Danes Slovenija in nikdar več? Dr. France Bučar pred mnogimi leti piše...

KAKO NAPREJ?

Na temelju predloga španskega predsedstva Evropske zveze jeseni 1995 in odločitve slovenskega parlamenta 11. aprila 1996 so sklenili sporazum o pridruženem članstvu Slovenije EZ. Na temelju tega sporazuma naj bi Slovenija med drugim odpravila svoje ustavno določilo, ki tujcem ne dovoljuje lastnine zemljišč v Sloveniji. Hkrati naj bi dogovoru o pridružitvi priložila posebno pismo, v katerem se zavezuje, da bo vsem državljanom iz EZ, ki so najmanj tri leta živeli v sedanji Sloveniji (op. Dejansko to pomeni predvsem Italijanom), za dobo štirih let zagotovila predkupno pravico do zemljišč (kar pomeni kjerkoli v Sloveniji, ne samo v bivši coni B). Sporazum mora pred njegovo veljavnostjo ratificirati Evropski parlament (ki je to že storil), vse članice EZ in seveda Slovenija.

Formalnopravno gre pri tem za dve povsem različni in ločeni zadevi.
Na eni strani gre za sporazum o pridruženem članstvu EZ, ki sam po sebi ne terja spremembe ustave, razen če bi EZ kaj takega terjala kot pogoj za pridružitev od slehernega kandidata. Če samo od nas, bi to pomenilo našo vnaprejšnjo diskvalifikacijo in pristanek na drugorazredni status države. Vprašanje polnopravnega članstva v EZ je šele naslednji korak.

Nekaj povsem drugega je tako imenovani »španski kompromis«.  Ta z našim pridružitvenim sporazumom formalno nima nobene neposredne zveze. Ima pa seveda nadvse pomembno posredno zvezo. Ko smo pristali na španski predlog, smo Italiji plačali posebno ceno, da je odstopila od svojega veta na našo pridružitev EZ, za kar ima Italija kot njena članica polno pravico. Kaj ta cena pomeni, je formalno obseženo v slovenskem pristanku na tako imenovani španski kompromisni predlog (ki pa v pisni obliki ni bil nikoli nedvoumno jasno formuliran). Ocena tega predloga v njegovih stvarnih posledicah pa seveda bistveno presega samo njegovo formalno stran in razloge, s katerimi je Italija formalno utemeljevala svoje zahteve. Italija je pred javnostjo nastopala kot država, ki ji je Slovenija prizadejala vrsto krivic, ki so delno nepopravljive in zahteva zato vsaj formalno zadoščenje (fojbe). Gre pa tudi za vrsto krivic, ki se dajo popraviti in jih je tudi treba popraviti, če naj nadaljujemo življenje v EZ kot dobri in medsebojno spravljeni sosedje.

Če Italija uporablja proti Sloveniji svojo pravico do veta, dela to kot odgovorni član EZ: član EZ ne more biti nekdo, ki je moralno obremenjen in ki predvsem ni pripravljen popraviti tistega, kar se popraviti da. Z neporavnanimi računi ni mogoče oblikovati nove evropske skupnosti. In kaj je tisto, kar je možno in potrebno popraviti? Italijanski prebivalci slovenske Istre so  menda morali ob prihodu komunistične Jugoslavije zapustiti svoja stoletna ognjišča, bili so pregnani, njihova posest zaplenjena. Tem ljudem je treba omogočiti, da se vrnejo na svoje domove in da se jim vrne njihova nepremična imovina.

Tudi če odmislimo formalno stran tega vprašanja: Jugoslavija Italijanov iz Istre ni izganjala. Nasprotno, želela je, da ostanejo, v nasprotju z Italijo, ki jih je nagovarjala, naj se izselijo. Obe sta imeli svoje politične račune. Ena da dokaže svojo demokratičnost in pripravljenost za mednarodno sodelovanje, druga svojo privrženost Zahodu in se pokaže kot žrtev komunizma. Tako so Istrani italijanskega porekla, ki so odšli v Italijo in zapustili svoje premoženje, to storili formalno prostovoljno. Optirali so za Italijo. In na drugi strani: Jugoslavija se je, sicer dosti pozneje, z Ozimskimi sporazumi zavezala, da bo za premoženje esulov Italiji plačala odškodnino, za katero sta se sporazumeli. Tako je tudi s te strani formalno vse v redu.

Lahko se strinjamo, da so bili prizadeti begunci (tako imenovani esuli) dejansko žrtev igre, ki sta jo igrali dve politični sili in s katerima oni v glavnem niso imeli nič opraviti in so bili le objekt političnih manipulacij. In so to še danes, kljub v mnogočem spremenjenim razmeram. Če na zadevo gledamo s povsem človeške strani, neodvisno od pravnih in političnih pomislekov, bi lahko gladko pristali na to, da so jim bile prizadejane krivice in da naj se jim popravijo z vzpostavitvijo prejšnjega stanja, kolikor je to seveda še mogoče. Vrnitev prejšnjega stanja pa zanje seveda pomeni tudi sprejem slovenskega državljanstva. Kot slovenski državljani bi imeli pravico do lastnine zemljišč, upravičeni bi bili do denacionalizacije itd., skratka do vseh pravic, ki jih uživajo slovenski državljani. Vsi formalni zahtevki za spremembo naše zakonodaje bi kot brezpredmetni odpadli. Državi bi se morali sporazumeti le o pripravljenosti na tako ureditev.

Ni znano, ali je slovenska vlada o taki rešitvi sploh razmišljala. Vsekakor bi bilo v našem interesu, da bi tak predlog ponudila. Če bi ga Italija odklonila, bi izgubila sleherno možnost uveljavljati kakršnekoli nasprotne zahteve tako z moralne kot s pravne strani.
In Italija bi ga gotovo odklonila – kot lahko sklepamo iz njenih korakov, kakor so sledili. Vsekakor tudi Italija tega ni predlagala, kar bi lahko in kar bi bilo tudi najbolj naravno pričakovati, če je dejansko hotela doseči nekaj povsem drugega: esule vrniti v Istro kot italijanske državljane. Prav zato tudi ni bila pripravljena odpreti računa, kamor naj bi Slovenija, v tem primeru kot naslednica Jugoslavije, plačevala dogovorjeno odškodnino za premoženje esulov. Torej, esuli so ponovno postali predmet politične igre, in to z italijanske strani. Italiji je bilo samo do tega, da v Istri »ponovno vzpostavi italijanstvo«. To je bil cilj italijanske politike, ne skrb za esule. Prizadevanje za vzpostavitev italijanstva v Istri v taki obliki pa seveda pomeni bistveno več, kot se zdi na prvi pogled. Pomeni, da se Italija ni sprijaznila z vključitvijo slovenskega dela Istre v Slovenijo, da se ni odrekla svojemu iredentizmu in da nadaljuje svojo staro imperialno politiko. Esuli naj bi bili samo korak k jasno začrtanemu cilju.

To je za slovensko vlado izjemno pomembno opozorilo, kateremu bi morala posvetiti vso skrb in s tem dejstvom dolgoročno uskladiti slovensko zunanjo politiko. Zgodilo pa se ni nič. Parlament je sicer odločno zavrnil tako imenovani oglejski sporazum, na temelju katerega naj bi Slovenija v celoti ustregla italijanskim zahtevam. Vlada je dogodek izkoristila za notranji strankarski obračun med LDS in SKD – nato pa nadaljevala isto politiko popuščanja italijanskim zahtevam. Kljub nasprotnemu stališču parlamenta. V takšnem protislovnem položaju, ko sta vlada in parlament ob enem najpomembnejših nacionalnih vprašanj stala na nasprotnih bregovih, ni bilo več mogoče oblikovati in še manj voditi usklajene zunanje politike, ki bi odražala življenjske interese slovenske države ob njeni jasno razvidni ogroženosti.

Še več, najvišji državni interesi so pristali na drugem mestu, za strankarskimi in celo osebnimi nekaterih politikov. Žrtev je postala celo ustavna ureditev, saj je za določanje osnovnih političnih usmeritev pristojen državni zbor. Če naj vlada uveljavi politiko,ki je v temelju nasprotna tisti, ki jo je sprejel državni zbor, mora tako politiko skrivati pred javnostjo, nastopati z demagogijo, potvarjanjem dejstev, lažnim prikazovanjem državnih interesov in tem prirejeno politiko – zavajati zlasti državni zbor, predvsem pa omajati njegov status najvišjega predstavniškega organa v državi. In do tega je dejansko prišlo. Erozija ustavne ureditve je dodatna velikanska negativna postavka v tako ali tako splošno negativni bilanci naše zunanje politike.

Italijanom seveda ni bilo težko spregledati vezanosti nekaterih naših politikov na pridruževanje EZ in so v tem videli predvsem svoj lastni politični uspeh in na tem gradili svojo politično kariero. Ta je dobila prednost pred vsem drugim, zato pridruževanje za vsako ceno. Čim pa neka politika postane zavezana neki izbirni možnosti kot edino sprejemljivi, se je sama postavila v brezizhodni položaj in postala predmet izsiljevanja tistih, ki obvladujejo pristop do dobrine, ki se ji taka politika za nobeno ceno noče ali ne more odpovedati. Če ima naša politika vstop v EZ za cilj, ki se mu za nobeno ceno ne moremo odreči, vstop s svojim vetom nadzorujejo Italijani, je jasno, da brez njihovega pristanka vstopa ni. Če smo sprejeli tako logiko položaja in o drugih možnostih niti ne razmišljamo,je jasno, da moramo pristati na pogoje, ki nam jih narekujejo oni.

In do tega je dejansko prišlo. Italijani so svoj zahtevek bistveno razširili, naš zmanipulirani parlament, kjer so se LDS pridružili še komunisti in krščanski demokrati, pa ga je sprejel. S pristankom na t.i. španski kompromis, ki je v bistvu popolna kapitulacija naše politike, so Italijani dosegli, da je Slovenija pristala na nekaj, kar je italijanski državni sekretar v zunanjem ministrstvu Fassino (»Repubblica«, 6. junija 1996) v odgovoru na italijanske kritike označil kot izjemen uspeh, dosežek, na kar bi v podobnih razmerah ne pristali niti Čehi niti Poljaki.

In na kaj smo pristali?

Pristali smo na to, da imajo Italijani štiri leta predkupno pravico pred drugimi tujimi državljani za slovenska zemljišča kjerkoli v Sloveniji. Meje bivše cone B tržaškega ozemlja so tako pomaknili ne samo do stare jugoslovansko – italijanske meje pred drugo svetovno vojno, ampak kar  na vso Slovenijo. S tem smo formalno pristali na stališče, da je Slovenija posebno vplivno in interesno področje Italije, Slovenija pa vsaj v odnosu do Italije drugorazredna, napol kolonialna država. Italijanska iredenta slavi svoj popoln triumf. Nakup zemljišč sam po sebi je postal sredstvo za bistveno višje  cilje italijanskega imperializma. Za tako visoko ceno pa ob vsem tem postanemo šele pridruženi, ne polnopravni član EZ. 

Do podobnih zahtevkov pa so sedaj upravičeni tudi nekateri drugi naši sosedje, s katerimi imamo prav v teh zadevah dosti slabih izkušenj. Ironija tega položaja je še posebej v tem, da to našo nacionalno katastrofo njeni ideologi in izvajalci prikazujejo kot svoj veliki politični uspeh, ki jih že samo s tem in sam po sebi kvalificira za najvišja mesta v državi. Iz te kaše se sedaj ne morem kar na lahko izvleči, če želimo v evropski javnosti ohraniti položaj verodostojnega partnerja. Zato bi bilo vsaj vnaprej potrebno izdelati dobro premišljeno pravno in politično strategijo, kako iz te polomije rešiti vsaj tisto, kar se še rešiti da. Vsaj ne nadaljevati brezglave politike in vsakogar, ki zahteva kolikor toliko trezen razmislek, že vnaprej ožigosati z evroskeptikom. Ali pa vsaj iz tega izvleči potreben nauk, da v prihodnje ne bi več počenjali takih norosti. A kaj, ko se s tistim, česar se pametni sramuje, nespametni še baha!


Poglavje Kako naprej? iz knjige »Danes Slovenija in nikdar več?«, stran33, izdalo in založilo društvo Gibanje 23. december v 1000 izvodih leta 1997

Komentar OPS: Gospod Bučar je že vsa leta ob oblastniškem koritu. Besede so eno, dejanja pa čisto nekaj drugega. Njegovo pisanje (in pisanje drugih avtorjev omenjene knjige) je čisti dokaz besedičenja s figo v žepu, značilno za ljudi, ki pripadajo isti politični nomenklaturi zadnjih 20 let na nekaj desetletij podlage. Podatka o tem, ali je France Bučar na seznamu UDBE oz. SDV, ni moč najti, kajti v enem viru so ravno pri črkah BU- pokvarjene datoteke, v drugem viru pa manjkajo nekatere cele mape. Menimo, da dodaten komentar ni potreben.