Deseto novo duhovno spoznanje, I. del

 

Vsa doslej obravnavana spoznanja opisujejo resničnost človekovega duhovnega razvoja, tako osebnega kot tudi skupnega, udejanjanje teh spoznanj oz. življenje po njih in izpolnjevanje usode, ki nam je namenjena, pa zahteva globlje razumevanje duhovnega procesa.

Slednje je zajeto v tem zadnjem, desetem spoznanju, ki naj bi pokazalo resničnost duhovnega zemeljskega preoblikovanja, vendar ne le z vidika zemeljske razsežnosti, ampak tudi z vidika razsežnosti življenja po življenju.

S pomočjo duhovnega spoznanja o ohranjanju vizije lahko globlje razumemo, zakaj je treba združevati te razsežnosti, in zakaj morajo današnji ljudje izgubiti svoj zgodovinski smisel. Ko bomo takšno razumevanje naposled lahko vnesli tako v svojo kot tudi občo kulturo, bo nedvomno prineslo želene rezultate.

Presek človekove duhovne zgodovine.

Naš nastanek. Vse, kar predstavlja naš planet, se je začelo tedaj, ko je eksplodirala prva snov in se oblikovala v zvezde, ki so nato živele in umirale. Bruhale so najraznovrstnejše prvine, ki so nazadnje oblikovale naš planet. V nastalem zemeljskem okolju so se te prvine združevale v čedalje kompleksnejše snovi, dokler niso preskočile v organsko življenje, ki se je kot po kakem večjem načrtu razvijalo v širše organizacije in zavest.

Mnogocelični organizmi so se razvili v ribe, te pa naprej v dvoživke, ki so se nato razvile v plazilce in ptice ter naposled v sesalce. Kot bo to razumljivo malo kasneje, je del vsake od duš v tako imenovanem onstranstvu oz. v razsežnosti življenja po življenju pravzaprav del vsega človeštva, ki je doživelo ves ta dolgi proces evolucije.

Človekovi predniki so tako plavali kot ribe, se kot dvoživke splazili na kopno in se borili za preživetje kot plazilci, ptiči in sesalci. Borili so se na vsakem koraku dokler nazadnje niso prevzeli človeško obliko – vse to z neko povsem določeno namero. To dejstvo pojasnjuje tudi pomen in vlogo živali v horoskopu, vzhodnjaškem ali zahodnjaškem.

Človekovi predniki so torej dobro vedeli, da se bodo v valovih naslednjih rodov rojevali v fizično razsežnost in se trudili prebuditi, združiti ter razviti, ne glede na duhovno kulturo, ki obstaja v razsežnosti življenja po življenju. Vedeli so, da bo potovanje dolgo in tudi mučno.

Ko bodo začeli doživljati intuitivne prebliske, bodo zaznali strah osamljenosti in ločenosti, vendar ne bodo potonili nazaj v spanje. Premagovali bodo strah in se opirali na nejasno intuitivno védenje, da v vesolju niso sami, in da so duhovna bitja, ki so s povsem določeno duhovno namero naselila ta planet.

Postopni razvoj. Naši predniki so sledili delujoči sili evolucije in gravitirali v čedalje večje in prepletenejše družbene skupine, se razvijali v najrazličnejše poklice, premagovali potrebo, da bi porazili  in osvajali drug drugega, dokler nazadnje niso vzpostavili demokratičen proces, v katerem so lahko uveljavili svoje zamisli, jih združevali in razvili v boljše resnice.

Postopoma so zaznali varnost v sebi, saj so napredovali od izraza božanstva v obliki nadnaravnih bogov do božanstva, ki je zajeto v edinem Bogu Očetu in je nekje zunaj njih, ter v dokončni izraz Svetega Duha v njih samih. Intuitivno so zaznali in zapisali sveta besedila ter pridobili simbolne izraze za prihodnost in odnos z edinim božanstvom.

Vidci Vzhoda in Zahoda so dognali in pojasnili, da je Sveti Duh zmeraj navzoč in dostopen, in da hrepeni po človekovi sposobnosti, da se duhovno odpre in s tem odstrani ovire, ki mu preprečujejo popoln stik z njim.

Želja naših prednikov po združevanju in družbeni skupnosti se je sčasoma okrepila, saj so zaznali  globljo povezanost z ljudmi, ki so živeli na istem zemljepisnem ozemlju. Človeštvo se je začelo združevati v politične narode in naposled v države, da so lahko bolje zagovarjali svoje poglede.

Temu pomembnemu odkritju je nato sledil pravi izbruh proizvodnje in trgovine. Osnovali so znanstveno metodo, ki je nato spodbudila mnoga odkritja, vse to pa je nato omogočilo začetek gospodarskega razvoja in širjenja posvetnosti, zajetih v pojavu, ki so ga imenovali industrijska revolucija.

Razvili so omrežja mednarodnih gospodarskih odnosov, nato pa se prebujali naprej in se naposled spomnili svoje resnične duhovne narave. Nova duhovna spoznanja, ki že sedaj nezadržno prežemajo človeško zavest, bodo omogočila razviti novo, veliko bolj razsvetljeno gospodarstvo, ki bo združljivo z Zemljo.

Naposled bodo ta spoznanja premagala tudi poslednjo zastrašujočo polarizacijo nasprotnih si sil in prinesla na ta planet povsem drugačen duhovni pogled na svet.

Nastanek višje ravni zavedanja.

Prevlada rutine.  V pradavnini so prvi ljudje – človečnjaki s tedanjo ravnjo svojega zavedanja živeli v tesni povezavi z ritmi in znamenji naravnega sveta, katerim pa so se zgolj nagonsko odzivali. Njihovi vsakodnevni opravki so zajemali iskanje hrane in druženje znotraj skupine.

Moč je bila v rokah najmočnejšega posameznika, ki so se mu morali podrejati, znotraj te hierarhije pa je vsak brez posebnega razmisleka sprejel svoje mesto. Z enako naravno ravnodušnostjo so sprejemali tudi vse svoje nenehne življenjske tragedije in težave.

Miniti je moralo na tisoče let preden so se nekateri posamezniki naveličali rutine, ki so jo prepoznali pred sabo. Ko jim je otrok umrl na rokah, se je njihova zavest razširila in začeli so se spraševati, zakaj. Pričeli so tuhtati, kako bi se bilo mogoče takim stvarem izogniti. Začeli so se ozaveščati – spoznavati, da so tukaj in sedaj, in da so živi.

Zmogli so se korak za korakom odmakniti od samodejnega odzivanja naravnim potrebam in pokukati  v širši smisel svojega obstoja. Vedeli so, da se življenje vrti v ciklih sonca in lune ter letnih časov, smrti njihovih bližnjih pa so jim govorile, da ima življenje tudi svoj konec. Zato se jim je pričelo odpirati vprašanje: Kaj je smisel življenja?

Tako so nekateri začeli zaznavati tudi svojo rojstno vizijo, po kateri so v zemeljske razsežnosti prihajali s posebno nalogo, in sicer da spodbudijo prvo duhovno prebujanje človeštva. Pred svojim rojstvom so se zavedali, da se človeštvo vkrcava na dolgo potovanje, ki so ga lahko videli.

Vedeli so tudi, da si ga bo moralo zaslužiti, rod za rodom. Ko pa so ozavestili cilj svoje usode, so s tem izgubili tudi prvotni mir svojega nezavedanja. Navdušenju in spoznanju, da so živi, sta se tako pridružila strah in negotovost, kajti še niso vedeli zakaj.

Poglavitni življenjski motivi. Dolgo človeško zgodovino tako ženeta dve temeljni pobudi. Po eni strani moramo premagovati svoj strah s pomočjo intuicije in miselnih podob, da gre v našem življenju za dosego nekega cilja, za razvoj civilizacije v pozitivni smeri, ki ga lahko spodbujamo le kot pogumni in modri posamezniki.

Moč teh občutkov nas opominja, da pravzaprav nismo sami, čeprav se življenje zdi še tako negotovo in nesmiselno, ter da pod skrivnostjo našega obstoja tičita pravi pomen in smisel našega življenja. Po drugi strani pa smo pogosto plen nasprotne pobude – nagona, da bi se zaščitili pred svojim strahom, saj ne moremo prepoznati smisla.

Tako se prepuščamo tesnobi ločenosti in zapuščenosti. Strah nas sili v prestrašeno samozaščito, ko se borimo, da bi obdržali svoje položaje moči, si medsebojno krademo energijo in se upiramo spremembam ter razvoju, ne glede na nove, veliko boljše podatke in informacije od teh, ki so nam pri roki.

Prebujanje se je nadaljevalo, tisočletja so minevala in ljudje so se postopoma združevali v čedalje večje skupine. Sledili so svojemu gonu pa identifikaciji z več ljudmi, po oblikovanju prepletenejših družbenih razmerij in organizacij. Ta gon izvira v nejasnem intuitivnem védenju, znanem samo v razsežnosti življenja po življenju, da je človeška usoda na zemlji čedalje tesnejše združevanje.

Takratni ljudje so začeli delovati v skladu z njim in so ugotovili, da lahko razvojno presežejo svoje tedanje nomadsko življenje, opustijo lov in nabiranje zemeljskih plodov ter začnejo gojiti in pridelovati rastline, pa tudi udomačevati in rediti živali, ko so živele v njihovi okolici in so jim zagotavljale beljakovinsko prehrano.

Delovali so na podlagi podob svetovne vizije, ki so tičale globoko v njihovem nezavednem in so jih arhetipsko gnale naprej. Zaznali so premik, ki je bil eden od najpomembnejših sprememb v človeški zgodovini, saj je omogočil preskok dotedanjega nomadskega tavanja k določeni stalnosti – ustanavljanju večjih kmečkih naselij.

Prvi duhovni prebliski. Kmečke skupnosti so se razvijale in širile. Presežki hrane so spodbudili trgovino in omogočili človeštvu, da se je razdelilo v prve poklicne skupine: pastirje, zidarje in tkalce, nato trgovce, kovače in vojake. Kmalu nato so izumili pisavo in računanje. Muhasta narava in življenjski izzivi pa so nenehno mučili zavest zgodnjega človeštva, v zraku je stalno lebdelo neizgovorjeno vprašanje: zakaj smo živi?

Redki posamezniki so se trudili razumeti duhovno resničnost na višji ravni. Doumeli so, da so v zemeljsko razsežnost prišli z enim samim ciljem: želeli so povečati človeško zavedanje božanskega vira. Vendar so bili njihovi prvi intuitivni prebliski božanskega megleni in nepopolni, saj so se pojavljali v obliki mnogoboštva.

Človeštvo je začelo priznavati množico krutih in zahtevnih božanstev, bogov, ki so bivali nekje zunaj in so vladali vremenu, letnim časom ter pridelku. Zato so jih skušali pomirjati z različnimi obredi, rituali in žrtvovanjem.

Tisoče let so se številne kmečke skupnosti tako združevale v obsežne civilizacije Mezopotamije, Egipta, Krete, doline Inda in severne Kitajske, sleherna v svojo različico naravnih in živalskih božanstev. Toda ti bogovi niso mogli tešiti tesnobe ljudi. Celi rodovi duš so prihajali v zemeljsko razsežnost s sporočilom, naj se človeštvo razvija na podlagi izmenjavanja in primerjanja znanja.

Ko pa so ti rodovi zaživeli v človeški obliki, so podlegali svojemu strahu in so svojo intuicijo izkrivili v nezavedno potrebo po osvajanju, vladanju in nasilnem vsiljevanju svojega življenjskega sloga.

Tako se je začelo dolgo obdobje cesarstev in tiranov, v katerem so se drug za drugim pojavljali veliki vodje, ki so združevali moč svojega naroda in osvajali nova ozemlja, trdno prepričani, da mora človeštvo prevzeti pobude njihove kulture.  Pa vendar so bili mnogi tudi premagani in potisnjeni v sužnost večje in močnejše civilizacije.

Tisoče let so različna cesarstva vznikala v zavesti človeštva, širila so svoje zamisli, za nekaj časa zavladala s svojo učinkovitejšo resničnostjo, gospodarskimi  načrti in vojnimi tehnologijami, nato pa so podlegla močnejši in bolje organizirani viziji. Tako so se počasi in postopno porajale mnoge nove zamisli, stare pa so izginjale.

Različni religijski nazori. V tem počasnem in krvavem procesu so si tudi ključne resnice iz razsežnosti življenja po življenju postopno utirale pot v zemeljsko razsežnost. Ena od najpomembnejših – nova podoba medsebojnega delovanja – ki se je začela pojavljati širom po planetu, je naposled našla jasen izraz v filozofiji starih Grkov.

Čeprav se je izmenjavanje zamisli in sporazumevanje med ljudmi kljub temu še velikokrat izrodilo v negotovo bitko za moč, se je vendarle začel močneje uveljavljati proces, ki je spodbujal razvoj človeške resničnosti na besedni  in ne več na telesni  ravni. Hkrati se je začela širiti zamisel, ki ji je bilo namenjeno, da bo povsem spremenila človeško razumevanje duhovne resničnosti.

Pojavila se je v zgodovinskih zapisih majhnega plemena na Srednjem vzhodu. Nekateri posamezniki, ki so se rodili v judovski kulturi, so pred svojim rojstvom vedeli, da je bil tedanji opis božanskega vira, ki so intuitivno zaznavali, napačen in izkrivljen. Zamisel mnogoboštva je bila samo razdrobljena slika neke večje celote, saj so spoznali, da obstaja samo eden Bog.

Torej samo Bog, ki je bil po njihovem mnenju sicer še vedno zelo zahteven, grozeč in patriarhalen – še vedno je bival nekje zunaj človeštva – toda prvič je bil prepoznan tudi kot oseben in odziven ter edini stvarnik vsega človeštva.

Intuitivno zaznavanje enega samega božanskega vira se je širilo in jasnilo v civilizacijah vsega sveta. Hinduizem in budizem pa tudi druga vzhodna verstva, so na Kitajskem in v Indiji, ki sta prednjačili v tehnologiji, trgovini in družbenem razvoju, pomikali Vzhod h kontemplativnemu (globokemu in pobožnemu) žarišču.

Pobudniki teh verstev so intuitivno zaznavali, da je Bog več kot samo osebnost, da je mogočna sila, in da ga je mogoče povsem doseči le v razsvetljenem izkustvu. Vzhodna verstva so manj spoštovala zakone in obrede, ki naj bi ugajali Bogu; bolj so iskala notranjo povezavo z njim, spodbujala so premik zavesti, zavestno odpiranje in varnosti, ki sta ves čas dosegljivi.

Tako so se pojavili tudi tako imenovani gnostiki (dobri poznavalci krščanske religije), ki so rotili Cerkev, naj se popolnoma osredotoči na notranje transformativno izkustvo in naj navaja Kristusovo življenje le za zgled, kaj lahko doseže sleherni človek. To je povzročilo, da se Cerkev sesedla od strahu, saj so njeni voditelji zaslutili,  da bi s tem lahko izgubili nadzor.

Zato so oblikovali nauk, ki je temeljil na mogočni hierarhiji duhovnikov, ki so z njim postali nekakšen posrednik med Bogom in človekom. Sčasoma so bila vsa gnostična besedila razglašena za bogokletna in so jih tudi izključili iz Svetega pisma. Vendar so se kljub temu kmalu pojavile skrivne sekte frančiškanov, ki so skušale v krščansko verovanje spet zajeti čaščenje narave in vračanje k notranjemu izkustvu božanskega.

V zemeljsko razsežnost so namreč prišli z védenjem, da se bo nasprotovanje gnostikom sčasoma poleglo in trdno so se odločili ohraniti stara besedila ter rokopise, dokler ne bo napočil pravi čas.

Duhovno prebujenje.

Majanje cerkvenih dogem. Pomembnejši premik v smeri duhovnega prebujanja se je začel v času (petega) papeža Celestina nekje proti koncu trinajstega stoletja. Po njem so poimenovali tudi kraj s starimi majevskimi ali inkovskimi ruševinami v Peruju, v katerih so, bojda, našli zapise v latinskem jeziku o devetih duhovnih spoznanjih.

Prebujanje se je začelo s skupino menihov, ki so verjeli, da lahko dosežejo višjo raven zavesti na ta način, da se umaknejo iz civilizacije in se posvetijo kontemplativnemu življenju v naravi. Papež Celestin je takšno zamisel močno podpiral, saj je tudi sam nekaj časa preživel med njimi v neki votlini.

Zaradi tega so ga cerkvene oblasti tudi odstavile, prej omenjeno skupino menihov pa so celo označili kot gnostike in jih izobčili. Zgodnja Cerkev se je namreč zelo bala posameznikov, ki bi imeli preveliko moč, zato so njeni vodje večkrat zašli v protislovje s svojimi nauki.

Po eni strani so duhovniki priganjali vernike, naj iščejo mistično Božje kraljestvo v sebi in naj zaznajo Božjo voljo ter sprejmejo Svetega Duha, po drugi strani pa so vsak pogovor o tem, kako je mogoče doseči takšna stanja, razglašali za bogokletstvo, in da bi zavarovali svojo moč, so se večkrat zatekli celo k umorom.

Postajalo je vse bolj jasno, da se na Zahodu pojavlja novo obdobje. Oblast Cerkve se je močno zamajala s pojavom novega družbenega razmerja: narod – država. Bolj ko so se ljudje medsebojno ozaveščali, bližje je bil konec velikih cesarstev. Prihajali so novi rodovi, ki so zaslutili našo usodo združevanja.

Uveljavili so narodnostno zavest, ki je temeljila na skupnem jeziku in neodvisnem ozemlju. Državam so sicer še vedno vladali avtokratski oblastniki, za katere je pogosto veljalo, da vladajo po Božji volji, toda porajala se je nova civilizacija z začrtanimi  teritorialnimi mejami in vzpostavljeno mednarodno denarno menjavo ter trgovino.

Evropa je bogatela, se izobraževala in doživljala pomemben preporod. Nastale so prve demokratične skupščine in pojavili so se pozivi  k odpravi kraljevske pravice po Božji volji in tudi krvave vladavine Cerkve nad duhovno in družbeno resničnostjo. Protestantska reformacija je izpolnila obljubo, da posameznik lahko sam prebira Sveto pismo in osvaja neposredno vez z Bogom, česar tedanje cerkvene oblasti niso dopuščale.
 
Zanikanje domorodne miselnosti. V tem času so posamezniki, ki so hoteli pridobiti več moči in svobode, začeli raziskovati ameriško celino, prostrano ozemlje s simbolno lego med vzhodno in zahodno civilizacijo. Tja so prihajali z védenjem, da je ozemlje že naseljeno, zavedali so se, da se lahko naselijo in sporazumevajo s prvotnimi prebivalci le na njihovo povabilo.

Nezavedno so čutili, da Američani predstavljajo ozemljitev in pomoč Evropi, ki je hitro izgubljala občutek svete bližine z naravnim okoljem in se pomikala k nevarni posvetnosti. Kultura ameriških domorodcev sicer ni bila popolna, vendar je zagotavljala model, po katerem bi se evropska miselnost lahko povrnila k svojim koreninam. Spet pa se je v njihovo zavest vpletel strah, zato so ti posamezniki zaznavali samo željo po naselitvi novih ozemelj.

Čutili so sicer novo svobodo duha, toda s seboj so nosili tudi potrebo po gospodovanju in osvajanju ter zagotavljanju lastne vrednosti. Pomembne resnice domorodne civilizacije so se razblinile v naglici, s katero so priseljenci izkoriščali bogate naravne vire novih ozemelj.

Zahodnjaška miselnost je s tem izgubila stik s skrivnostjo, saj je tudi tu kot pri vseh prejšnjih osvajanjih novih ozemelj skrčila magijo globokih gozdov na gradbeni les, skrivnost življenja v divjini pa na lepe živalce. Zelo hudo je, da je moralo miniti kar štiristo let, da sta se evropska in domorodna miselnost naposled vendarle začeli združevati.


Prevlada materialnega blagostanja.

Potiskanje duhovnosti v ozadje. Renesansa v Evropi se je bohotila, moč Cerkve pa je vse bolj upadala. Evropejci so čutili, da se v njih prebuja nov pogled na življenje. Mnogi pogumni posamezniki, ki so jih navdihovali intuitivni spomini, so uvedli znanstveno metodo kot demokratičen proces raziskovanja in  spoznavanja sveta.

Ta povsem nova metoda – raziskovanje vidikov naravnega sveta, izpeljevanje sklepov, nato pa pojasnjevanje pridobljenega pogleda tudi drugim – je bila nekak dogovorjen proces, s katerim so naposled dojeli položaj človeštva na planetu, pa tudi njegovo duhovno raven.

Cerkev je tedaj uklenil strah in je po vsej sili poskušala utišati novo znanost. Političnim silam, ki so se pridružile bodisi eni ali drugi strani, je vendarle uspelo doseči kompromis. Znanost je nato smela svobodno raziskovati zunanji, snovni svet, vse duhovne pojave pa je morala prepustiti v okrilju oblasti takrat še vedno zelo vplivne duhovščine.

Notranji svet izkustev – človekova najvišja zaznavna stanja lepote in ljubezni, intuicije, medsebojnih pojavov in celo sanj – je bil povsem izven dosega nove znanosti.

Čeprav močno omejena, je znanost začela v čedalje večjem obsegu zarisovati in opisovati delovanje fizičnega sveta, ogromno je pripomogla tudi k širjenju trgovine in izkoriščanju naravnih virov. Gospodarska varnost ljudi se je povečala, saj so počasi začeli izgubljati občutek za skrivnost in so pozabljali na vrtajoča vprašanja o smislu svojega življenja.

Odločili so se, da je dovolj smiselno že to, da preživijo in sebi ter svojim otrokom zgradijo boljši in varnejši svet. Postopno so se povsem prepustili hipnozi tihega dogovora, ki je zanikal resničnost smrti in ustvarjal iluzijo, da je svet pojasnjen, običajen in brez skrivnosti. Tako so ljudje svoje nekoč zelo trdno intuitivno védenje o duhovnem božanskem viru potisnili še globlje v svojo notranjost.

V čedalje bolj uveljavljenem materializmu je bilo na Boga mogoče gledati le kot na oddaljenega deističnega Boga, ki je sicer ustvaril vesolje, a ga takoj nato odrinil, se odmaknil in ga pustil, da živi mehanično kot napovedljiva naprava, pri kateri ima vsak učinek svoj vzrok, nepovezani dogodki pa se dogajajo zgolj naključno in zelo poredko.

Razmah napredka.

Vendar so mnogi posamezniki v to obdobje prišli z védenjem, da je razvoj tehnologije in proizvodnje še kako pomemben, saj bi sčasoma lahko neizmerno osvobodil človeštvo, ne da bi pri tem onesnaževal okolje. Prvi, ki so se rodili v to obdobje, pa so se spomnili le splošnega intuitivnega znanja o gradnji, proizvodnji in delu in so se trdno oprijemali ideala demokracije.

Takšna intuicija je najmočneje vplivala na nastanek Združenih držav in njihove demokratične ustave, saj je bila Amerika takrat pripravljena na veliki preizkus in izmenjavo nekaterih zamisli, ki so bile značilne tudi za prihodnost. Zatrla pa je sporočila domorodnih Američanov, prignanih sužnjev iz Afrike in vseh drugih, ki so morali na svojih hrbtih prenašati ta ameriški poizkus, čeprav so si želeli, da bi bili tudi oni slišani in zajeti v evropsko miselnost.

V devetnajstem stoletju je bilo človeštvo tik pred drugim velikim premikom njihove civilizacije – pred spremembo, ki bo temeljila na novih energijskih virih nafte, pare in nazadnje elektrike. Gospodarstvo se je razvilo v prostrano in zapleteno delovno področje, ki je v izbruhu novih tehnik zagotavljalo več izdelkov kot kdajkoli prej.

Ljudje so se trumoma selili iz podeželja v velika urbana proizvodna središča, zapuščali so kmečko življenje in na ta način aktivno sodelovali v novi industrijski revoluciji. Večina jih je verjela, da je demokratično zasnovani kapitalizem, ki naj bi se razvijal brez vladnega poseganja, najboljša metoda  trgovanja med ljudmi.

Vsi, ki so se rodili v ta čas, so tako upali, da bodo pripomogli k razvoju še bolj uspešnega kapitalizma. Žal, je bil tudi pri njih strah tako močan, da jim je uspelo zaslutiti samo željo po individualni varnosti, po izkoriščanju delavcev in po večanju dobičkov, čeprav je to pomenilo tudi zarotniške dogovore s poslovnimi tekmeci in z vladami. Sledilo je torej veliko obdobje »roparskih vitezov« oz. skrivnih bančnih in industrijskih kartelov.


Velike zmote in prevare.

Socialistične zablode. Na začetku dvajsetega stoletja sta se zaradi najrazličnejših kapitalističnih zlorab pojavila dva nova gospodarska sistema. V Angliji sta dva človeka (Marx in Engels) izdala »manifest«, ki je zahteval povsem nov družbeni sistem. Vodili naj bi ga delavci, sčasoma pa bi z njim oblikovali pravo gospodarsko utopijo, v kateri ne bi bilo niti pohlepa niti tekmovalnosti, zaloge vsega človeštva pa bi bile dostopne vsakomur v skladu z njegovimi potrebami.

V tedanjih zelo težkih delovnih pogojih je ta zamisel, seveda, pritegnila številne privržence, ki pa so lahko kmalu uvideli, da je »manifest« teh materialističnih delavcev le izrodek prvotne namere. Njegova ustvarjalca sta bržkone intuitivno zaznavala, da bo človeštvo nekoč zmožno uresničiti tako gospodarsko utopijo.

Žal, pa se nista spomnila, da jo je moč uresničiti le v demokratičnem sodelovanju, porojenem iz svobodne volje in s postopnim razvojem. Lep dokaz za velike pomanjkljivosti vseh tovrstnih zamisli je tudi eksperiment, ki je skoraj pol stoletja potekal v Jugoslaviji – našem prvotnem državnem okolju, in se je imenoval socialistično samoupravljanje.

O njegovih koristih ni mogoče reči prav veliko, odprava vseh njegovih škodljivih posledic pa bo bržkone trajala še prav toliko časa, kot ga je bilo potrebnega za njegovo vzpostavitev, medtem ko bodo njegovo ceno plačevali še naslednji rodovi. Bliskoviti in tudi zelo klavrn konec tega ponesrečenega eksperimenta samo dokazuje po eni strani njegovo nedomišljenost in popolno neučinkovitost, po drugi strani pa zelo očitno nesposobnost njegovih pobudnikov in tvorcev.

Podobno so tudi pobudniki komunističnega sistema, ki se je začel v Rusiji, ves čas zmotno domnevali, da ga je mogoče ustvariti na silo in v okrilju diktature. Nestrpno so namreč razvijali gospodarsko in družbeno utopijo, ustvarili pa so komunizem in z njim mnoge hude probleme in tragedije.

Zato je tudi ta sistem zelo bedno propadel, razen številnih in hudih, zlasti ekoloških problemov, ki jih je zapustil vsem zanamcem, pa je zahteval tudi na milijone človeških življenj.

Fašistične zlorabe. Zelo blizu vseh teh pogubnih zmot je, seveda, tudi zlo fašizma oz. nacizma. Ta sistem je bil zamišljen tako, da bi stopnjevali dobiček in nadzor vladajoče elite, ki se je imela za izbrane voditelje človeške družbe.

Prepričani so bili, da narod najbolje uresniči svoj potencial in doseže najvišji svetovni položaj, če se odreče demokraciji in prepusti vso oblast vladi, tesno povezani z novimi industrijskimi mogotci. Udejaniti so torej hoteli civilizacijo, ki se bo razvijala proti svoji popolnosti, ob tem pa so sanjali tudi o narodu, ki bo z enotnim namenom in voljo dosegal visoko raven svoje energije in učinkovitosti.

Ustvarili pa so grozljivo resničnost, ki je bila sama sebi namen. Zmotno so se sklicevali na večvrednost nekaterih ras in narodov, pa tudi na možnost razvoja nadnaroda, ki bi naposled zavladal celemu svetu. Intuitivno spoznanje, da se ljudje izpopolnjujemo, se je v rokah teh sicer zelo šibkih in prestrašenih ljudi izkrivilo v zločinsko vladavino tretjega rajha.

Hladna vojna. Nekateri drugi, ki so sicer podobno predvideli popolnost človeštva, vendar so bolje razumeli moč demokracije, pa so zaslutili, da se morajo izogniti obema možnostma utopičnega gospodarstva.

Posledica prvega odpora je bila krvava vojna proti fašistični sprevrženosti, ki je bila nazadnje tudi dobljena, vendar za izjemno ceno, posledica drugega odpora pa se je izkazala kot dolga in trpka hladna vojna proti komunističnemu bloku.

V prvih letih te hladne vojne je Amerika dosegla višek štiristo let trajajočega materializma, medtem ko so v večini socialističnih držav morali ploskati svojim komunističnim voditeljem, da so lahko živeli duhovno neizpolnjeni in v neprestanem pomanjkanju osnovnih dobrin.

Kritično presojanje razmer. Obilje in varnost sta zajela tudi številni in naraščajoči srednji sloj ljudi, v to materialno uspešnost pa se je nato rodil številen nov rod, katerega intuitivni prebliski so nato vodili človeštvo k tretji pomembni sprememebi.

Vse mlade Američane so, denimo, ves čas opominjali, da živijo v največji deželi na svetu, v svobodni državi, ki vsem državljanom zagotavlja svoboščine in pravice. Ko so le-ti odrasli, pa so lahko odkrili vznemirljivo neenakost med razvpito ameriško samopodobo in dejansko resničnostjo. Ugotovili so namreč, da niti zakon niti njihovi tako opevani običaji mnogim ne zagotavljajo svobodo.

V šestdesetih letih je ta rod podrobno opazoval družbena dogajanja in mnogi so prepoznavali še druge neugodne vidike samopodobe Združenih držav. Med drugim tudi slepo domoljubje, ki je pričakovalo od mladih, da se bodo v tuji deželi vojskovali v politični vojni, ki ni imela nobenega jasno izraženega namena in nobene možnosti za zmago.

Podobno vznemirljiva je bila tudi duhovna praksa. Materialistična naravnanost preteklih štirih stoletij je odrinila skrivnost življenja in smrti daleč v ozadje. Cerkve in sinagoge so se mnogim zazdele polne izumetničenih obredov brez vsakega pomena.

Obiskovanje cerkve je bilo tako bolj družabni, kot pa duhovni pojav, medtem ko so bili verniki po oceni pozornih opazovalcev veliko preveč omejeni.

Nevaren zasuk v desno. Sodobni kapitalizem, ki se danes nezadržno širi tudi v bivše socialistične države, je že razočaral širok krog prebivalstva, razlogi za to pa so kristalno jasni: reveži nimajo nobene priložnosti, da bi sodelovali v tem sistemu, čeprav so njegov pomemben sestavni del; ni uspešnega izobraževanja; ni potrebnih delovnih mest; vlade se namesto nudenja ustrezne pomoči vsem prizadetim raje umikajo in celo ukinjajo programe za revnejše sloje; počasi izginjajo tako težko pridobljene socialne pridobitve preteklih desetletij.

Reformatorji tega sistema so čedalje bolj razočarani in celo začenjajo verjeti v najhujše, da naj bi bil ta zasuk na desno posledica naraščajoče manipulacije in nadzora bogatih svetovnih korporacij, ki s svojim vplivom kupujejo vlade in sredstva javnega obveščanja.

Podobno kot v času nacistične Nemčije so te multinacionalne družbe spet začele deliti svet na bogate in revne, tokrat z zamislijo nekakšne globalizacije, saj jemljejo posel manjšim podjetnikom in nadzirajo čedalje večje bogastvo. Možni neredi bi bili tako samo voda na mlin vseh teh izbrancev, saj bi bila morebitna okrepitev policijskega nadzora in represije predvsem v njihovo korist.
V tem pa tiči tudi samo bistvo polarizacije strahu, o čemer bo govor tudi kasneje, saj se že kar večina ljudi usmerja bodisi k enemu ali drugemu gledanju.


Sedanje razmere v družbi.

Razvrščanje in poglabljanje krize. Za zahodne dežele, kamor, seveda, sodi tudi prelepa slovenska deželica, je bil večino tega stoletja značilen širok srednji sloj, katerega so predstavljali ljudje, ki so zagovarjali red in razum in so živeli v splošni veri ter prepričanju, da bo gospodarski sistem uspešen za vse.

Vendar se je takšno prepričanje že začelo sesedati, kar je moč zaznati in, seveda, tudi videti vsepovsod. Vsak dan je namreč vse ljudi manj, ki bi še verjeli v sistem in živeli po vnaprej določenih pravilih. To se dogaja predvsem in samo zato, ker se srednji razred vsepovsod nezadržno krči.

Tehnološki razvoj namreč jemlje vrednost delu in razceplja človeštvo na dva dela: na tiste, ki si lastijo večino bogastva in zato lahko vlagajo v svetovno gospodarstvo, in na tiste, ki bodisi sploh nič nimajo ali pa so omejeni na ponižujoče in čedalje slabše plačane zaposlitve.

Če k temu grozljivemu dejstvu dodamo še neuspeh večine sedanjih oblik izobraževanja, postane obseg poglavitne težave še bolj pregleden. To so povsem stvarna in tudi sploh ne osamljena dejstva. Večina ljudi mora čedalje bolj garati za golo preživetje.

Mnoge raziskave stresa kažejo, da napetosti sploh ni mogoče več meriti. Nihče se ne počuti varnega, najhujše pa se pravzaprav še niti ni začelo. Prebivalstvo vse prehitro narašča, z razvojem tehnologije pa se bo razkorak med izobraženimi in neizobraženimi še bolj povečal. Tisti, ki imajo vse, bodo nadzirali čedalje več globalnega gospodarstva, med tistimi, ki imajo bodisi premalo ali pa sploh nič nimajo, pa se bodo še bolj razpasla mamila in zločin.

Podobno ali celo mnogo hujše se, seveda, dogaja tudi v nerazvitih deželah, kjer se soočajo še z drugačnim problemom. Že sedaj je večina Srednjega vzhoda in Afrike v rokah verskih fundamentalistov, katerih globalni cilj je uničiti organizirano civilizacijo, saj jo imajo za hudičevo cesarstvo, in jo nadomestiti z nekakšno izkrivljeno teokracijo, v kateri bo vse v rokah verskih voditeljev.

Imeli bodo zakonito moč in vse, ki jih bodo proglasili za krivoverce, bodo obsojali na smrt. Takšna klavnica v imenu nekakšne duhovnosti naj bi se dogajala skoraj po vsem svetu, saj je zelo veliko ljudi, ki podpirajo take ali podobne pogubne in zle misli. Na Kitajskem, denimo, še vedno ubijejo novorojeno deklico, če si zakonca zaželita moškega potomca.

Materialistične težnje izrojevajo svet. Zakon in red ter spoštovanje človeškega življenja se vedno bolj izgubljajo. Svet se vedno bolj izrojeva v miselnost sodrge, vladata mu zavist in maščevanje, vodijo pa ga spretni šarlatani (nestrokovnjaki). Po oceni najbolj črnogledih je bržkone tudi prepozno, da bi lahko širjenje teh nevzdržnih razmer še nekako ustavili.

Pravzaprav pa to nikomur niti ni veliko mar, saj predvsem politiki v tej smeri ne naredijo nič. Predvsem skrbijo samo za svoje osebne fevde in privilegije ter za to, da bi jih čimdlje obdržali. Svet se tako vse prehitro spreminja, skoraj nihče več ne more hoditi vštric z njim. Mnogo preveč ljudi danes skrbi predvsem zase in se trudijo pograbiti kar največ in čim hitreje, preden bo prepozno. 

Tak občutek pravzaprav prežema že kar celotno civilizacijo in bržkone tudi vsa poklicna okolja. Le na hitro poglejmo nekatera najbolj izpostavljena.
Takšno naravnanost je mogoče opazovati celo v medijih množičnega obveščanja oz. v novinarstvu.

V preteklosti so vsaj poskušali opravljati svoje delo po nekaterih merilih poštenosti, sedaj pa nič več. Čedalje bolj prevladuje senzacionalistično poročanje in napihovanje resnic. Skoraj nihče več ne išče resnice ali se trudi, da bi natančno poročal o njej. Novinarji so neprestano na lovu za senzacijami, objavljajo pa vsako mrvico umazanije, ki jo lahko izkopljejo.

Pri tem sploh ne izbirajo sredstev, kar se je zlasti izkazalo ob tragični smrti angleške princese Diane, pri čemer se je, seveda, prikazal le vrh te ledene gore. Čeprav je nekatere sodne zadeve mogoče logično razložiti, poročajo o njih samo zato, da vplivajo na branost in prodajo svojih časopisov ali gledanost televizijskih kanalov.

V današnjem svetu otopelih in raztresenih ljudi se namreč prodaja samo še tisto, kar se sliši najbolj verjetno. Žal se to izkrivljeno novinarstvo, zlasti pa ves tako imenovani rumeni tisk, ohranja sam od sebe. Mlad novinar kmalu uvidi, kakšen je sedanji položaj in hitro pride do spoznanja, da je v tem poslu mogoče preživeti samo tako, da sprejmeš in tudi igraš to umazano igro.

Dobro se zaveda, da če je ne bo igral, bo ostal zadaj in povožen. Vse to pa vodi k tako imenovanemu »raziskovalnemu novinarstvu«, ki je največkrat namerno lažnivo.

Izkrivljanje poglavitnih vrednot. V drugih poklicnih okoljih je položaj podoben, najbolj na področju odvetništva. Mogoče je v preteklosti, ko je sodni proces potekal v spoštovanju resnice in pravice, res nekaj pomenilo, če si bil sodnik ali odvetnik, sedaj pa nič več.

Samo pomislimo na nekatere nedavne procese proti znanim osebnostim, ki jih je prenašala celo televizija. Danes odvetniki pač naredijo vse, da bi spodkopali pravico, in če nimajo dokazov, si namerno prizadevajo prepričati sodnika ter poroto, naj verjamejo domnevam . za katere sicer dobro vedo, da so lažne – samo da bi dosegli oprostilno sodbo.

Drugi odvetniki razčlenjujejo postopke, kakor da bi bila taka strategija v sodnem sistemu splošno veljavna in popolnoma upravičena, kar pa, seveda, sploh ni res. V današnjem družbenem sistemu mora imeti vsak človek pravico do poštenega sojenja, odvetniki pa so dolžni zagotoviti pošteno in pravilno sojenje.

Namesto tega pa izkrivljajo resnico in izigravajo pravičnost samo zato, da bi za vsako ceno rešili svojega klienta. Televizija je pripomogla, da so mnogi lahko gledali take pokvarjene procese in videli, kaj predstavljajo: golo preračunljivost zagovornikov, da bi povečali svoj sloves in nato zahtevali višje plačilo. Danes si odvetniki že veliko upajo, saj so prepričani, da nikomur ni nič mar, in bržkone je to tudi resnica.

Poglejmo še široko področje raznovrstnega prestopništva in kriminala. Med vožnjo in tudi sicer mnogi režejo ovinke in izsiljujejo prednost, ker si prizadevajo zgolj za kratkoročne koristi, namesto da bi delovalo dolgoročno. Gospodarsko prestopništvo in kriminal se nezadržno širita, zlasti med mladimi poslovneži, kajti v sebi so zavestno ali nezavedno prepričani, da njihov trenutni uspeh ne more trajati v nedogled.

Zato delujejo po načelu »pograbi denar in steci«, čeprav so mnogokrat prisiljeni prelomiti medsebojno zaupanje, da lahko povečajo svoj dobiček na račun drugih. Počasi bodo spodkopali prav vse tihe domneve in dogovore, ki povezujejo človeško civilizacijo. Pomislimo, kaj se bo zgodilo, ko bo tudi v starih, revnejših mestnih središčih brezposelnost presegla znosno raven.

Vsega kriminala sedaj sploh ni več mogoče učinkovito nadzorovati, saj se v najtežji obliki pojavlja celo med tistimi, ki naj bi ga preprečevali po uradni dolžnosti. Vse bolj se razraščata tudi nasilje in zločin. Policaji bržkone tudi nočejo tvegati svojega življenja v korist javnosti, ki tega največkrat sploh ne opazi.

Zato velikokrat raje »zamižijo« ali »pogledajo drugam«, da čim bolj mirno odslužijo svoja leta v tem težkem poklicu, in si morda pomagajo še s podkupnino, ki jim jo nekateri dobesedno tlačijo v žepe. In tako naprej.

Kratkovidno početje z okoljem. Nenazadnje pa še sedanji skrajno malomaren in neodgovoren odnos do našega okolja. Samo pomislimo na to, kako čedalje bolj onesnažujemo reke, jezera in morja ter kako je naš ekosistem že zasičen z umetno ustvarjenimi rakastimi snovmi.

Si morda še kdo dela utvaro, da bodo naši gozdovi – dolgoročno gledano – spričo sedanjih razmer lahko preživeli? Naj na to kar lepo pozabi. Pomislimo vendar na ogromno potrošnjo papirja in kartona ter na mnoge druge izdelke iz lesa, večina tega pa že po zelo kratkem času pristane na enem od smetišč, bodisi divjem ali organiziranem.

Razen tega bodo vsi naši gozdovi zaradi splošne brezbrižnosti in ekološke neosveščenosti že v kratkem postali pravi zabojniki za smeti, kar se dogaja skoraj vsepovsod. Nikomur namreč ni več mar za drevesa, ki umirajo pred našimi očmi bodisi zaradi nerazumnega izsekavanja ali zaradi škodljivih dimniških in avtomobilskih izpuhov.

Ob tem mnogi ostajajo povsem brezbrižni, ko vlada določi prodajno ceno lesa, ki je mnogo nižja od tržne, podobno kot se mnogi ne ozirajo tudi na njihovo norost, ko zgradijo ceste v rodovitni dolini. Vse te zablode pristojnih za urejanje družbenih razmer pa, seveda, gredo izključno samo na račun davkoplačevalcev.

Napovedi konca časov.

Na prelomu tisočletja. V ozadju tega grozljivega dogajanja zato narašča vpliv tistih, ki poskušajo razložit vse to preteče zlo in so pravzaprav znanilci konca časov, ki je napovedan prav ob bližnjem zasuku  tisočletja (Opomba: knjiga je bila izdana leta 1998). Trdijo namreč, da je treba vse svetopisemske prerokbe razumeti dobesedno, medtem ko v negotovosti današnjega časa vidjo dolgo pričakovano apokalipso, ki se tako že pripravlja na svoj spust.

Kmalu naj bi izbruhnila tudi sveta vojna, v kateri bo človeštvo razdeljeno na sile temé (vsega zla) in sile svetlobe (vsega dobrega). To vojno vidijo kot dejanski fizični spopad, hiter in krvav, pred nami naj bi bila tako ena sama pomembna odločitev: ob njenem izbruhu biti na pravi strani.

Ob vsem tem postaja čedalje bolj jasno, da se bo brez ustreznega posredovanja polarizacija strahu še stopnjevala. Obe strani postajata še bolj zakrknjeni, poglabljajo se njuni občutki o zmoti, odvratnosti in podkupljivosti; skratka, povezanosti s samim hudičem.

Mnogi so prepričani, da v kolikor Bog zares obstaja, mora biti zagotovo skrajno krut, nekakšen pošastni Bog. Že samo po sedanjih razmerah sodeč namreč sploh ne more delovati kakršnakoli duhovna resničnost. Pogledati je vendar treba le nekatere grozljive dogodke in razmere v svetu.

Kateri Bog bi si lahko zamislil tako uničujoč kraj, kjer otroci mukoma umirajo v potresih, nesmiselnih zločinih in nenazadnje tudi od lakote, medtem ko v restavracijah po svetu vsak dan zmečejo proč na tone hrane? Je vse to res lahko nekakšen Božji načrt, po katerem naj bi sedaj morali živeti?

Morda imajo navsezadnje celo prav nekateri učenjaki, ki tako prepričano govorijo o tem koncu časov. Mislijo namreč, da sta naša življenje in vsa zgodovina samo preizkus vere, ki naj dokaže, kdo si zasluži odrešenje in kdo ne. Torej res nekakšen Božji načrt, ki bo uničil civilizacijo, da bi ločil vernike od hudobnežev.

Svetopisemske prerokbe. Nekateri zato skrbno preučujejo prerokbe, ki so skrite v Svetem pismu, zlasti v Razodetju, in trdno verjamejo, da živimo v poslednjih dneh, kot radi rečejo, torej ravno v času, ko se bodo vse prerokbe tudi uresničile. Pravzaprav mislijo, da je zgodovina pripravljena za Kristusovo vrnitev in ustvarjanje nebeškega kraljestva na Zemlji.

Preden se bo to zgodilo, pa mora Zemlja pretrpeti vrsto vojn, naravnih nesreč in drugih apokaliptičnih dogodkov, ki jih napoveduje Sveto pismo. Zato podrobno poznajo vse prerokbe in svoj čas preživljajo tako, da pozorno spremljajo naravne dogodke ter čakajo na naslednji dogodek, ki je na urniku.

Eden teh naj bi bil tudi mirovni sporazum na Srednjem vzhodu, ki bo med drugim omogočil obnovo templja v Jeruzalemu. Mislijo, da se bo kmalu potem med pravimi verniki, kdorkoli so že to, pojavila mistična zamaknjenost in naj bi jih kar odneslo s površine Zemlje ter jih dvignilo v nebesa. Tako piše v Bibliji, nakar bo sledilo sedemletno obdobje, ko se bo odprl pekel za vse, ki bodo ostali na Zemlji.

Dejansko naj bi vse razpadlo: grozoviti potresi bodo uničili gospodarstvo; morje bo preplavilo in uničilo številna mesta; tem naravnim grozotam pa bodo sledili še nemiri, zločini in vse drugo. Nato se bo bržkone v Evropi pojavil politik (imenujejo ga Antikrist), ki bo ponudil načrt, s katerim bo vzpostavil red, če mu bodo prepustili najvišjo oblast.

Načrt bo zajemal tudi centralizirano elektronsko gospodarstvo, ki bo usklajevalo trgovino v domala vseh delih sveta (mimogrede, je potemtakem zato nastal čedalje bolj popularen Internet?). Tisti, ki bodo želeli sodelovati in se okoristiti s to avtomatizacijo, bodo morali priseči zvestobo in dopustiti, da jim bodo (bojda kar v roko) vgradili čipe, po katerih se bodo zapisovale vse gospodarske interakcije.

Antikrist bo nato najprej zaščitil Izrael in pospešil mirovni sporazum, pozneje pa bo sam napadel in s tem sprožil svetovno vojno, ki bo zajela islamske narode, Rusijo in Kitajsko. Po teh prerokbah se bodo tik pred tem, ko naj bi bil Izrael poražen, pojavili božji angeli, ki bodo prileteli z višin, in zmagali v tej vojni, nato pa vzpostavili duhovno utopijo, ki bo trajala tisoč let.

O vsem tem obstaja cela vrsta knjig v najrazličnejših jezikih, v njih in tudi v drugih medijih je polno »preroških« komentarjev in romanov, poleg tega pa nenehno izhajajo tudi mnogi drugi.

Razpadanje civilnih norm.

Mnogim ljudem se, seveda, zdi vse to govorjenje in pisanje privlečeno za lase ter kot táko tudi povsem neverjetno. Ob tem so zlasti najbolj osveščeni med njimi prepričani, da se na tem svetu uresničuje, tudi kot edina, samo prerokba, ki govori o človekovem pohlepu in pokvarjenosti. Dopuščajo pa možnost, da bi se zlasti v sedanjih razmerah lahko pojavil še kak nov diktator in prevzel oblast ter se okoristil s splošnim kaosom, ki vsepovsod že dejansko nastaja in se marsikje še poglablja.

V kolikor bo srednji razred še naprej propadal in bodo revni postajali revnejši, mestna središča pa se bodo še bolj okužila z nasiljem in zločinom, ki se bo razširil tudi v predmestja, vsemu temu pa se bodo pridružile še naravne nesreče, je povsem mogoče, da bo celotno gospodarstvo za nekaj časa razpadlo in bodo v tem primeru vladale tople lačnih plenilcev, ki bodo prežali na množice, zavladala pa bo splošna panika in zmeda.

Če bi se v takem ozračju nasilja potem pojavil človek, ki bi zatrdil, da lahko razreši in popravi vse neugodne zadeve, zahteval pa bi samo to, da se odpovemo nekaterim državljanskim svoboščinam, bi bili nedvomno mnogi ali pa kar velika večina pripravljeni sprejeti takšno ponudbo.


Polarizacija strahu.

Dva pola prepričanj in mnenj. Nekateri so prepričani, da se v vseh okoljih intenzivno širi in narašča strah pred našo prihodnostjo, po drugi strani pa določen odstotek prebivalstva noče verjeti, da se pojavlja nova duhovna zavest, saj so trdno prepričani, da se človeška civilizacija izrojeva. To, seveda, ustvarja določeno polarizacijo mnenj in prepričanj, zaradi katere se človeška kultura ne more razvijati, dokler se ta pogubna delitev ne bo končala.

Pri polarizaciji gre torej za dvoje navzkrižnih stališč: eno sega k zaenkrat še nejasni, toda čedalje čistejši podobi bistvenih sprememb na tem planetu, drugo stališče pa nekaj takega apriorno odklanja v trdni veri, da bodo vse pomembne vrednote, ki so zajete v starih pogledih na svet, na ta način za vedno izgubljene. Tega so se močno prestrašili, zlasti tisti vsemogočni oblastniki, ki želijo še naprej strogo nadzorovati našo prihodnost, če ne gre drugače tudi z različnimi novimi tehnologijami. Nekatere so tudi že odkrite in so kot vse kaže celo bolj nevarne od še vedno preteče jedrske nevarnosti.

Spoznanje o ohranjanju vizije pa vendarle razkraja tudi to razdvojenost. V razsežnosti življenja po življenju je, menda, mogoče prepoznati globljo resnico prerokb o prej omenjenem koncu časov, kar naj bi pomagalo pri odkrivanju svetovne vizije in razrešitvi polarizacije. Svetopisemske prerokbe, kot sta Razodetje in Danijelove vizije, so namreč kot intuitivni prebliski prodrli v fizično razsežnost, zato jih je treba razumeti le kot simbolne podobe v vidčevem umu.

Če jih le na kratko povzamemo, te prerokbe predvidevajo konec človeške zgodbe na Zemlji, ta »konec« pa naj bi bil za vernike povsem drugačen kot za nevernike. Slednji naj bi doživeli konec svoje zgodovine, ki naj bi se začel z velikimi nesrečami, naravnimi katastrofalni in propadanjem gospodarstva. Ko bi strah in kaos dosegla višek, pa bi se pojavil nek nov vodja in se ponudil, da bo vzpostavil red, toda le, če se bodo posamezniki strinjali, se odrekli svoji svobodi in privolili, da bodo na svojem telesu nosili »žig«, ki jim bo omogočil sodelovanje v avtomatiziranem gospodarstvu.

Sčasoma bi se ta novi vodja razglasil za boga in nasilno zavzel vse dežele, ki bi se upirale njegovi vladavini, naposled pa sprožil še vojno z islamom in nato še z židi ter kristjani, kar bi pripeljalo svet do popolnega uničenja. Vernikom pa te prerokbe napovedujejo veliko prijetnejši konec človeške zgodovine.

Ker bi bili usklajeni z duhom, bi dobili duhovna telesa in zamaknjeno prešli v drugo razsežnost, imenovano Novi Jeruzalem, vendar bi lahko svobodno prehajali v telesnost in nazaj. Nato bi se vrnil Bog, dokončal vojno, vzpostavil prejšnje stanje na Zemlji in uvedel obdobje tisočletnega miru, v katerem ne bi bilo ne bolezni ne smrti. Vse bi se spremenilo, tudi živali, ki bi izgubile svojo mesojedo naravo. Tako naj bi »volk bival ob jagnjetu«, medtem ko bosta »lev in bivol skupaj jedla seno.«

Odločanje o možni prihodnosti. Temeljni namen vseh teh prerokb naj bi bil v tem, da so se vidci konca časov oz. tega sveta intuitivno uglasili na védenje, da se nam bosta v času, ki ga prav sedaj živimo, odprli dve možni prihodnosti. Lahko bomo izbirali med življenjem v strahu in verjeli, da se svet razvija v avtomatizacijski slog »velikega brata«, razpad družbe in dokončno uničenje…ali pa bomo sledili drugi poti in zaupali, da zmoremo premagati tak nihilizem in se odpreti višji vibraciji ljubezni, ki nam bo prihranila prerokovano apokalipso.

Prestopili naj bi v drugo razsežnost, kjer bo s pomočjo duha ustvarjena utopija, kakršno napovedujejo svetopisemske prerokbe. Razlage teh prerokb naj bi bile potemtakem ključ za rešitev polarizacije. Če bomo sprejeli prepričanje, da prerokbe pomenijo neogibno uničenje sveta, kar je, menda, neizbrisno zapisano v »Božjem« načrtu, se bo tako prepričanje tudi uresničilo. Zato se, seveda, velja odločiti za drugo pot, torej za pot ljubezni in vere.

Vendar je ta polarizacija preveč ostra, saj vsaka stran zagotovo predstavlja samo pol resnice, ki jo je moč združiti in povezati v nov duhovni pogled na svet.

Polarizacija strahu torej neprekinjeno narašča, in če naj jo rešimo ter napredujemo, moramo tudi osebno sodelovati. Pozorno moramo opazovati svoje misli in pričakovanja ter se zalotiti, ko s takim človekom sovražno ravnamo. Lahko se ga bodisi obranimo ali se mu umaknemo, če pa ga razvrednotimo, s tem samo povečujemo svoj strah. V vsej dolgi zgodovini človeštva je bil strah vedno velik sovražnik razvoja, polarizacija tega strahu pa je prav v tej stopnji civilizacije dosegla svoj višek.

Zato ljudje, ki v tem zgodovinskem času skrbno nadzirajo to polarizacijo, verjetno dobro čutijo, da imajo zadnjo priložnost za polastitev oblasti, pri čemer bi nove tehnologije, seveda, izkoristili v svoj prid.

Vsi smo duše v razvoju, vsi imamo svojo pozitivno izvirno namero in vsi se je lahko spomnimo. Zato smo odgovorni, da ustrezno sprejmemo vsakega človeka, ki nam križa pot. To je namreč prava etika medsebojnih odnosov, s tem pa tudi druge lahko dvignemo na višjo raven. Prav to je okužba duhovne nove zavesti, ki se nezadržno širi po tem planetu.

Torej nam preostane samo to, da se bodisi prepuščamo strahu pred razpadanjem človeške civilizacije, ali pa ohranjamo vizijo in se še naprej prebujamo. V obeh primerih pomeni naše pričakovanje molitev, ki izžareva moč, s katero nato privabljamo tisti konec, ki si ga zamislimo. Potemtakem moramo zavestno izbirati med obema oblikama možne prihodnosti in se nato odločiti za pravo.

Za nadaljevanje kliknite TUKAJ