Afera JBTZ noče izpod udbovske preproge

Mnogi ljudje v Sloveniji še vedno mislijo, da je bila afera JBTZ res spontana in nenačrtovana afera v vseh njenih fazah. To sicer drži samo v delu, ko se je zadeva začela z vstajo naroda, kar je bilo glede na številnost udeležencev protestov presenečenje tudi za takratno UDBO. Ljudje so šli na ulice po očitno načrtnem podpihovanju domala vseh takratnih javnih občil, ko so ponavljali vest, da bodo četverici sodili v tujem - srbohrvaškem jeziku.

To je bil pravzaprav povod za začetek dogajanja na Roški cesti v Ljubljani, ko so ljudje dan za dnem tam mirno protestirali z rožami v rokah. Seveda pa to ni bil vzrok, vzrok za proteste so bile nevzdržne gospodarske razmere in vse večja materialna beda ljudi ob slabih plačah, hiperinflaciji, pomanjkanju dobrin itd.  

Afera JBTZ je bila v končni posledici le še ena od izrabljenih priložnosti titoistov, ko so imeli vse pod kontrolo, ker so morali speljati navidezne spremembe in se obdržati na oblasti. Kontrolo nad dogajanjem so vzpostavili takoj zatem, ko so na vrh t.i. Odbora za človekove pravice četverice lansirali zdaj že znanega in razkrinkanega udbovca in tajkuna Igorja Bavčarja ter ostale udbovske pomagače, ki so vsakršno pametno iniciativo skupine ali posameznika v tem odboru, ki je v nekaj dneh štel 100 tisoč ljudi, v kali zatrli.

Vso vodo nezadovoljstva in želje po korenitih spremembah pa so napeljali na svoj mlin z mislijo na svojo novo bliskovito kariero in zgolj navidezne družbene in politične spremembe, ko so titoisti ob izpeljavi zgolj navideznih sprememb in uvedbi demokracije zgolj na papirju, vse ključne vzvode odločanja obdržali v svojih rokah. Te imajo v rokah še danes. V tem konteksu lahko razumemo, da so glede na razmere v Evropi, po padcu berlinskega zidu morali nekaj narediti tudi sami, ker so bile spremembe nujne zaradi zahtev v skoraj vseh postkomunističnih državah po Evropi.

Zavedali so se, da je nujno spremembe narediti, a pod svojo kontrolo, ker bi bile spontane lahko korenite in ob spoznanju njihove osrednje krivde za 50-letni toatilitarizem za njih zelo nevarne. Od tod se da sklepati, da so si mnoge "nove" stranke postavili s svojimi v javnosti manj znanimi akterji kar sami (očiten primer je Lojze Peterle, saj je že s svojim duhovniškim glasom in javnimi nastopi prepričeval, da je alternativa partiji). Kjer pa niso bili dovolj hitri, so poslali v nove iniciative svoje agente z nalogo "pomoči", kontrole in izvajanja nadzora.  Od nekdaj so obvladovali izseljence z nastavljenci udbe v izseljeniških društvih in izseljeniški Slovenski matici. To se je razkrilo takoj, ko smo podrobno pregledali in analizirali udba.net. 

Za spretno zakritje njihove tedanje odgovornosti za katastrofalno stanje v državi na  vseh področjih, še najbolj pa na gospodarskem, ki je temelj za uspeh neke države gledano po materialni plati, pa jim je služil projekt osamosvojitve, saj glede na tako večinsko pozitivno odločitev na plebiscitu niso imeli drugačne izbire, kot da so se skozi to akcijo promovirali, in se postavili za glavne zaslužne pri izpeljavi tega dela odločitve slovenskega naroda.

Naiven narod je verjel, da bo poslej vse drugače, ne zavedajoč se, da volk dlako menja, nravi pač nikoli. In danes lahko vsak dan bolj jasno vidimo, da so si pravzaprav takrat podaljšali agonijo s spretnim skrivanjem za projektom osamosvajanja, novo nastalo državo so takoj zatem pahnili v novo odvisnost, zdaj od Bruslja,  saj so sprejeli vse, tudi zelo škodljive, postavljene pogoje pri vstopanju Slovenije v euroatlantske povezave. Narod so razdelili na leve in desne, da lažje obvladujejo in manipulirajo. Ustvarili so si pravzraprav nov fevd za plenjenje in noro nerazumno bogatenje, medtem ko slovenski narod vse bolj tone na obrobje.

Kako je "afero" JBTZ videl magister Janez Šček, si v miru preberite v nadaljevanju:

So morda udbovci ta dokument iskali pri Janši?

Le kdo od njiju je bolj zainteresiran, da resnica o aferi JBTZ ne pride na dan?

Iz knjige "Gibanje novega tisočletja - Drugačna politika" avtorja magistra Janeza Ščeka, izšla leta 1998, v kateri si lahko preberete širši kontekst dogajanja v Sloveniji, tako kot je bilo v resnici in ne zgolj tako, kot to prikazujejo zainteresirani, da resnica ne bi prišla na dan. Objavili bomo še kaj, saj so v knjigi tudi druga osebna pisma akterjem slovenske politike, vključno s predlogi za izvedbo poštene privatizacije in še česa. Žal so gospoda Ščeka, magistra ekonomsko poslovnih znanosti vsi na t.i. pomladni strani (kar je najmanj pričakoval) striktno ignorirali, na t.i. leve se seveda sploh ni obračal, saj jim je bil tako in tako že v prejšnjem režimu kot trn v slonovi peti.  

Najlagodnejše življenje zagotavlja nevednost. Ko resnica pride na dan, pa povratka nazaj ni!

Za vaše osveščanje, ekipa OPS