Kdo bo nadziral kakovost naše hrane, vode, zraka,... ?!




Spoštovani vsi, ki se zavedate, da je naše zdravje največja vrednota!

Sicer „soočenje“ na VALU 202, Nine Pirnat in Mojce Gobec, traja malce več kot 30 minut, a se ga splača poslušati. Če želite od tega soočenja in argumentov obeh strani odnesti čim več vam priporočam, da si izjave in argumente obeh strani sproti zapisujete (zraven lahko podate še svoje mnenje in razmišljanje) saj boste s tem „odnesli“ od prispevka največ. Tudi sam sem se zadeve lotil na ta način. Rezultat tega je ta sestavek:

 

Inštitut za varovanje zdravja, nadalje IVZ. Ministrstvo za zdravje, nadalje MZ.

Kdo je v soočenju na VAL-u 202 sodeloval oz. dajal izjave?:

 Nina Pirnat (predstavnica zaposlenih v svetu zavoda IVZ in vodja oddelka za  zdravstveno ekologijo na IVZ).

 Mojca Gobec (direktorica direktorata za javno zdravje ministrstva za zdravje in tudi predsednica sveta zavoda IVZ).

 Uroš Macerl (Ekokrog).

 Gorazd Pretnar (vodja oddelka za sanitarno mikrobiologijo v koprskem zavodu za zdravstveno varstvo).

 Marija Seljak (direktorica IVZ-ja) je sodelovanje zavrnila

Dejstvo je, da je IVZ edini javni (zaenkrat še) neodvisni javno zdravstveni nacionalni laboratorij v Sloveniji ustanovljen leta 1923 ravno z namenom nacionalne neodvisnosti za obravnavo pitne vode in sanitacije okolja. Gre za desetletja vlaganja v znanje strokovnjakov, v razvoj metod poleg tega je laboratorij na inštitutu povezan z nacionalnim oddelkom za okolje in zdravje, za presojanje tveganja, za obravnavo razno raznih okoljskih problemov idr., ukinitev laboratorijev (na IVZ) pa predstavlja morebitno dolgoročno grožnjo za zdravje prebivalstva RS.

 

To bi pomenilo, da morda ne bomo več vedeli kakšno pitno vodo pijemo, kakšna živila uživamo, kakšna je naša kozmetika, kakšen je naš zrak (pelodi, alergeni, ...) (Nina Pirnat). Sicer je res, da ima IVZ pooblastila komplementarne narave (izvajajo tudi monitoring, teste, … za določene naročnike), vendar IVZ nima nikakršnih poslovnih odnosov s proizvajalci živil. IVZ se s konfliktom interesov ne spopada, saj pogodb za monitoring/teste na terenu za interni notranji nadzor nima. Poleg tega pa je IVZ z letom 2004 pričel opuščati vse poslovne odnose, tržne raziskave oziroma tržne odnose s strankami za zagotovitev neodvisnosti laboratorija.

.
Ponarejena strupena kitajska jajca



Zakaj želijo združiti oz. določene laboratorije ukiniti ali pa so določene oddelke in laboratorije že ukinili?

Po navedbah Mojce Gobec in očitno tudi direktorice IVZ-ja Marije Seljak, imajo na IVZ-ju velike izgube prav zaradi laboratorijskih dejavnosti (tega iz letnih poročil ni mogoče razbrati, saj nimajo ločenih odhodkov po področjih dela oziroma laboratorijih tako, da ne vem kako so na MZ-ju lahko to videli???) . Poslovanje IVZ-ja so pregledali ekonomisti in tujci saj se IVZ nahaja v rdečih številkah, »kar je direktna posledica dejanj vodstva« (Gorazd Pretnar), torej Mojce Gobec in Marije Seljak. Ker Mojca Gobec zaradi slabega vodenja/gospodarjenja ni, tudi po direktni zahtevi zaposlenih po odstopu direktorice Marije Seljak, le te odpustila, ampak se bo raje »poslovila« od vitalnega dela IVZ-ja, »je to direktno koruptivno dejanje" (Gorazd Pretnar).

Argumenti za slabo vodenje: Načrtna oslabitev laboratorijev, laboratorija za sanitarno kemijo in laboratorija za sanitarno mikrobiologijo; laboratorij za humano mikrobiologijo je Marija Seljak enostavno hotela podariti Medicinski fakulteti Inštitutu za mikrobiologijo (to je bil prvi udarec).

Marija Seljak pa je z oslabitvami IVZ-ja, njegovih dejavnosti in oddelkov začela že preden je postala direktorica IVZ-ja 21.7.2008. „Leta 2002 je prišla na IVZ kot predstojnica Centra za zdravstveno ekologijo (ta center je lani ukinila). Kot predstojnica centra za zdravstveno ekologijo (2002-2004) je ukinjala dejavnosti, ki so prinašale denar v imenu ukinjanja tržne dejavnosti, ob tem pa ni prej poskrbela, da bi dobili nadomestne vire financiranja.

V tistem času je zaključevala magisterij na MBA na Bledu (mentor Mičo Mrkaić) na temo reorganizacije javno zdravstvenih zavodov v Slovenji. Nato je leta 2005 postala direktorica direktorata za javno zdravje na MZ-ju in tudi predsednica sveta IVZ, leta 2008 pa še direktorica.  Ves ta čas je zatirala in ukinjala dejavnosti na področju okolja in zdravja na IVZ“.(Lucija Perharič, IVZ)

Že sama »napaka« pri pregledu poslovanja je v tem, da so poslovanje gledali iz ekonomskega vidika. Ne pravim, da je to napačno in menim, da bi morali za vsako poslovanje pregledati bilanco izdatkov in prihodkov. Menim le, da ne moremo od neodvisnega nacionalnega zavoda pričakovati, da bo posloval z dobičkom, to je skregano z logiko, saj se ga financira iz proračuna in tudi prav je tako.

Mislim, da bi bila slika v primer, da ne bi ukinili svoje laboratorije in določene oddelke, ter bi bolj racionalno zaposlovali nove delavce ter zunanje izvajalce popolnoma drugačna in ne bi prišlo do tako velikega finančnega primanjkljaja.

Razlogov zakaj se je IVZ znašel v rdečih številkah je več kot sem sprva pričakoval in jih ni tako enostavno identificirati.

 Pomanjkljivo financiranje s strani ustanovitelja, ki za dejavnost IVZ namenja cca eno tretjino sredstev, potrebnih za poslovanje.

 Spremembe zakonodaje ob vstopu v ES, zaradi česar  so se spremenile zahteve po nadzoru s strani države in odgovornost za nadzor se je prenesla na nosilce dejavnosti, ki jih servisirajo regionalni ZZV; IVZ pa »ni smel« biti v igri, ker naj bi bil na trgu.

 Prekomerno najemanje zunanjih izvajalcev.

 Delovanje na trgu s čimer so oslabili prvotno dejavnost, ki naj bi ščitila zdravje prebivalcev RS (vlaganje v tržno dejavnost, sedaj pa so kapacitete neizkoriščene; kar bi se lahko rešilo če bi se IVZ-ju dovolilo več tržne dejavnosti).

 Manjšanje števila potrebnih testov/monitoringa živil, pitne vode, kozmetike...; določanje politike na teh področjih je delno vezano na zakonodajo, ki smo jo sprejeli ob vstopu v ES, vendar tistim, ki smo glasovali za vstop tega takrat ni nihče povedal.

 Spodbujanje tekmovanja v zniževanju cen s strani organov v sestavi MZ, npr. zdravstvenega inšpektorata in Urada RS za kemikalije . ZZV Mb je lahko nižal cene, ker se je pokrival s trgom, IVZ pa ne , ker so mu trg zmanjšali zaradi »načelnosti«, »ideologije«, ali če hočete vizije direktorice.

 Slabo gospodarjenje direktorice IVZ-ja.

 Struktura prihodkov IVZ zanaša 81% sredstev iz proračuna in le 19% sredstev  iz tržne dejavnosti (podatki za leto 2010). To se po eni strani zdi popolnoma v redu, saj bi moral biti program zdravstvenega varstva za RS eden izmed temeljnih ciljev v programu nacionalnega varstva in ne bi smel imeti cene. Po drugi strani pa se poraja vprašanje. „zakaj tako velik neposredni porabnik proračuna ni bil deležen pogostejših nadzorov“, saj notranje revizije niso bili dolžni oblikovati, računsko sodišče pa jih je pregledovalo le vsakih 7 let (Mateja Čedež 2003).

Problematiko javnih zdravstvenih zavodov, ki opravljajo tržno dejavnost je dobro opisal Aleš Gutmaher v publikaciji: Svetovanje mangemantu pri reorganizaciji javnega zavoda.

Finančno uspešno poslovanje zavodov, prevelik presežek prihodkov nad odhodki in velika  vlaganja v razvoj, opremo, infrastrukturo in kadre je postalo z vidika vloge  javnih  zavodov za ministrstvo za zdravje problematično. Med glavnimi očitki   sta prevelik del tržne  dejavnosti, ki jo zavodi opravljajo ob javni službi, ter    financiranje tržne dejavnosti z javnimi sredstvi. Ministrstvo za zdravje se namreč ne   strinja z razvojem »podpornih dejavnosti« zavoda ob opravljanju »javne službe«.

Razloge za spremembo organiziranosti lahko strnemo v naslednje točke (Ovin, Šlebinger in Mlinarič 2006, 12):

 IVZ in ZZV so se poleg opravljanja dejavnosti kot javne službe usmerili v izvajanje storitev za t. i. trg. Tak razvoj je bil ob upadanju financiranja dejavnosti iz državnega proračuna z vidika zavodov racionalna izbira.

 Žal pa je to pomenilo določeno nepreglednost v financiranju in je upočasnilo razvoj na področjih, za katera je naročnik in plačnik državni proračun.

 Z iskanjem novih virov na trgu je bilo izobraževanje pogosto usmerjeno na področja, ki so predstavljala tudi tržni potencial, premalo pa so strokovnjaki IVZ in ZZV sledili razvoju stroke na področju javnega zdravja, s čimer so bile zanemarjene širše javno-zdravstvene perspektive in razvoj.

 Prihajalo je do vlaganj v opremo laboratorijev, ki danes ni izkoriščena.

 V javnih zavodih je bilo na področju javnega zdravja premalo znanstvenega, analitičnega in razvojnega dela, premalo odprtosti in interdisciplinarnosti.

 Vloga mreže zavodov s področja javnega zdravja je slabo povezana in premalo aktivna pri uvajanju sprememb in sodobnih usmeritev javnega zdravja.

 Konkurenca zavodov na področju storitvene dejavnosti pogosto ovira sodelovanje na javnem delu (skupni program), ki je izrazito v javnem interesu varovanja zdravja prebivalcev. Povezanost in sodelovanje med IVZ in ZZV ter ustreznimi inštituti Medicinske fakultete v praksi ni zaživela.

 Javno zdravje se je v zadnjih desetletjih razvilo v široko interdisciplinarno področje, ki zahteve sodelovanje, povezovanje in pretok informacij.

 Zabrisane so meje med regijami in celo med državno in območno ravnijo.

 Regijski zavodi pogosto ne nudijo strokovne podpore lokalnim oblastem pri načrtovanju in uresničevanju ukrepov za izboljšanje zdravja lokalnega prebivalstva.

 Nadalje javno-zdravstveni informacijski sistem ne zagotavlja kakovostnih analiz za potrebe vrednotenja in načrtovanja javno-zdravstvenih politik.

 Zagotavljanje učinkovitega zgodnjega prepoznavanja, spremljanja, ukrepanja in obveščanja v primeru okužb z nalezljivimi boleznimi terja dodatna vlaganja v informacijsko in laboratorijsko infrastrukturo.

 Neodvisna in aktivna vloga IVZ in ZZV se je premalo izkazala pri spremljanju in vrednotenju okoljskih tveganj. (izkaze IVZ-ja so očitno spregledali)

 Aktivnosti v okviru promocije zdravja so razdrobljene, premalo koordinirane z drugimi partnerji v skupnosti ter brez vgrajenih mehanizmov merjenja učinkovitosti in uspešnosti.

Laboratorij za genotoksičnost in ekotoksikologijo je bil ukinjen leta 2003, laboratorij za medicinsko citogenetiko je bil ukinjen leta 2008, potem ko so ga pred tem pet let ukinjali, kar je imelo škodljive posledice tudi za strokovnjake tega laboratorija, ki pet let niso vedeli ali bodo ali ne bodo ukinjeni oziroma kdaj, čeprav so se krili iz sredstev ZZZS, ker so opravljali preiskave na podlagi zdravniških napotnic; pred enim letom pa je direktorica Marija Seljak brez pojasnila ukinila še del oddelka za toksikologijo, strokovnjake pa premestila na druga delovna mesta.

Prišlo je do reorganizacije in razpršenja strokovnjakov, kar slabša pogoje za dober razvoj stroke. V prispevku RTV SLO z dne 20.11.2011 navajajo, da je IVZ izvedel 800 plačil raznim zunanjim izvajalcem v obdobju od januarja 2008 do konca maja 2011. Tako število novih pogodb kot izplačil, ki jih sklepa direktorica kljub milijonski izgubi inštituta, narašča.

„Na seznamu najdemo državnega sekretarja Ivana Eržena, njegovo soprogo, očitno tu nekateri služijo tudi več tisoč oziroma več 10 tisoč € na leto“ (Lucija Perharič, IVZ).

Po trditvah Marije Seljak komisija upravnega nadzora ni ugotovila nobenih nepravilnosti. Direktorica Marija Seljak je v intervjuju zamolčala, da je Komisija z Ministrstva za zdravje pri nadzoru opozorila na več področij na katerih bi bilo potrebno opraviti izboljšave in večji nadzor. Na primer, da je število zunanjih pogodbenikov zelo veliko in da je treba proučiti koliko od tega dela bi lahko opravili zaposleni, da je v letu 2012 potrebno sklepanje novih podjemnih in avtorskih pogodb omejiti...

Kako želijo stvar izvesti?

IVZ-ju lasten laboratorij za sanitarno kemijo (oziroma njihove druge laboratorije) želijo združiti z Zavodom za zdravstveno varstvo Maribor, ker le ta izkazuje dobro poslovanje, vendar pa je močno podvržen konfliktu interesov, saj se obnaša tržno (prodaja svoje storitve na trgu). Mojca Gobec izjavlja, da je to potrebno, ker v Sloveniji nimamo laboratorijev, ki bi izvajal izključno analizo za potrebe države; seveda, ko pa laboratorije in oddelke ukinjate kot za stavo. Poleg tega so leta 2003 ukinili laboratorij za genotoksičnost in ekotoksikologijo kar pa so storili zaradi tega, ker je izvajal naloge predvsem za zunanje plačnike in ne za Ministrstvo za zdravje.

Dober pokazatelj stanja na ZZV Maribor je izkušnja Ekokroga povezana z monitoringom emisij Lafarge Cementa Trbovlje. Sčasoma so ugotovili, da obstaja pri delovanju ZZV Maribor v zadevi: monitoringa emisij Lafarge Cementa Trbovlje, utemeljen sum nevestnega dela ali celo poneverjanja dokumentov in so zaradi tega proti ZZV Maribor podali kazensko ovadbo zoper konkretne osebe oziroma zahtevo za odvzem akreditacije za izvajanje monitoringa.

Še en razlog zakaj do združitve trenutno ni prišlo, tiči v tem, da je bila pobuda o združitvi podana ustno, brez pisne podlage. Poleg tega pa je IVZ ustanovilo Ministrstvo za zdravje, torej lahko IVZ »spremenijo« le (naj bi bilo tako) s sprejemom nekega novega zakona. Prav tako je bila podana ustna pobuda za ustanovitev komisije za nadzor, ki bi bila sestavljena iz: strokovnjakov IVZ-ja, ZZV Maribor in ministrstva. Torej ustanavljanje novega »telesa« brez potrebe, namesto, da bi pustili strokovnjakom, da opravljajo svoje delo.

Razlogi proti ustanovitvi komisije (Nina Pirnat):

1) ta komisija prej ni bila potrebna;

2) ni jasno od kod bodo prihajala sredstva;

3) kateri strokovnjaki bodo v komisiji (bodo ponovno nadzorovali sami sebe, konflikt interesov);

4) zahteva po ustanovitvi komisije je brez pisne podlage, podana je bila ustno, en dan pred zasedanjem sveta;

 Sedaj pa sami presodite kaj bi raje imeli, neodvisni javno zdravstveni nacionalni zavod/laboratorij, ki bi skrbel za zdravje vseh državljanov RS ali bi raje, da se ga združi z drugimi zavodi, ki so podvrženi tržnim zakonom. Kaj takšnega bi najverjetneje »pokvarilo« tudi obstoječe laboratorije (IVZ). Saj poznate stari rek, da eno gnilo jabolko pokvari druge.

Kaj predlaga asist. mag. Lucija Perharič, dr. med.?

Osebno meni, da bi morala imeti Slovenija en močan javno zdravstveni laboratorij, ki bi ga država ustrezno financirala. Združiti bi bilo treba IVZ, regionalne zavode za zdravstveno varstvo,  laboratorije Kmetijskega inštituta in Nacionalnega veterinarskega inštituta pod eno streho, saj bi tako dobili strokovno res močen laboratorij. Vendar kot kaže to v Sloveniji ni možno, ker bi takšno združevanje zmanjšalo število direktorjev, njihovih tajnic in drugih administrativnih sodelavcev. Lahko pa bi se zgledovali po naši nekdanji očetnjavi Avstriji, ki je takšno združitev uspešno izvedla.

Prav tako o različnih možnostih, tudi o „avstrijskem načinu“, reorganizacije razmišlja Aleš Gutmaher v njegovi prej omenjeni publikaciji.

Za konec

Sam mislim, da je financiranje IVZ-ja iz javnega proračuna, tudi če ne izkazuje dobička, popolnoma sprejemljivo. Ga je pa treba organizirati tako, da bo deloval kar se da racionalno in transparentno. Čeprav je zdajšnje stanje zaskrbljujoče, menim, da ga je mogoče popraviti če se na vodilna mesta postavi prave osebe. Te bi morali izbrati na podlagi meril stroke, delovnih izkušenj in kompetenc, kredibilnosti in legitimnosti ter seveda etike in morale.

Cilj poslovanja javnega zavoda ni dobiček, zato negativni poslovni rezultati niso posebnost  in ne predstavljajo alarmantnih stanj, tako kot je to navada na trgu. Zato je zelo težko, včasih  celo nemogoče, ugotavljati uspešnost njegovega delovanja ter nadzirati  gospodarnost in učinkovitost izvrševanja nalog, oziroma porabo proračunskih sredstev  (Mateje Čadež 2003).

Zakon o javnih zavodih definira javni zavod (1991) kot: „organizacije, ki se ustanovijo za  opravljanje dejavnosti vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, športa, zdravstva, socialnega varstva, otroškega varstva, invalidskega varstva, socialnega zavarovanja ali drugih dejavnosti, če cilj opravljanja dejavnosti ni pridobivanje dobička."

Javni zavod ima tako določeno mandatno poslanstvo, torej formalno določene naloge, ki jih  mora izpolnjevati. S tem je že v izhodišču bistveno omejena njegova samostojnost. Javni  zavod tako nima izbire in ne more samostojno odločati o tem, s čim se bo ukvarjal (Mateja  Čadež 2003).

Ker so storitve javnih zavodov bistvenega pomena za kulturo, znanost, šport, socialno in  zdravstveno varstvo, odvisno od namena ustanovitve, je kriterij za uspešnost poslovanja  doseganje čim višje kakovosti teh storitev in zadostna oz. ravno pravšnja količina, ki  zadovolji povpraševanje in ne dobiček.

Iz tega lahko razberemo, da za nastalo stanje ni kriv samo IVZ, ampak v veliki meri tudi država oziroma MZ. Kot je razvidno iz Excellovih tabel in grafov ter razlage, se obseg dela in nalog za IVZ iz leta v leto manjša, kar je deloma posledica politike MZ-ja in deloma posledica vstopa v ES s čimer smo prevzeli določeno zakonodajo.

Torej, MZ je najprej ustanovilo IVZ kot javni zavod, ker pa je negativno posloval so mu dovolili, da se udejstvuje na trgu, kar je imelo za posledico napačne porabe proračunskih sredstev in ustvarjanje neizrabljenih kapacitet, ker to ni učinkovalo pa so začeli enega za drugim ukinjati določene laboratorije in oddelke ključne za zagotavljanje izvrševanja osnovnih nalog IVZ-ja. Sedaj pa bi radi to napako ponovili z združitvijo IVZ-ja oziroma njegovih laboratorijev z javnim zavodom (ZZV MB), ki je finančno bolj uspešen, za katerega pa tudi sami niso prepričani če deluje v skladu z njegovim poslanstvom.

V bistvu so sami na MZ-ju oslabili poslovno uspešnosti IVZ-ja saj so ustvarjali nove ZZV, ki so odvzeli del pogače IVZ-ja, obenem pa so tem na novo nastalim ZZV dali možnost večje udeležbe na trgu zaradi česar so ti postali tržno uspešnejši, saj so lahko zaradi tega na trgu ponudili nižjo ceno storitev in ponovno odvzeli del pogače drugim zavodom kot je IVZ. 

Torej če povzamem vse v analogiji: „Na MZ-ju so ustvarili vse potrebne pogoje, (podtaknili ogenj), sedaj pa vpijejo POŽAR“.

Za moje zdravje meni ni bilo nikoli žal porabljenega denarja, pa tudi če sem plačal malce več, če sem denar le imel. Kaj pa vam?!

S spoštovanjem!

Tomaž Žibert, študent