Soočenje s titoistično preteklostjo v Sloveniji ne uspe - tudi prezrto v osrednjih medijih

634199179681844602_bazovica.jpg - 50.92 Kb 

Soočanje s socialistično preteklostjo v Sloveniji

Soočanje s socialistično preteklostjo v Sloveniji, kjer je v začetku 1990-ih hkrati potekal tranzicijski in emancipacijski proces, je problematično. Družbi se, če odmislimo izjeme, ni uspelo distancirati od nekdanjega režima - titoizma.

 

Od titoizma do koalicije Demos

Temeljni razlog težav v slovenskem ocenjevanju preteklega socialističnega oz. komunističnega režima je njegova precej specifična narava. Nekateri moderni, ideološko neobremenjeni zgodovinarji pretekli režim ocenjujejo kot neko komunistično posebno pot – titoizem, ki je v temeljnih potezah ohranjal leninistično paradigmo o odločujočem pomenu monolitne marksistične ideologije, o nedemokratičnem enopartijskem sistemu, o centralizmu kadrovske partije in o političnem voluntarizmu, priznavajo pa, da je režim v osebnem življenju dopuščal večjo svobodo, omogočal ljudem višji življenjski standard kot komunistični režimi v sovjetskem bloku in je bil po letu 1965 odprt osebnemu prometu z demokratičnim zahodom. Drugi zgodovinarji pa poskušajo pretekli režim prikazati le kot posebno socialistično pot, ki da ni imel nič skupnega s sovjetsko komunistično, razen v prvih petih letih po vojni, 1945-1950, saj da se ni nikoli imenoval »komunističen«. Poudarjajo njegovo precejšnjo demokratičnost, majhno represijo, ki je v zadnjih desetletjih čisto izginjala in njegovo veliko socialno pravičnost in socialno varnost.

Drug razlog je proces demokratičnega prehoda, ki je bil povezan s slovensko narodno emancipacijo in ustvarjanjem samostojne države, pri katerem so pristaši prejšnjega komunističnega režima, tudi nekateri njegovi funkcionarji na nek način sodelovali z novimi demokratičnimi političnimi strankami, čeprav ne kot vodilna sila. Pri tem pa so ohranili precej močnejše pozicije v politiki, gospodarstvu, kulturi in znanosti, kot je bil to slučaj v državah, ki so se izvijale iz komunističnega režima.

Tretji razlog je bila izrazito demokratična narava nove alternativne demokratične politične zveze Demos, ki je zmagala na prvih demokratičnih volitvah aprila 1990. Demos je v svojem programu decembra 1989 zapisal, da "bo zastavil vse svoje sile za miren prehod iz totalitarizma v demokratično urejeno družbo. K temu ga zavezujejo lastna moralna načela in krvave žrtve in druge posledice revolucije. Zato svojega odnosa ne bo gradil na protipartijskem revanšizmu, prizadeval pa si bo za resnico o preteklosti in za popravo vseh krivic, ki se še sploh dajo popraviti. V tem smislu zahteva pravico do javnega spomina tistih mrtvih, ki jim je bila ta pravica odvzeta, rehabilitacijo tistih, ki so bili obsojeni po krivem. Pripravila bo program denacionalizacije, zahtevala bo objektivnejši prikaz zgodovine in deideologizacijo šolskih učbenikov ter omogočanje karitativne dejavnosti cerkve. Zavzemala se bo za narodno spravo kot proces nujnega moralnega očiščevanja za skupni slovenski jutri."

Distanciranje od komunističnega režima ne uspe

Takšnemu izredno demokratičnemu nerevanšističnemu stališču je vodstvo Demosa ostalo zvesto ves čas svojega obstoja 1990-1991, kar mu daje veliko moralno-politično težo v slovenski zgodovini. Demos ni po analogiji z drugimi tranzicijskimi državami sprejemal nobenih lustracijskih zakonov in noben viden partijski funkcionar ni bil izgnan s politične, niti z gospodarske funkcije. Tudi vsi najbolj vneti marksistično-komunistično orientirani znanstveni in kulturno-prosvetni delavci so ostali v svojih službah.

To je bila ena od osnov, da se je distanciranje od preteklega nedemokratičnega in na nek način totalitarnega sistema in njegovo obsodbo oviralo. Druga osnova, ki je ovirala proces distanciranja, je bila tudi dejanska formalna moč političnih strank, ki so izšle iz nomenklature prejšnjega režima in so na prvih demokratičnih volitvah dobile kar 46 % mandatov v tridomno slovensko skupščino.

Sam Demos, koalicija liberalcev, krščanskih demokratov, kmečke stranke, novoustanovljenih, demokratičnim predstavam zavezanih socialnih demokratov in zelenih je strankam, ki so izšle iz stare nomenklature ponujal resnično sodelovanje in jim priznaval legitimiteto, ki so jo dobile na demokratičnih volitvah. Nova demokratična politična oblast je poskušala vse stranke naslednice nomenklature pritegniti k skupnemu projektu vzpostavitve samostojne slovenske narodne države.

V začetku poletja 1990 je prišlo na mestu, kjer je komunistični režim maja in junija 1945 pomoril svoje številne nasprotnike, do komemoracije in do simbolnega stiska rok demokratično izvoljenega predsednika predsedstva republike (bivšega predsednika Zveze komunistov Slovenije) Milana Kučana in ljubljanskega nadškofa Alojzija Šuštarja, ki naj bi predstavljal žrtve komunistične revolucije, ki so bili zvečine kristjani. Slovensko prebivalstvo je to simbolno spravno gesto množično pozdravljalo in pričakovalo naslednje konkretne korake pri distanciranju od komunističnega režima in popravo krivic, ki jih je ta povzročil.

Toda pri teh konkretnih dejanjih, ki bi ob vračanju zaplenjenega premoženja upravičencem in materialna odškodnina za prestana trpljenja zaradi komunističnega terorja pomenili delno prerazporeditev materialne moči v družbi, je prihajalo do nasprotovanja strank naslednic stare nomenklature. Ta se je tudi upirala splošni obsodbi preteklega komunističnega sistema in poudarjala njegovo specifičnost v Sloveniji, ki da ni bila tako represivna in nedemokratično-totalitarna kot po drugih vzhodnoevropskih državah.

Takšna drža je razburjala zmagovito koalicijo Demos in izzivala nekatere preostre nedemokratične reakcije posameznih njenih predstavnikov zoper dediče bivše nomenklature. Vodstvo Demosa s predsednikom dr. Jožetom Pučnikom je bilo dokaj konciliantno in je pozivalo naslednike komunistične nomenklature na vsaj kakšno simbolno gesto distanciranja in obsodbe komunističnega režima.


Državna neodvisnost in menjava vlade


Konec leta 1990 so politični prepiri med Demosom in strankami naslednicami potihnili ob skupnem prizadevanju za slovensko državno osamosvojitev. Oba pola političnega življenja sta sodelovala pri ljudskem plebiscitu 23. decembra 1990, ki je z 88 % vseh volilnih upravičencev odločil, da Slovenija v pol leta postane samostojna in neodvisna država.

To sodelovanje se je izkazalo za izredno koristno. Omogočilo je razglasitev državne samostojnosti 25. junija 1991 in uspešno obrambno vojno zoper agresijo jugoslovanske vlade in jugoslovanske armade.

Slovenija je poleti 1991 svojo samostojnost ubranila in v jeseni so se nakazovale možnosti, da bo mednarodno priznana. V takšnem položaju pa je prišlo v koaliciji Demos do hudega razhajanja glede zakona o privatizaciji družbene lastnine, glede družbene vloge Cerkve in glede sprejetja ustave in nove volilne zakonodaje. V samem Demosu se je začenjal obnavljati star nesrečni kulturni boj med katoličani in materialistično svobodomiselnimi liberalci. Konec leta 1991 se je koalicija Demos sama razpustila, čeprav je njena vlada ostala še do maja 1992.

Nastopilo je neko kratko prehodno obdobje, ki ga je predstavljala vlada dr. Janeza Drnovška, v kateri se je nekaj Demosovih strank povezalo s strankami naslednicami bivše nomenklature. V njej je vodilno vlogo prevzela Drnovškova liberalno-demokratska stranka, to je bila prenovljena stranka bivših socialističnih mladincev. Tem se je kljub njihovi nekakšni liberalno-demokratični opredelitvi močno poznala ideološka in praktično-politična dediščina marksizma ter komunističnega mladinstva. Bili so precej hegemonistični in poskušali čim bolj eliminirati pomen svojih koalicijskih partnerjev iz Demosovih strank. V vladi in parlamentu so imeli podporo svojih starejših tovarišev iz Stranke demokratične prenove (prenovljene Zveze komunistov).

Na naslednjih volitvah decembra 1992, ki so že potekale po novi ustavi v nov predstavniški organ, razmeroma majhen Državni zbor in po novem volilnem zakonu so bile stranke naslednice bivše nomenklature uspešne. Zmagala je LDS s 23 % glasov, ki je skupaj s tretjo strank, prenovljenimi komunisti, sedaj imenovanimi Združena lista socialnih demokratov, ki so dobili 14,3 %, predstavljala močno osnovo za sestavo nove, popolnoma drugače usmerjene vlade. Demosove stranke so bile popolnoma poražene z izjemo krščanskih demokratov, ki so dobili 15 %. Te pa je spreten politični taktik dr. Drnovšek vključil v svojo vlado in jih popolnoma nevtraliziral. Postalo je jasno, da z nadaljnjim distanciranjem in obsodbo bivšega komunističnega režima ne bo nič. Njegov image so zvesto branili tako prenovljeni socialistični mladinci kot prenovljeni komunisti, pri katerih ni prišlo do diferenciacije na komuniste in socialdemokrate kot v drugih tranzicijskih državah.
Naloga za opozicijo in cerkev?

Tako je postalo distanciranje in kritično vrednotenje komunistične revolucije in komunističnega povojnega režima le stvar manjših opozicijskih strank, ki so bile brez večjega vpliva in pa prizadevanje manjšega števila znanstvenih in kulturnih delavcev (zgodovinarjev in filozofov). Stari režim je obsojala tudi Katoliška cerkev. Nek omembe vreden korak k deklaraciji o obsodbi revolucije ter o narodni spravi je poizkušal storiti v novi legislaturi 1996-2000 predsednik Državnega zbora Janez Podobnik, član ljudske stranke, ki je poudarjala svojo zavezanost krščansko-socialni usmeritvi. Po nekaj mesecih trdih pogajanj je septembra 1998 že pridobil podporo večine parlamentarnih strank za takšno deklaracijo v Državnem zboru. Predlog deklaracije je podprl tudi novi predsednik prenovljenih komunistov, Borut Pahor. Temu pa se je uprlo vodstvo stranke prenovljenih komunistov in del LDS. V Državnem zboru so organizirali zborovanje večjega števila znanstvenih in kulturnih delavcev, tudi zgodovinarjev. Večina razpravljalcev je ideološko odločno nastopila zoper obe deklaraciji, zagovarjala staro komunistično oceno, da med NOB v Sloveniji in Jugoslaviji ni šlo za socialistično revolucijo in poudarjala, da je komunizem bil in je napredno osvobajajoče gibanje.

Drugačnih glasov, ki so podprli obe deklaraciji, je bilo za prst ene roke. Takrat je postalo jasno, kako močni so še ideološki ostanki komunističnega sistema in da bodo ljudje, ki so mu moralno in materialno zavezani, storili vse, da branijo njegovo podedovano sliko. Tej nameri je potem služila večina slovenskih medijev in tako se je nova kritična ocena o komunističnem režimu v Sloveniji le težko prebijala. Pobuda dela opozicijske politike (dedičev Demosa) o dostojnem pokopu in obeležjih žrtvam vojne in revolucije so naletela v Državnem zboru na vztrajno nasprotovanje.
Nove pobude

Pomemben korak h kritični oceni komunistične revolucije in komunističnega povojnega režima je napravila v jeseni 2004 slovenska znanost. Na zasebno iniciativo nekaj zgodovinarjev, pravnikov in filozofov je bilo organizirano znanstveno posvetovanje predstavnikov teh treh znanstvenih disciplin na temo »žrtve vojne in revolucije«. Gostitelj posveta je bil Državni svet Republike Slovenije, nekakšen drugi dom parlamenta, s čimer je bil v projekt vključen tudi manjši del slovenske politike.

Udeleženci posveta so s temeljito znanstveno analizo vseh treh ved razgrnili in ocenili nasilje revolucije, nedemokratični prevzem oblasti po vojni in njen nedemokratični značaj. Udeleženci tega znanstvenega posveta, ki pripadajo različnim svetovnonazorskim in političnim orientacijam, skupna pa jim je zavezanost svobodi, demokraciji in znanstveni etiki, so se zedinili za skupen uvod k objavljenim referatom v zborniku. Ta uvod in referati predstavljajo danes v Sloveniji najbolj poglobljeno, najbolj kritično in najbolj kompetentno znanstveno oceno revolucije in iz nje izhajajočega režima. Verjetno je prav ta znanstveni posvet vplival tudi na odločitev politike, da na obeležja žrtvam vojne in revolucije zapiše takšno oznako, ki jo je prej zavračala. Vlada je v mandatu 2004-2008 ustanovila tudi komisijo in je odobrila sredstva za odkrivanje in pietetno obeleževanje skritih in zamolčanih grobišč vojnih in revolucionarnih žrtev. Leta 2008 pa je ustanovila Študijski center za narodno spravo, ki se ukvarja z znanstvenim proučevanjem okupatorskega in revolucionarnega terorja, torej s terorjem vseh treh totalitarizmov, ki so se pregrešili nad Slovenci.

Takšno delo je nujno potrebno, saj se je poleti 2009 pokazalo, da večina v Državnem zboru ni zadovoljna z resolucijo Evropskega parlamenta o obsodbi vseh evropskih totalitarizmov. Potrjevanju se je skušala izogniti s sklicevanjem na proceduro in ponujala neko svojo, ki bi bila do komunističnega totalitarizma bolj prizanesljiva.

Upati je, da bo delo centra vsaj malo doprineslo k spravi naroda, ki je še vedno razcepljen zaradi dogajanja med drugo vojno in po njej.


Prof. Dr. Janko Prunk
Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani

Vir: Goethe-Institut
2010