi tuji. Zakaj imamo predpise o čistosti zraka in vode nekaj stopenj nižje od nemških? Zakaj ni predpisov, ki prepovedujejo vsebnost nevarnih, radioaktivnih, kancerogenih in drugih snovi v živilih, v zemlji, v izdelkih in v okolju? Zato, ker smo podedovali to iz realsocializma in iz okolja nekdanje Jugoslavije in se ne odločimo za korenit rez v te anomalije. Časa za vse to ni več mnogo. Pohiteti bo treba. Zato mora vlada v strategiji vključevanja v EZ razdeliti odgovornost, določiti odgovorne nosilce in postaviti roke.

Projekt vključevanja v EZ

Vse naloge ob pripravi na vstop v EZ morajo biti napisane v strategiji vključevanja v EZ, za njihov nadzor pa  postavljeno vladno koordinacijsko telo pod vodstvom ministra za vključitev v EZ. Vse naloge so tako členi projekta. Izpolnjevanje nalog nadzoruje minister in posreduje ob vseh problemih, ki se bodo pojavljali kljub strategiji, kajti vsega ni mogoče predvideti. Potem bomo lahko trdili, da je to najvišja prednostna načrtna akcija. Nič se ne bo izmuznilo nadzoru.  Tako bo škoda najmanjša. Potem bomo zanamcem lahko zatrdili, da smo storili vse, kar je bilo mogoče. Tudi v primeru, da se bo pokazalo, da je bil vstop v EZ zgodovinska napaka. Dosegli smo, da vključevanje ni bilo stihijsko in brez pretehtanih ukrepov. Danes kaže slabo: ni ne analiz posledic, kaj šele odkrite razprave v javnosti o prežečih nevarnostih, niti ni videti izdelanih ukrepov, ki bodo ustvarili strnjeno varnostno mrežo za slovensko samobitnost in slovensko ozemlje.

Poglavje »Scenarij vključevanja v EZ« iz knjige »Danes Slovenija in nikdar več?«, izdalo in založilo društvo Gibanje 23. december v 1000 izvodih leta 1997

Analiza poglavja in komentar Gibanja OPS sledi v naslednjih dneh.