Govor Mag. Miroslava Mozeti?a, predsednika Ustavnega sodiš?a Republike
Slovenije
Dan samostojnosti in enotnosti, Cankarjev dom, 23. december 2015
»O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: Tod bodo živeli veseli ljudje! Pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje! Kakor je rekel, tako se je zgodilo. Božja setev je pognala kal in je rodila - zrasla so nebesa pod Triglavom!« (Ivan Cankar, Kurent).
Spoštovani predsednik države gospod Borut Pahor, spoštovani predstavniki ljudstva, gospe in gospodje poslanci, spoštovani predstavniki izvršilne in sodne veje oblasti, spoštovani predstavniki verskih skupnosti, "lubi Slovenci", državljanke in državljani! Pa se danes vprašajmo: Ali smo to Cankarjevo videnje uresni?ili? Ali smo le sanjali?
Danes je pravi dan za to vprašanje, saj praznujemo dan samostojnosti in enotnosti, kot spomin na tisti veli?astni dan pred 25. leti, ko smo 23. decembra 1990 na plebiscitno vprašanje: Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država? odgovorili z: DA. In tako nas je odgovorilo 1.289.369. Proti je bilo le 57.800 glasov.
Brez dvoma smemo trditi, da smo tisti dan Slovenke in Slovenci pa tudi drugi prebivalci tedanje Republike Slovenije izkazali enotnost in trdno odlo?enost in pogum, da uresni?imo sanje in hrepenenja mnogih, da ustanovimo lastno državo. Nismo zamudili zgodovinske priložnosti, ki se nam je ponudila. Vsi vemo, da je bil to zelo razburkan ?as, da je v vzhodni Evropi vrelo, da je padel berlinski zid, da je bil to ?as demokrati?nih vstaj v vseh evropskih državah s komunisti?nim totalitarnim režimom.
Bili smo veseli in sre?ni, vriskali smo in peli. Mislim, da je prav, da smo tudi danes veseli in sre?ni, ne le zaradi spominjanja na ta dogodek, temve? predvsem zato, ker imamo lastno državo. Niso vsi narodi tako sre?ni. Zato moramo biti nanjo ponosni. Samo ta država je naša, pa ?eprav v?asih prej ma?eha kot mati. Imeti lastno državo je nekaj veli?astnega, je pa tudi velika odgovornost. Kajti ni vseeno, kakšna je država.
Prepri?an sem tudi, da se na plebiscitu nismo odlo?ili za kakršnokoli državo. Samo da je. Ne. Pred ustanovitvijo lastne države smo živeli v državi, za katero smo v Temeljni ustavni listini o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije zapisali, da ne deluje kot pravno urejena država in da se v njej hudo kršijo ?lovekove pravice, nacionalne pravice in pravice republik in avtonomnih pokrajin in da v takšni državi no?emo živeti, ter slovesno izjavili, da bo Republika (država) Slovenija zagotavljala varstvo ?lovekovih pravic in temeljnih svoboš?in vsem osebam na njenem ozemlju.
Kakšno državo ho?emo ustanoviti, smo zapisali tudi v vrsti dokumentov, ki so bili objavljeni pred plebiscitom. Tako so bili v 57. številke Nove revije leta 1987 objavljeni prispevki za slovenski nacionalni program, v katerih so avtorji zahtevali opustitev komunisti?nega sistema in uvedbo politi?no pluralisti?nega demokrati?nega sistema in svobodnega socialno-tržnega gospodarskega reda. Aprila 1988 je sledila "Pisateljska ustava", tej v marcu 1990 "Demosova ustava". Potem smo imeli v aprilu 1990 prve demokrati?ne ve?strankarske volitve, ki so se zaklju?ile maja 1990 s konstitutivno sejo novoizvoljene republiške skupš?ine.
V tem obdobju in pred plebiscitom smo jasno izoblikovali vrednostna izhodiš?a, vrednostne temelje nove samostojne države: država naj bo pravna in socialna, naj temelji na delitvi oblasti, na demokrati?nem politi?nem sistemu, na spoštovanju ?lovekovega dostojanstva, kot temelja vseh ?lovekovih pravic in svoboš?in, zagotavlja naj spoštovanje ?lovekove politi?ne, duhovne in gospodarske svobode.
Odlo?itev na plebiscitu je bila zato že vsebinska, vrednostna. Nismo odlo?ali le formalno o ustanovitvi države, temve? smo se tudi že jasno opredelili, kakšno državo ho?emo ustanoviti. Ustava, ki bo drugo leto praznovala (25) petindvajset let, je vse to le potrdila. Prepri?an sem, da smo na vse to lahko ponosni. Petindvajset let je minilo od plebiscita, drugo leto bo petindvajset let od razglasitve samostojne in neodvisne države.
Ponovno vre, vse je v gibanju, in kot pravijo politiki, razmere so težke in zapletene. Vre tudi v širši skupnosti – v Evropski Uniji, v katero smo vstopili tudi in predvsem zaradi varnosti in zagotavljanja spoštovanja ?lovekovega dostojanstva in politi?nih ter gospodarskih svoboš?in, spoštovanja razli?nosti. Zgleda, da se spet vse spreminja.
Pred nami so novi izzivi, a kot da ne najdemo odgovorov. Kot da tavamo, kot da smo zašli, ne vemo kam in kako, kot da nimamo vizije, ne zmoremo tiste smelosti in enotnosti, kot smo jo zmogli v tistih prelomnih ?asih pred 25. leti. Zato je ob tej obletnici prav, da se vsaj vprašamo, ali smo uspeli ustvariti takšno državo, kot smo si jo zamislili in v ustavne dokumente tudi zapisali pred 25 leti. Temu nujno sledi vprašanje, kako naprej.
?e želimo pošteno oceniti prehojeno pot, se ne smemo vprašati: kaj je šlo narobe, kaj je iz obljub in pri?akovanj nastalo, temve?, kaj sem jaz, kaj smo mi storili narobe, in ali smo storili vse, kar bi morali. Otresti se moramo hlap?evskega in kalimerovskega mišljenja in ne iš?imo krivcev izven sebe, ne iš?imo zunanjih sovražnikov.
Mi smo odgovorni za to državo in nih?e drug! Kar je šlo narobe, je naša krivda in naša odgovornost. Seveda to ne pomeni, da smo odgovorni vsi v pomenu, da ni nih?e odgovoren. Ne, pristojnosti in odgovornosti so jasne. Imamo Državni zbor, ki sprejema zakone, imamo vlado, ki mora vladati in imamo sodstvo, ki mora soditi. In smo državljani, ki gremo ali ne gremo na volitve.
Ustanovitev samostojne države naj bi bila v prvi vrsti tudi prelom s starim komunisti?nim totalitarnim sistemom in vzpostavitev novega na ?lovekovem dostojanstvu temelje?ega vrednostnega sistema. Jasno je bilo, da to ne bo šlo ?ez no?, in z deklaracijami, temve? da je to proces, tranzicija – prehod.
Parlamentarna skupš?ina sveta Evrope je že leta 1996 v posebni resoluciji (Ukrepi za razgradnjo dediš?ine komunisti?nih totalitarnih sistemov) opredelila cilje tranzicije, ki so:
vzpostavitev pluralne demokracije, temelje?e na vladavini prava in spoštovanju ?lovekovih pravic in razli?nosti.
Dodatek OPS:
Resolucija Parlemnetarne skupš?ine sveta Evrope 1096 je takole zapisana v za?etku:
"1. Dediš?ine bivših komunisti?nih totalitarnih sistemov se ni lahko rešiti. Na institucionalnem nivoju ta dediš?ina zajema (?ezmerno) centralizacijo civilnih institucij, birokratizacijo, monopolizacijo in prekomerno regulacijo; na nivoju družbe pa sega od kolektivizma in konformizma do slepe pokorš?ine in drugih totalitarnih miselnih vzorcev. Na takšnih temeljih je težko vzpostaviti civilizirano, liberalno in pravno državo. Zato je stare strukture in miselne vzorce potrebno odpraviti in prese?i.
2. Cilji tega tranzicijskega procesa so jasni: ustvariti pluralne demokracije, ki temeljijo na vladavini prava in spoštovanju ?lovekovih pravic ter raznolikosti. Pri tem procesu je potrebno upoštevati tako na?ela subsidiarnosti osrednje oblasti, svobode izbire, enakosti možnosti kot tudi ekonomskega pluralizma in transparentnosti postopka odlo?anja. Tako so delitev oblasti, svoboda medijev, varstvo zasebne lastnine in razvoj civilne družbe le nekatere izmed sredstev, ki jih lahko uporabimo pri doseganju ciljev kot so decentralizacija, demilitarizacija, demonopolizacija in debirokratizacija.
3. Nevarnosti, da proces tranzicije ne uspe, so mnogovrstne. V najboljšem primeru lahko oligokracija prevlada nad demokracijo, korupcija nad vladavino prava in organizirani kriminal nad ?lovekovimi pravicami. V najslabši razli?ici lahko pride do »žametne restavracije« totalitarnega režima, ?e že ne do nasilnega strmoglavljenja porajajo?e se demokracije. V takšnem najneugodnejšem primeru bi nov nedemokrati?ni režim neke ve?je države prav lahko predstavljal mednarodno grožnjo njenim šibkejšim sosedam. Klju? do miroljubne koeksistence in do uspešnega procesa tranzicije namre? leži v vzpostavitvi ob?utljivega ravnotežja pri zagotavljanju pravice brez iskanja maš?evanja."
Spoštovani predstavniki vseh vej oblasti, dragi Slovenci! Vprašajmo se, ali smo bili pri tej nalogi uspešni. Petindvajset let je že doba, ki dopuš?a vsaj vmesno oceno. Odgovor bo gotovo razli?en in tu ni pri?akovati enotnosti.
?e poslušam politike, medije, gospodarstvenike, kulturnike, delavce, kmete, upokojence, mlade … zaznam razli?ne odgovore, vendar ve?insko negativne: ne, nismo uspeli, pri?akovali smo ve?. Ker nisem politik, pa tudi moja trenutna funkcija zahteva zadržanost pri ocenjevanju, si bom pomagal z že omenjeno resolucijo, ki je svarila in opozarjala na posledice neuspešne tranzicije. Tako so v resoluciji zapisali:
»Nevarnosti (posledice) neuspešne tranzicije so ve?plastne. V najboljšem primeru oblast oligarhije namesto demokracije, korupcija namesto vladavine prava in organiziran kriminal namesto ?lovekovih pravic. V najslabšem primeru pa je rezultat neuspešne tranzicije žametna obnovitev (revolucija) totalitarnega režima, ?e ne celo nasilna odstranitev mlade demokracije."
Težko je ne pritrditi tistim, ki pravijo, da se kažejo v ve?ji ali manjši meri vse naštete posledice. Toda, spoštovani, naš odgovor na to ne sme biti razo?aranje nad državo ali v misli, da bi bilo bolje, da je ne bi ustanovili, ker da je ne znamo upravljati, ker ne vemo, kaj z njo. Nujno pa se bomo morali vprašati po vzrokih, kaj je bilo narobe, kaj smo spregledali. A ponovno poudarjam, ne iš?imo krivde izven sebe. To je nezrelo in hlap?evsko, saj smo v lastni državi vendar mi gospodarji in zato tudi za vse odgovorni.
Ko razmišljam o teh problemih, se mi vedno zastavi vprašanje, ali smo vsa tista vrednostna izhodiš?a oziroma vrednostne temelje naše družbe, ki smo jih zapisali v ustavi, sprejeli za svoje, ali smo jih posvojili, ponotranjili in jih zato uresni?ujemo ali so to le lepe deklaracije, lepi okraski. Gre za vprašanje, ali sprejemamo in seveda spoštujemo vsaj tisti minimum skupnih osnovnih vrednot, ki so nam ne nazadnje skupna že tiso?letja. Gre tudi za vprašanje, ali je naša družba zdrava.
V odgovor na vprašanje ponujam nekaj misli, ki niso moje, pa se je težko ne strinjati z njimi: (citiram)
"Slovenski javni prostor bolj kot kadarkoli prej potrebuje odkritost, resnicoljubnost, samokriti?nost, predvsem pa nalezljivo iskrenost in neomajno odlo?nost. Znotraj vedno znova omenjane ideološke razklanosti imamo opravka z odsotnostjo elementarne poštenosti, pravi?nosti, strpnosti, dialoškosti in odgovornosti, a tudi z odsotnostjo prepotrebne vizije kaj in kako naprej. Naš glavni problem ni v tem, kaj po?nejo drugi z nami, temve? kaj po?nemo mi (Slovenci) sami s seboj.«
Trde so te besede, morda pa ravno zato, ker so resni?ne. (In nadaljujem s citatom)
"Vendar, da ne bo pomote. Ni vse narobe. Nismo namre? kar vse povprek v moralni krizi vse državljanke in državljani; v krizi je predvsem javni prostor, tisti osrednji politi?ni, medijski, znanstveni, umetniški in civilni prostor razpravljanja, dogovarjanja, upravljanja in odlo?anja, kjer je, kot se zdi, vse dovoljeno, in ni?, prav ni? prepovedano. Glavni krivci za moralni vakuum, v katerem buhti gola brutalnost volje do mo?i, so politi?ne, gospodarske, finan?ne, pravne, medijske, religijske in v precejšnji meri, žal, tudi intelektualne elite, torej najbolj izpostavljene in vplivne plasti sleherne demokrati?ne družbe."
(Vzeto iz: Borut Ošlaj: Svetovni etos in slovenski javni prostor; Svetovni etos: globalno in lokalno, Ljubljana 2013).
In naj tudi sklenem s tujo mislijo:
"Nujno je, da popravimo, uredimo, izboljšamo, pospravimo in obvladamo moralni kaos v svojih glavah in srcih.« (Marko Pavliha, 3.kongres gibanja svetovni etos Slovenija o soglasju o temeljnih vrednotah za prihodnost slovenske družbe).
Spoštovani. Trdno sem prepri?an, da bomo iz naše države naredili uspešno državo, raj pod Triglavom, le ?e bomo dosledno uresni?ili, uveljavili in spoštovali vrednostne temelje in na?ela, katerim smo se zavezali na plebiscitu, ko smo glasovali za samostojno državo Slovenijo. Druge poti ni! Ali jih bomo uresni?ili, je odvisno samo od nas, in uresni?imo jih lahko le v svoji državi. Naj sklenem z iskrenimi ?estitkami vsem državljankam in državljanom ob današnjem prazniku dnevu samostojnosti in enotnosti. Bodimo ponosni in veseli na lastno državo, saj je, kakor je zapisal Cankar: "Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu"!
***********************************************************************
Iz tega govora ob obletnici plebiscita je možno razbrati te grozljive stvari, o katerih na teh straneh pišemo že leta. Predsednik Ustavnega sodiš?a ne zanika, celo pritrjuje, da je v Sloveniji oligokracija prevladala nad demokracijo, korupcija nad vladavino prava in organizirani kriminal nad ?lovekovimi pravicami.
BRAVO, gospod Mozeti?, predsednik Ustavnega sodiš?a za pogum, da ste povedali to, kar nekateri vemo že dlje ?asa in smo na to tudi opozarjali. Seveda pa smo za to v montiranih kazenskih postopkih že ve? kot desetletje, izgubili smo kariere, eksistenco in mediji so nas polivali z najbolj smrdljivo boljševisti?no gnojnico.
To je video, ki je nastal leta 2012, ko je želel Ladislav Troha dose?i soo?enje s "TOP" kandidati leve in desne nomenklature, da bi jim pred kamerami nalil ?iste vode. Seveda so mediji naredili vse z ignoranco, cenzuro in diskreditacijami, da ljudje niso niti vedeli, da kandidira, niti ni bilo nobene reklame za to, kar je povedal v tem in še enem videu, ko je tudi razložil ljudem, da jih ne bo cukal za rokav, da bi prispevali podpise za kandidaturo.
Dejal je, da ?e ne bo iz dveh videov jasno, kaj je problem te države in ljudje ne bodo podprli kandidature, ko je šlo zgolj za soo?enja z nameš?enci oligarhije, pa? tega ne bo. In ga ni bilo, Slovenija pa je tonila naprej. Naj poslušajo vsi oblastniki, kaj je bilo v tem videu povedanega. Povsem natan?no tudi to, kar je ugotovil predsednik Ustavnega sodiš?a. Po treh letih pravi, da se ne da zanikati, da se niso vse naštete posledice neuspele tranzicije zgodile v Sloveniji, na kar je opozarjala Resolucija parlamentarne skupš?ine sveta Evrope 1096.
Je pa vprašanje, kaj bo sledilo. Ugotavljanje stanja ni dovolj, pomembno je sesti za skupno mizo in predlagati rešitve, da se to abnormalno stanje prekine, ker je nevarno, da se slabo nadgradi še s ?im. Naprimer z nasiljem, ker je narod dovolj razdeljen, med sabo sprt in jezen. Na na?in, da se izlo?a vse, ki imamo predloge in se nas celo kazensko preganja, ker si drznemo govoriti resnico, ne bo možnosti za pameten izhod.
Predsednik Ustavnega sodiš?a je pravilno ugotovil, da Slovenija nima vizije. To je neresnica, saj že nekaj let VIZIJA obstaja in tudi potrebni koraki, kako jo uresni?iti. Problem je, kar ta VIZIJA ni nastala v oblastniških strukturah, koraki, vsaj prvi pa razgrajujejo njihove monopole in jim jemljejo vzvode odlo?anja iz rok. Kako pa lahko druga?e dosežemo korenite, pozitivne družbene in politi?ne spremembe, ?e ne tako, da se osvobodimo stare boljševisti?ne miselnosti najprej v vseh vrhovih državne in javne uprave ter v državnih podjetjih, celotno družbo o?istimo boljševisti?nih navlak in dosežemo preporod na ?elu z ljudmi, ki bodo vsem zgled odli?nega dela, pravi?nosti in moralnosti ter izrabi zares po volji ljudstva, ko bo ljudstvo preko kon?no vladalo?
Mar res kdo misli, da lahko telo ozdravi, ne da izrežemo iz tega bolnega telesa rakasto tvorbo, ki jo je povzro?ila negativna, klientelisti?na in nepotisti?na kadrovska selekcija? Ali to storimo na najbolj možen alternativen na?in, ali pa nas bo vse skupaj vzel zlodej. Zapomnite si teh besed. In ne pozabite, kako je treba o svojem narodu govoriti:
"Prizadevajmo si, vsak po svojem stanu, pošteno in prav po krš?ansko živeti, kakor so naši predniki, stari Slovenci, živeli. Slovenci so bili od nekdaj dobrega, usmiljenega srca; radi so potrebnim pomagali in sosedom dobro storili. Slovenci so bili od nekdaj pridni delavci, ki so polje marljivo obdelovali in živino lepo redili. Krivico komu storiti, jih je bilo strah. Pokažimo tudi mi, da smo POŠTENIH O?ETOV, POŠTENI SINOVI!"
Anton Martin Slomšek
V?lanitev v vaše Gibanje OPS je možno narediti TUKAJ, ker samo zedinjeni, poenoteni v naših hotenjih, brez prerivanja, z enotnim delom za skupno dobro, bomo kon?no zmagali. Tako slovenski narod kot vsak ?lan te naše velike širše družine.
Ekipa OPS
p.s.
"?as je za osvoboditev"
Predsednik SDS-a Janez Janša je bil osrednji govornik na slovesnosti Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO), kjer je poudaril, da je po ?etrt stoletja od osamosvojitve potreben nov korak. "Pred 25 leti smo se osamosvojili, danes je ?as, da se osvobodimo," je dejal Janša."
Vir: RTV SLO
Ni pa povedal, od ?esa se je treba osvoboditi in kako bi on to storil. ?e misli, da je osvboditev za narod to, da gredo dol obstoje?i nameš?enci in bi namestil svoje, se je krepko zmotil, saj je skrajni ?as, da nih?e ve? nikogar ne nameš?a, ampak bodo vsa, tudi najodgovornejša mesta za?eli zasedati najboljši med najboljšimi na temelju znanja, sposobnosti in sr?nosti ter programov, ki jih bodo ob kandidaturi predložili na podro?ju, ki ga strokovno obvladajo, v katerih bo zapisano vse, kar je treba za reševanje problemov in predvsem vzrokov, ki so jih povzro?ili.