PETICIJA ZA VNOVIČNI ZAGON PEKA

V skladu s časovnico Akcijskega načrta za vnovični zagon Peka predstavljamo poročilo o ugotovitvah družbe Peko d.d. pridobljenih iz javno dostopnih podatkov in neposredno od različnih sodelujočih ljudi v peku in izven.

Ustanovitev

Peko je ustanovil podjetnik in trgovec Peter Kozina iz Dolenje vasi pri Ribnici leta 1903, in sicer tako, da je skupaj še z drugimi čevljarji, šestimi družabniki v kooperaciji začel zelo dobro nastopati na trgu. Delali so veliko vojaških čevljev, ki so jih naročali za potrebe vojakov v drugi svetovni vojni. Sprva je v družbi delalo 200 delavcev. Po prvi vojni je Peko v SHS postal največji proizvajalec kakovostne obutve. Po drugi svetovni vojni so komunistične oblasti podjetje nacionalizirali in ga dali v upravljanje od oblasti nameščenim vodjem, nekaj časa se je imenovalo Triglav, kasneje pa so ga preimenovali znova nazaj v Peko.

Obdobje Jugoslavije

Težave Peka so se tako kot za mnoge slovenske družbe, ki niso tekmovale na zahtevnih zahodnih trgih, začele po razpadu Jugoslavije, ko je kar naenkrat padel 20 milijonski trg. O tem, kako je posloval Peko v Jugoslaviji, ko ni bilo velike konkurence, ne bomo razpravljali. Dejstvo pa je, da je šlo za plansko gospodarstvo, kjer je bilo primarno, da so ljudje imeli delo, nikogar pa ni zanimalo kaj dosti, ali izdelujejo izdelke z dovolj veliko dodano vrednostjo, da se z njo pokriva vse tekoče stroške, in ali se z njo ustvarja akumulacijo,  ki se jo usmerja v nove naložbe, razvoj in nove tehnologije ter izobraževanje tam zaposlenih, da bi se družba razvijala v vse smeri.

Za socialistična podjetja je bilo značilno tudi to, da so imela domala vsa preveliko režijskih delavcev, saj so direktorji, nameščeni od partije, zaposlovali svoje prijatelje in znance v pisarnah z višjimi plačami, posledično so ustvarjali kar oddelke in službe za različna področja, produktivnosti teh ljudi pač ni meril nihče. Takšna kot je bila hierarhična piramida v družbi, je bila tudi v podjetjih. Privilegiranci so ždeli po pisarnah, neprivilegirani pa so delali za stroji na tekočih trakovih na normo. V socializmu smo imeli pač rjave ali črnkaste mravlje delavke in rdeče mravlje nadzornice. Če boste dali roko na srce, si boste tisti, ki ste živeli socializem po podjetjih, to morali priznati. No, tudi v pisarnah so bile mravlje delavke in mravlje nadzornice.

Na prste dveh ali celo ene roke lahko naštejemo podjetja v Sloveniji, ki so ves čas svojega delovanja nastopala in tekmovala na zahtevnih globalnih trgih. Gorenje, Krka, Lek in še kakšno podjetje je moralo ob močni konkurenci racionalno organizirati svoje poslovanje, da je lahko uspešno konkuriralo s cenami in kakovostjo. Tudi Peko je delal nekaj za tujino, a veliko premalo na način, da bi se kosal z drugimi konkurenti na zahtevnih trgih. Šlo je bolj za dogovorjene lon posle, ki niso dali veliko dodane vrednosti, da bi se iz tega delalo kakšne velike zgodbe.

To se je vsekakor pokazalo, ko se je zalomilo na za konkurenco zaprtem jugoslovanskem trgu in je na ta trg prišla konkurenca. Na policah v konkurenčnih trgovinah in velikih trgovinskih centrih so se pojavila globalna čevljarska podjetja z nižjo ceno, z atraktivnim širokim spektrom  izdelkov in z močnim ter učinkovitim marketingom. Na primer MASS obuje tudi vas. So se naša podjetja zavedala konkurence in so se pripravila na prihod, da bi se temu prilagodila, prestrukturirala in začela pošten konkurenčni boj z novimi igralci na trgu Jugoslavije? Redka so bila in Peko ni bil med njimi.

Obdobje Peka v času tranzicije do danes.

Tranzicija je obdobje, v katerem bi morali izvesti pošteno lastninjenje ali pa pošteno prestrukturiranje strateških državnih podjetij v rentabilne donosne družbe. BREZ ODGOVORNIH LASTNIKOV NI MOŽNOSTI ZA DOBRO POSLOVANJE GOSPODARSKIH DRUŽB. Ampak vseskozi je šlo za tako imenovan nacionalni interes. To so govorili tisti, ki so imeli svoje politične, predvsem pa sebične materialne interese, vseskozi pa tudi vpliv in denar. Vse bolj se v zadnjem času govori, da je država slab lastnik in temu mnogi pritrjujejo. Kaj boste dejali, da ima Finska veliko državnih podjetij, pa vse delujejo visoko dobičkonosno, da državna nemška podjetja kupujejo druga podjetja, tudi pri nas, na primer Letališče Ljubljana, ali pa celo Hrvaška, saj je državno podjetje Podravka kupila slovenski Žito?!

Kaj je narobe?!? Samo ena težava je. To je negativna kadrovska selekcija na vseh nivojih v državnih podjetjih v Sloveniji. Politika kadruje nadzorne svete. Nadzorni sveti po merilih ideološke ali strankarske pripadnosti predsednika in člane uprave in ti po svojih subjektivnih merilih svoje podrejene, nekje vse do najnižjega delavca ali celo snažilke. Kaj potem lahko pričakujemo, a uspeh take družbe? Da, kdaj pa kdaj tudi slepa kura zrno najde in nekaterim celo uspe. Je pa vprašanje, kako dobro jim uspe in koliko bolje bi jim uspevalo, če bi kadrovali strogo po stroki, morali in etiki in na podlagi programov, ki bi jih vodilni kadri morali predstaviti ob svoji kandidaturi. Kaj se je dogajalo v resnici v Peku?

Će ni vodstva in nadzormi sveti delali predvsem za dobro Peka in ne predvsem za dobro sebe, bi danes imeli koristi od tega vsi. Peko, delavci, Tržič, Slovenije in predseniki uprav ter nadzorniki.

Ko se je zamenjal predsednik vlade, so se postopoma zamenjali tudi nadzorniki in predsedniki uprave. Ob zamenjavah je nova vlada dodala še finančno injekcijo, da so podaljševali agonijo. Koliko smo davkoplačevalci zmetali denarja v neprestrukturiran Peko po letu 1990, bomo šele ugotavljali. Politično kadrovanje in pretakanje denarja namesto v posodobitve in izobraževanje ter razvoj je bila stalnica v mnogih velikih gnilih poslovnih sistemih, ki so jim, namesto, da bi jih razdelili na manjše enote, dali v upravljanje odgovornim lastnikom, podaljševali agonijo.

V 25-ih letih so bili predsedniki uprav naslednji gospodje in gospa:

Franc Grašič 1990 – 1996
Andrej Ferčej 1996 – 1997
Janez Bedina 1997 – 1999
Tomaž Lovše 1999 – 2000
Marta Gorjup Brejc  2000 – 2011
Janez Sajovic 2011 – 2013
Slavko Despotovič 2013 – 2015
Matjaž Delopst 2015 - 2016

V povprečju so Peko vodili vsak po 3 leta. To pa je močno kratka doba, da bi vodja najprej dobro spoznal delovanje družbe, postavil optimalno ekipo za sanacijo in racionalizacijo ter vse potrebne načrte za razvoj. Če je to komu uspelo v začetku, so že prišli novi nadzorniki in zamenjava. Daljše obdobje je družbo Peko vodila samo gospa Gorjup, ki ji je po nekaj letih vodenja uspelo celo, da je Peko posloval pozitivno. Toda po drugi strani se ugotavlja, da je bilance popravljala tako, da je prodajala mnoge nepremičnine, ki jih je Peko dobil nazaj v državah bivše Jugoslavije.

Tako je tudi kratko obdobje Peka v zelenih številkah vprašljivo. Iz razpoložljivih podatkov je videti, da se je dobro poslovanje Peka nehalo še v času vodenja gospe Gorjup Brejc, ko ni bilo več kapitala, ki bi ga lahko odprodala, saj so bile nepremičnine obremenjene s hipotekami zaradi najemanja kreditov. Vsak predsednik uprave je v Peko vstopil s svojimi nekakšnimi idejami in seveda z obljubami, da bodo družbo sanirali, racionalizirali in bo poslovala dobro. Pravzaprav ni nikomur to uspelo, ampak so z vedno novimi dokapitalizacijami in takimi in drugačnimi krediti podaljševali agonijo Peka. Politika je dajala davkoplačevalski denar, ker se je bala socialne bombe, nadzorniki so prejemali predvsem sejnine, predsedniki uprav pa so imeli vse premalo zavedanja, kako odgovorna naloga jim je bila zaupana in so predvsem skrbeli za svoje nerealne osebne prihodke.

Se pravi, plače predsednikov uprav niso bile pogojene glede na uspešnost družbe. Odgovornost za neuspeh pa tudi ni bila sankcionirana z nižjimi prihodki. Sicer vsebin pogodb ne poznamo, a očitno so bile take, da niso vključevale odgovornosti tudi v primeru neuspeha. Če bi bil pogoj za prevzem vodenja nakup večjega števila delnic družbe, bi bilo obnašanje drugačno in najbrž si ne bi podajali kljuko Peka razno razni odrešitelji, ki to niso bili.

G. Lovšetu so na primer očitali, da je prejemal plačo v višini 20 tisoč nemških mark, kar je 10.200 evrov.
Nekateri so hitro ugotovili, kje je možno dodatno zaslužiti, ko so videli, da Peka ne bodo rešili. Možnosti za polnjenje svojega žepa je bilo veliko. Nekateri, ki vemo, kako to poteka, ne dvomimo, da so tudi s Pekom sodelovali razno razni zunanji izvajalci in so za svoje storitve izstavljali fakture različnih vrednosti.
To našo trditev potrjuje celo kazenski pregon zaradi izplačila 270 tisoč evrov za svetovalne storitve samo eni odvetniški družbi, a seveda ni nihče mogel dokazati, da so bile te svetovalne storitve zaračunane in nikoli v resnici izvedene.

Kazenski pregon je stekel tudi zaradi odprodaje nepremičnin Peka v državah nekdanje Jugoslavije, ki jih je Peko dobil nazaj, a je bil kazenski pregon s strani tožilstva ustavljen, ker ni bilo dovolj podlage za nadaljevanje kazenskega postopka oziroma je zastaral v nekem drugem postopku, ker je postopek trajal predolgo. Sodni zaostanki so v RS ustvarjeni tudi za to, da se take reči odložijo, ker so prioriteta drugi, »bolj pomembni« postopki.

Tudi take stvari so se dogajale: »Za uvedbo informacijskega sistema Navision so v letih od 2006 do 2010 v Peku plačali 700 tisoč evrov, a ga še niso uvedli. Po nekaterih ocenah bi moral tak sistem stati vsaj polovico manj, delovati bi moral že zdavnaj.« Vir: Časnik Finance.

V letu 2014 so v Peku beležili naslednje stroške:

1. Stroški storitev pri proizvajanju proizvodov 303.235,00 EUR
2. Stroški transportnih storitev 131.465,00 EUR
3. Stroški najemnin 2.049.512,00 EUR
4. Povračila stroškov zaposlencem v zvezi z delom 93.559,00 EUR
5. Stroški bančnih storitev in zavarovanja 469.673,00 EUR
6. Stroški intelektualnih in osebnih storitev 505.563,00 EUR
7. Stroški sejmov, reklame in reprezentance 215.316,00 EUR
8. Stroški storitev fizičnih oseb 25.152,00 EUR
9. Drugi stroški storitev 618.607,00 EUR

Vse sprašujemo, ali bi si privoščili take stroške tudi, če bi bilo podjetje v rokah zasebnih lastnikov? Za intelektualne storitve pol milijona evrov, za bančne storitve pol milijona evrov, drugi stroški storitev 600 tisoč evrov. Kaj vse je moral prenesti ta Peko čevelj!

Samo Bog ve, kaj vse se je skrivalo v teh številkah in koliko procentov je komu priteklo v zasebni žep? Seveda špekuliramo, saj so tako težko dokazljive stvari, da ne moremo nikogar obtožiti kar tako. A same številke pričajo same po sebi. Tako doma ne bi ravnali. Ali pač, a bi od takih stroškov imeli koristi in nove dodane vrednosti.

Pa to še ni vse. Ena od lepih možnosti za polnjenje svojega žepa na račun namernega izčrpavanja Peka je bila tudi postavka nabave obutve od drugih proizvajalcev. Se pravi obutev, ki je Peko ni proizvajal, pa naj bi v Pekovih trgovinah obstajalo povpraševanje strank. Tudi iz tega naslova je stekel kazenski pregon zoper enega izmed predsednika uprave Peka g. Lovšeta, ko je v tujini nakupil večjo količino čevljev, a jih Peko ni uspel prodati.

V oči iz razpoložljivih podatkov bode podatek za leto 2014. V hčerinski družbi Peko Split na Hrvaškem so kupili za kar 6.189.000,00 EUR. V matičnem podjetju Peko d.d. pa na primer 1.433.000,00 EUR.

Posledično je imela skupina Peko v letu 2014 za 8.870.000,00 EUR skupnih zalog. Seveda so to nabavne cene zalog materiala, pol izdelkov in izdelkov. Koga je zanimalo, kaj so kupili, po koliko so kupili in ali bo obstalo v skladiščih. Pomembno je bilo očitno, kakšna je bila provizija. Po pričevanju zaposlenih so o nakupih dodatne obutve odločali predsedniki uprav kar sami. Trgovke, ki bi pri tem, kaj se bo kupovalo, morale imeti odločilno vlogo, so nabavljeno obutev videle šele, ko so jo iz skladišč dostavili v trgovine.

Nekatera obutev je bila narejena iz smrdljive plastike ali gume na Kitajskem, da je smrdela cela trgovina, modeli pa so bili tako in tako katastrofalni in so na koncu končali ali v skladišču ali pa v razprodajah močno pod nabavno vrednostjo. Bi tako delali tudi, če bi bil Peko last zasebnikov ali pa v rokah odgovornih, strokovnih in poštenih vodij?  Postavlja se vprašanje, kje vse so naročali materiale za izdelavo čevljev, in ali so bili izbrani optimalni dobavitelji, kar se tiče kakovosti in cene. Zagotovo so se pojavile težave zaradi neplačevanja obveznosti do dobaviteljev, ko so bili potem prisiljeni nabavljati pri tistih, ki so dajali blago na up.

Kolikšen bi bil lahko izkoristek pri nabavi dodatne obutve v kombinaciji s hčerinsko družbo PGP INDE d.o.o., ki izdeluje podplate za različne izdelovalce čevljev, ni znano. Namreč Peko d.d. bi lahko kupoval dodatno obutev, ki je sam ni proizvajal, pri izdelovalcih obutve, ki so naročali podplate pri njegovi hčerinski družbi in bi za to lahko dosegali kompenzacije in sinergije.

Obnovitev proizvodnje hale v Srbiji – Knjaževac (menjava oken in vrat), pa objekt sploh ni bil v lasti Peka. Ni podatka, koliko je to investiranje stalo, kako so izbrali izvajalca in kaj se je potem zgodilo, ko so tam prenehali izvajati storitve za Peko in so opustili najem. Je najemodajalec povrnil stroške adaptacije?
Inventura stanja, kar se tiče premoženja Peka iz leta 1990, ko smo ustanovili svojo državo in bi morala vsa podjetja v državni lasti izvršiti inventuro premoženja v državah nekdanje Jugoslavije in drugje v tujini, ni bila narejena. Ali pač, pa se podatki skrivajo. Posledično bo treba to ugotoviti iz poslovnih knjig Peka, kako se je gospodarilo s tem premoženjem. Kaj se je z njim zgodilo? Koliko se je premoženja prodalo, po kakšnih cenah, komu itd, itd. Treba bo ugotoviti, kaj je danes v lasti Peka v Sloveniji in v tujini, in kaj je obremenjeno z morebitnimi hipotekami.

Treba bo ugotoviti, kdaj in kako so bile določene nepremičnine prenesene na D.S.U. (Družba za svetovanje in upravljanje d.o.o.). Peko ima namreč po podatkih DSU 49 nepremičnin v nekdanji Jugoslaviji, ki so last države, 15 od teh naj bi jih Peko že prodal in zanje prejel 2,8 milijona evrov. Za najemnine naj bi prejel približno pol milijona evrov. Po nekaterih drugih podatkih je teh nepremičnin več kot kažejo podatki DSU. Samo v Srbiji naj bi Peko imel 44 nepremičnin, prodali so jih za 3,8 milijona evrov, kupnina pa je šla v bilance Peka, da bi se izboljševal poslovni rezultat.« Vir: Časnik Finance

V Peku je še vedno odprtih 80 kreditov za nakup nepremečnin delavcev. Še 12 let naj bi te kredite odplačevali. Kaj bo s tem?

KADRI

Izobrazbena struktura:

I. nedokončana osnovna šola 14
II. končana osnovna šola 67
III. nižje poklicna in podobna izobrazba 5
IV. srednje poklicna in podobna izobrazba 89
V. srednja tehniška/strokovna/splošna izobrazba 71
VI. višja izobrazba 8
VII visoka izobrazba (univ. smeri) 8
VIII. magisterij 0

Izobrazbena struktura je bila v Peku šibka. Širša ko je izobrazba ljudi, več je možnosti, da se podjetje bolje uveljavlja ne samo na domačih, ampak tudi na tujih trgih. Boljša ko je izobrazba vodstva podjetja in v razvoju, večja je možnost, da bo podjetje šlo v korak s časom in bo postajalo vse bolj napredno, konkurenčno, rentabilno in dobičkonosno. Samo 16 ljudi z višjo in visoko izobrazbo (podatek za leto 2014) je bilo premalo, da bi Peko lahko dosegal kakšne vidnejše rezultate. Težava na primer po pričevanju enega izmed podjetnikov, ki je bil odstranjen iz Peka in je ustvaril svojo uspešno zgodbo, je bila že to, da niso imeli človeka, ki bi se lahko kompetentno pogovarjal v nemškem tehničnem jeziku s potencialnimi strankami in morebitnimi poslovnimi partnerji. Ta podatek v nadaljevanju pač marsikaj pove. Znesek, namenjen izobraževanju v celem letu 2014 je bil v letu 840 evrov.

Po drugi strani pa je pod nekim drugim predsednikom uprave potekalo stalno izobraževanje prodajalk s strani zunanjih izvajalcev kjer so jih učili popolni teoretiki, ki nikoli niso prodali niti enega para čevljev. Koliko so taka »izobraževanja« stala, se najbrž podatek skriva v postavki stroškov »intelektualne storitve« ali »ostali stroški storitev«.  Zelo redko pa je bilo, v zadnjih vsaj 15-ih letih ni prodajalk nihče vprašal, kaj stranke iščejo, kako so zadovoljne s kakovostjo in oblikami ter barvami Pekovih čevljev ter z obutvijo, ki jo je Peko dodatno dokupoval pri drugih proizvajalcih.

Kakšne so bile VIZIJE predsednikov uprav in kako so jih uresničevali s strategijami, ali so navduševali vse deležnike, da bi vizije in načrte ponotranjili, se borili vsak na svojem področju za uresničitve, nam ni znano, ker nismo uspeli priti do teh temeljnih dokumentov. A iz pričevanja nekdanjih zaposlenih ali sodelujočih v Peku so bili le redki predsedniki uprav, ki so se pojavili sploh pred zaposlenimi, da bi jim razložili, kam želijo pripeljati podjetje v nekem časovnem obdobju in bi sproti ugotavljali na točkah preverbe, ali ladja potuje v pravo smer. Bolj je razumeti, da je ob vsaki menjavi vodje ladja dobila novo smer, a brez jasno definiranih ciljev, kdo bo za krmilom, kdo bo kaj počel in kdo bo za kaj zadolžen in zavezan z roki in odgovornostjo za opravljeno delo in seveda tudi nagrajen za pošteno in kakovostno opravljeno delo.

Pričevanja so tudi v smeri, da se je nad nekaterimi delavci izvajal mobing. Da so mnogi morali oditi, ker so stegnili jezik povsem upravičeno, pa to določenim vodjem ni bilo všeč, imeli pa so moč in vpliv. Kadrovanje na vodilna in vodstvena mesta je potekalo tudi po drugih poteh kot je to praksa v urejenih podjetjih, kjer šteje znanje, sposobnosti in morala ter program za izboljšave in razvoj področja, ki bi ga naj prevzel kandidat.

Ko gre za vodenje in motiviranje ljudi, je to izrednega pomena, saj je od vodij odvisno, kakšna delovna klima se bo ustvarila, kakšni bodo medčloveški odnosi, kako se bo določilo, kaj je dobro in kaj je manj dobro delo, sistem nagrajevanja in stimulacij za dobre in še boljše delavce, druženja izven službenih obveznosti in sodelovanje med drugimi oddelki in službami, ki je ključno, da vsi v podjetju vlečejo v isto pozitivno smer k ciljem, ki prinašajo, ko jih dosežejo, uspeh za vse. V nekaj pogovorih z različnimi ljudmi je bilo zaznati, da je bilo tudi polen pod noge, da so bili na mestu vodij nekompetentni ljudje, ki so bili tja nameščeni zaradi vez in poznanstev.

Dogajale so se tudi nezakonite odpovedi pogodb o zaposlitvi, grde odstavitve starih vodstev celo z varnostniki. Potem pa so sledile tožbe, ki so bile dobljene ali pa se je šlo v poravnave tudi do zneskov sto in več sto tisočev evrov, kar je vse potrovalo h končemu uspehu Peka d.d.

Pomembna vloga je tudi vloga sindikata in predstavnika delavcev, ki bi morala biti tudi nadzorstvena do vodstva, da se bi v vsakem trenutku vedelo, kam Peko gre in kaj lahko delavci pričakujejo od vsakega novega predsednika uprave. Predstavnik delavcev in vodja sindikata ne smeta biti »zlizana« z vodstvom, ko potem deluje vse po sistemu »na gor kimam, spodaj pa tolažim in dajem lažna upanja«. Zato bi delavci morali imeti take predstavnike, ki bi znali oceniti, ali so načrti, ki bi jih zahtevali od vodstva, realni, čim bi zašli iz začrtane poti, pa bi morali zagnati vik in krik, da se ne bi zgodile zadeve kot so se. Zagroziti, zahtevati pogovor in razreševanje problemov.

Če vodstvo ne bi dalo odgovorov in se zavezalo z roki za ureditve, pa zahtevo do nadzornega sveta, da se tako nesposobno vodstvo zamenja. Če ne odreagira nadzorni svet, je treba o dogajanju obvestiti lastnike, da ukrepajo oni.  Če predstavnik delavcev in sindikalist ne deluje tako, ni dorasel svoji funkciji in ni vreden opravljati svojega dela, za katerega je plačan. Nasploh pa je treba v podjetju zgraditi profesionalne odnose, brez lažne solidarnosti in seveda tudi prijateljske. Najboljša kombinacija je biti odlični profesionalci in iskreni prijatelji. Če to kolektiv doseže  na vseh nivojih, skupen uspeh ne more izostati. Je bilo to doseženo v Peku? Iz tega, kar smo videli do sedaj in po pričevanju ljudi, s katerimi smo govorili, to ni bilo doseženo. Pričajo pa tudi sami rezultati poslovanja sami.

Starostna struktura:

Starost do 31 let 46
Starost do 45 let 186
Starost nad 45 let 342
Podatek za celotno skupino Peko za leto 2014

V Peku so imeli vse več težav tudi s pomlajevanjem kolektiva, saj so šole na področju čevljarske industrije ukinjene. Znanje se prenaša samo še od starejših k mlajšim. To očitno ni nikogar skrbelo, saj bi sicer morali glede na dolgoročno vizijo poskrbeti za permanentno usposabljanje potrebnih kadrov, pa četudi z organizacijo teoretičnega in praktičnega šolanja v okviru podjetja ali pa določenega števila mladih ljudi v tujini., kjer je čevljarska industrija pomembna panoga.

RAZVOJ IN PROIZVODNJA

Peko ima tradicijo izdelave kakovostne obutve. Kakovost je očitno zapisana v genih Peka in ta se je prenašala iz generacije v generacijo. Peko zna narediti odličen čevelj. Pomembno vprašanje je, za katere starostne skupine in po kakšni ceni. Ali je Peko s svojimi izdelki lahko konkurenčen cenenim izdelkom, ki preplavljajo trge, prihajajo pa izpod tekočih trakov, kjer delavci delajo na normo in jih plačujejo s pestjo riža na dan? Mar ni Peko podjetje, ki bi moralo konkurirati po kakovosti v špici svetovne kvalitete? Toda pozicioniranje Peka se žal ni dogajalo v tej smeri, kar se vidi tudi po tem, koliko je bil Peko prisoten na drugih trgih izven držav nekdanje Jugoslavije.

Nekje smo zasledili v poročilih, da so odšli določeni ljudje iz Peka na sejem v Milano, tam so fotografirali kar izložbe s čevlji v mestu in to so bili potem trendi Peka. Se ne zdi, da če smo spremljali konkurenco, ki je imela modele že v izložbah, da smo že zamudili in bodo kolekcije, ki jih bomo na tej podlagi izdelali, že zastarele? Saj, če vzamemo avtomobilsko industrijo, bi bilo nesmiselno, da neko podjetje kopira tisti model, ki ga je konkurenca že dala na trg. Peko bi lahko bil tudi Evropski igralec v smislu idej in trendov. Vse omejitve, kar se tega tiče, so v glavah.

Ko govorimo o ceni izdelka, se je treba vprašati, koliko je Peko vlagal v posodabljanje proizvodnih procesov, v nove tehnologije in v razvoj. Po pričevanjih nekaterih zelo malo oziroma veliko let nič. Digitalizacija je v razcvetu, nekatere proizvodnje pa so nekatere dele proizvodnje že robotizirale. Je bil Peko povezan s Fakulteto za oblikovanje in z Inštitutom Jožef Štefan, kjer bi se lahko rodilo marsikaj, kar bi pripomoglo k razvoju Peka? Teh povezav znanosti in industrije nismo zaznali, kar je v Sloveniji splošni problem. Potem kadri, ki se izšolajo in se v njih vlaga na fakultetah, odidejo v tujino.

Ali so v Peku razmišljali širše, da bi namesto, da so ljudi pošiljali na čakanje, ker niso imeli dovolj naročil za čevlje, uporabili za izdelavo usnjene galanterije. Tudi zelo lep modni nakit se lahko izdela in to iz »odpadnih« materialov, ki so ostali od izdelave obutve. Peko blagovna znamka bi lahko bila vtisnjena na pasovih, paščkih za ure, sponkah za lase in še kje. Nekaj malega torbic so izdelovali v zadnjem času iz »odpadnih« kosov usnja, kar je bila zelo dobra odločitev, a veliko prepozna. Znano je, da so v IUV Vrhnika delali zanimive izdelke iz svojega usnja, pa ni te ljudi v Peku nihče povabil k sodelovanju, ko je IUV načrtno propadel. Zvedeli smo, da s tem usnjarskim podjetjem Peko ni sodeloval. Kaj je bil razlog nesodelovanja, nismo izvedeli, ko je znano, da je IUV Vrhnika izdeloval eno najbolj kakovostno usnje v Evropi, če ne v svetu. 

Koga vse so in koga niso vključevali v Peku za razvoj novih modelov? Koliko so potovali po svetu, da bi videli, kam gre moda, kaj ponuja konkurenca, kaj so stalne ponudbe itd? Če bi vse to počeli, bi bili rezultati drugačni. Vključevanje nekaterih medijsko izpostavljenih oblikovalcev iz Slovenije, ki so se izživljali in vgrajevali v čevlje zlato in Swarovski diamante in za to zaračunavali intelektualne storitve, prodaja pa ni znala tega prodati, je povzročalo Peku hude finančne rane. Seveda se lahko eksperimentira, a šele takrat, ko se za to iz tekoče uspešne prodaje oblikujejo namenska sredstva, da ni velikih tveganj, četudi se eksperiment ne odrazi v novo dodano vrednost.

Selitev proizvodnje v države s ceneno delovno silo ne prinaša samo pozitivne učinke, pa še neetično je, da dodano vrednost ustvarjajo ljudje, ki so plačani za svoje trdo delo borno. So v Peku iskali kakšne druge rešitve za znižanje proizvodnih stroškov? Iz razgovorov smo opazili togost. Bolj je bilo prisotno razmišljanje, to, kar počno drugi, bomo tudi mi. Za sabo pa je potegnilo najem proizvodnih hal, učenje delavcev, kadrovanje pravih, nadzor nad kvaliteto, manipulativni in prevozni stroški in še marsikaj, kar se pojavi sproti. So zato proizvodnjo v Knjaževcu v Srbiji opustili, ta pa se ni obnesla tudi v Bosni? Ali je botrovalo to, da niso plačevali ljudi, ki so sodelovali sproti in pošteno? Tudi tega je bilo.

MARKETING in PRODAJA

Povprečna dosežena prodajna cena Peko čevlja v letu 2014 je bila v Sloveniji 28 EUR, na Hrvaškem 25 EUR in v Makedoniji blizu 37 EUR. Povprečna dosežena prodajna cena čevlja iz dokupa je bila v Sloveniji 24 EUR, na Hrvaškem 20 EUR in v Makedoniji 35 EUR. Kako je možno, da je glede na kupno moč največja cena dosežena v Makedoniji? V Sloveniji in na hrvašem se je največji obseg prodaje zgodil s popusti na razprodajnih akcijah. To je ključen razlog. Samo težava je, ker so prodajali pod ceno. Tudi za to je peko tonil v izgubah. Leta 2010 je bila ta že 10 milijonov evrov. Potem so jo nakja zmanjšali a ne dovolj. Stroški, stroški... ???!!!

Kdaj ste nazadnje zasledili reklamo za Peko v kakšnem izmed slovenskih medijev? Na TV? V spominu nimamo, da bi Peko učil in spodbujal potencialne stranke s svojimi marketinškimi akcijami kulture kupovanja obutve. Peko je, kot rečeno, izdeloval kakovostno obutev, ki ni primerljiva s ceneno obutvijo, ki jo na trg pošiljajo multinacionalke, narejena pa je v državah, kjer se grobo izkorišča ljudi. Taka obutev je lahko za noge celo škodljiva. Zato bi marketing Peka moral usmeriti vse sile v prepričevanje ljudi, naj raje kvaliteten in iz naravnih materialov kupijo višji cenovni razred čevlja, namesto, da si kupijo nezdrav in ne kakovosten cenen čevelj, ki bo po prvi nošnji v dežju razpadel. V prispodobi rečeno, bi bilo treba poudarjati pri strankah nemški rek, da nikoli ni človek tako bogat, da bi poceni kupoval.

Seveda je res, da je v Sloveniji kupna moč v stagnaciji in ljudje segajo tudi zaradi tega po cenenih izdelkih, če le jih prepriča ustrezen videz. Po drugi strani pa, če bi Peko uporabil marketing v pravo smer, da bi osveščal, bi pa tudi lahko prodajal svojo kvaliteto po višjih cenah in bi kot tak slovel na trgu. Nismo najcenejši, smo pa najboljši za vaše noge, ki imate samo ene. Kar se tiče cenovne dostopnosti, bi pa lahko kopirali na primer Mladinsko knjigo, ki vsako knjigo, ki ima ceno nad 100 evrov, prodajo na 5 mesečnih obrokov, če plačajo z gotovino, je pa gotovinski popust. Zakaj ne bi na ta način omogočili ljudem dostop do nakupa bolj kakovostne domače obutve?

Vpliva vremena na prodajo je bil v pogovorih tudi izpostavljen. Seveda, ko smo govorili o slovenskem trgu. Narejena je bila kolekcija jesen – zima, potem je pa poletje trajalo dlje, prehodnega jesenskega vremena ni bilo in smo šli tako rekoč iz natikačev v zimske škornje. Da, to je problem, a zgolj zato, ker Peko ni prodajal svoje kakovostne obutve tam, kjer je vreme drugačno in je stalno na primer tako, da se nosi prehodna obutev. V primeru izpada na domačem trgu se vse sile usmerijo, da se to količino proda na trgih, kjer že imamo dobre izkušnje.

Kot smo že nekje omenili, je bil pretok informacij od prodajalk do vodenja prodaje, razvoja in proizvodnje slab. Modeli so bili narejeni na napačnih kopitih in zato obutev ni dobro sedla na noge strank. To so prodajalke sporočale vodstvu, a namesto, da bi prenehali s tako proizvodnjo, so naredili še teh istih modelov na zalogo. Zelo premalo so imele prodajalke vpliva na izbor obutve iz dokupa, kar je bila prava katastrofa. Na primer v prodajalnah na Gorenjskem, kamor do prihajali turisti, ki so hoteli v gore, niso imeli nobenih planinskih čevljev, da bi jih lahko kupili. To je najmanj nezaslišano.

ZAKLJUČEK

Zavedamo, se, da je to poročilo kritično. A treba si je naliti čiste vode. Če kdo misli, da zapisane stvari ne stojijo, naj se oglasi, a pred tem naj se vpraša, zakaj vendar je Peko pogorel, če so vsi delali dobro. Tudi dobro se je delalo. O tem ni nobenega dvoma. Tudi trudili so se in krvavi pot potili, da je Peko obstal, a vprašanje je, kam je kdo vlekel. So tudi delavci, ki razmišljajo, da jih nikoli ne moremo tako slabo plačati, kolikor oni lahko slabo delajo. Kar se tiče nas, nikoli v podjetju niso za nastalo situacijo krivi delavci, ki nimajo možnosti sprejemati poslovnih odločitev. Vedno so za nastalo situacijo odgovorni vodilni ljudje. Tudi v smislu tega, kako so motivirani za delo vsi v kolektivu, kakšni so odnosi, kateri so motivacijski faktorji, kako je urejena pretočnost in implementacija informacij v službah oz. oddelkih, ki odločajo o tem, kje se bodo informacije, predlogi, ideje in kritike upoštevale.

Prepričani smo, da je to poročilo dovolj dobra podlaga za odločanje v bodoče. Stečajno upraviteljico pozivamo, da v skladu z zakoni in v skladu z dobrim gospodarjenjem skrbno pregleda vso dokumentacijo, ki je na razpolago, glede na dogodke, ki so škodovali, vključi v revizije poslovnih odločitev določene strokovnjake, glede na morebitna sporna odkritja pa tudi organe pregona, ki bodo ugotovili tudi osebno odgovornost  vpletenih. Prodajale so se nepremičnine, za nekatere še ni razrešenega statusa, morda se iz starejših poslovnih knjig najde še kaj nepremičnin v lasti Peka po državah nekdanje Jugoslavije in morda celo v kakšni drugi državi. Odprodajali so se deleži hčerinskih podjetij, nabavljale so se velike količine izdelkov, izvajale so se pregrešno drage storitve in še kaj, kar je bilo morda v neposredno škodo družbe Peko in lastnikov.

V nadaljevanju pa prosimo stečajno upraviteljico gospo Tadejo Tamše oziroma od gospe zahtevamo, da sledi SKUPNEMU DOBREMU, kar pomeni, da naredi vse potrebno, da se ohrani tradicijo, izkušnje, znanje in zelo prepoznavno blagovno znamko Peko v Sloveniji in širše.

Kar se tiče Gibanja OPS in vseh sodelujočih, pristopamo na tej podlagi in z vključitvijo vseh, ki želijo, da se Peko ohrani, k izdelavi nove vizije in novega poslovnega načrta, ki bo temelj za nov zagon proizvodnje ter novega uspešnega razvoja Peka.

Zahvaljujemo se vsem, ki ste sodelovali pri podajanju relevantnih informacij in zahvaljujemo se vsem, ki že sodelujete ali boste še sodelovali zdaj, ko bo treba streti najtrši oreh, da res pripravimo realen načrt za nov zagon Peka na trenutnih ruševinah, iz katerih bomo uporabili ves koristen material za novo gradnjo. Delujemo v skladu z Akcijskim načrtom, ki ga lahko, da boste vedeli, kako je z roki, preberete TUKAJ.

Kdor se želi vključiti v TIM PEKO, to lahko stori tako, da nam piše na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript. ali pokliče na telefon o31 274 419. 031 274 41

Lepo povabljeni!

Kliknite na sliko za podpis peticije

Ekipa OPS