Korak številka II iz Programa narodne enotnosti za uresni?itev VIZIJE za Slovenijo do leta 2024 - KADROVSKA PRENOVA SLOVENSKE DRUŽBE
Krilatica o RESETIRANJU SLOVENIJE je že krožila po Sloveniji in prav zato smo si jo sposodili, ker mislimo s tem resno, za razliko od tistih, ki so svoj ?as o tem samo govorili, pa zelo dobro vedo, da brez tega koraka ni možno rešiti Slovenije iz primeža t.i. STRICEV IZ OZADJA oziroma mafije, ki je ugrabila vse institucije v državi ter seveda podjetja v ve?inski državni lasti, iz katerih se finan?no napajajo. In natan?no to, kar pravijo in razume vse ve? ljudi v Sloveniji, v popolnosti drži. Vsaka država ima svojo mafijo, naš problem pa je, ker ima tukaj mafija svojo državo.
Prosimo, ?e si vzamete pol ure ?asa in pozorno pristopite k branju tega teksta v nadaljevanju in zraven mislite, ker boste tako zagotovo kmalu razumeli, zakaj predlagamo to, kar je zaznati iz naslova.
Zadnje ?ase se iz vse ve? koncev, predvsem pa iz Odbora 2014, sliši vzklike, da je nujna lustracija. Kdor ve, kako so izvedle lustracijo druge postkomunisti?ne države, ve, da so to izvedle mnoge že takoj po padcu Berlinskega zidu. Prav treba je spomniti, kako so to izvedli v Nem?iji, ki je bila do padca Berlinskega zidu razdeljena na zahodno demokrati?no Nem?ijo in na vzhodno nedemokrati?no, v kateri je vladal komunizem. Ni mar ?udno, da se prebivalci nekdanje nedemokrati?ne Nem?ije ni? ne pritožujejo, ker so tam uvedli kapitalizem in demokracijo, in ni? se ne sliši, da jokajo kot se to dogaja v Sloveniji, za nekdanjim nedemokrati?nim režimom? ?udno, mar ne?
Ampak re?emo lahko, da je vzhodna Nem?ija doživela najbolj dosledno lustracijo od vseh postkomunisti?nih evropskih držav, ker so se v zahodni Nem?iji zavedali, kaj pomeni 50 let boljševizma.
Tole so pomenljive besede, ki so jih vnesli v Resolucijo Sveta Evrope 1096:
»RESOLUCIJA 1096 z dne 27.6.1996 o ukrepih za odpravo negativnih posledic bivših komunisti?nih totalitarnih sistemov (23. zasedanje)
1. Dediš?ine bivših komunisti?nih totalitarnih sistemov se ni lahko rešiti. Na institucionalnem nivoju ta dediš?ina zajema (?ezmerno) centralizacijo civilnih institucij, birokratizacijo, monopolizacijo in prekomerno regulacijo; na nivoju družbe pa sega od kolektivizma in konformizma do slepe pokorš?ine in drugih totalitarnih miselnih vzorcev. Na takšnih temeljih je težko vzpostaviti civilizirano, liberalno in pravno državo. Zato je stare strukture in miselne vzorce potrebno odpraviti in prese?i.
2. Cilji tega tranzicijskega procesa so jasni: ustvariti pluralne demokracije, ki temeljijo na vladavini prava in spoštovanju ?lovekovih pravic ter raznolikosti. Pri tem procesu je potrebno upoštevati tako na?ela subsidiarnosti osrednje oblasti, svobode izbire, enakosti možnosti kot tudi ekonomskega pluralizma in transparentnosti postopka odlo?anja. Tako so delitev oblasti, svoboda medijev, varstvo zasebne lastnine in razvoj civilne družbe le nekatere izmed sredstev, ki jih lahko uporabimo pri doseganju ciljev kot so decentralizacija, demilitarizacija, demonopolizacija in debirokratizacija.
3. Nevarnosti, da proces tranzicije ne uspe, so mnogovrstne. V najboljšem primeru lahko oligokracija prevlada nad demokracijo, korupcija nad vladavino prava in organizirani kriminal nad ?lovekovimi pravicami. V najslabši razli?ici lahko pride do »žametne restavracije« totalitarnega režima, ?e že ne do nasilnega strmoglavljenja porajajo?e se demokracije. V takšnem najneugodnejšem primeru bi nov nedemokrati?ni režim neke ve?je države prav lahko predstavljal mednarodno grožnjo njenim šibkejšim sosedam. Klju? do miroljubne koeksistence in do uspešnega procesa tranzicije namre? leži v vzpostavitvi ob?utljivega ravnotežja pri zagotavljanju pravice brez iskanja maš?evanja… »
Tega so se nekateri demokrati v postkomunisti?nih državah zelo zavedali, še posebej v vzhodni Nem?iji in so zato omogo?ili, da so iz zahodne Nem?ije pridobili v pomo? klju?ne kadre, ki so v vseh osrednjih institucijah zamenjali komunisti?ne šefe, da so tako sprožili demokrati?ne procese. Zavedali so se, ?e se izrazimo po kme?ko, da je starega konja u?iti voziti nemogo?e. Nekaj podobnega, a morda manj dosledno, so izvedli zamenjave klju?nih ljudi tudi na ?eškem, Poljskem, Slovaškem in drugje, celo Romunija, sicer z zamudo, je leta 2011 izvedla lustracijo.
Kako pa druga?e lahko pride do demokratizacije in racionalizacije, ?e ne zamenjamo vodilnih kadrov komunisti?nega režima, ki je sistemati?no kršil ?lovekove pravice, ?e ne tako, da ustvarimo pogoje, da na vodilna mesta pridejo ljudje, zavezani k varovanju ?lovekovih pravic? Strokovnjaki v pravem pomenu te besede in ljudje s programi, v katerih so napisane natan?ne smernice za ureditev razmer, racionalizacije in demokratizacije podro?ij.
Naj za ilustracijo navedemo nek zanimiv podatek, ki veliko ali pa vse pove o slovenski javni in državi upravi. Smo na predzadnjem mestu od vseh držav EU, kar se ti?e u?inkovitosti in racionalnosti. V narekovajih malo nižje pa tudi kaj pove o števil?nosti tega megalomanskega sistema, ki ga vodijo garantirano v ve?ini šefi, ki izhajajo po miselnosti, ?e že niso imeli funkcije v prejšnjem totalitarnem režimu, iz miselnosti in vzgoje avtoritarne države, kar pomeni delovanje vseh v smislu mi smo oblast, državljani pa so nujno zlo.
Miselnost uradnikov v urejenem in delujo?em demokrati?nem sistemu namre? pomeni zavedanje vseh deležnikov, da se je treba obnašati racionalno, pošteno in prijazno do vseh državljank in državljanov, ki s pla?evanjem davkov zagotavljajo delovanje sistema, ki bi moral biti zanje zelo u?inkovit servis. Spomnite se, koliko vrat odprete, da uredite neko zelo obi?ajno stvar v uradih, ko velikokrat naletite tudi na neprijazne ali vsaj zelo hladne uradnike. Ve?ini vse po kosilu pade iz rok in razmišljajo o tem, kaj bodo po?eli doma. Že iz uradnih ur vidite, da se ni ni? spremenilo, medtem ko se je realni sektor prilagodil na tržne razmere, kar pomeni, ko je delo, se dela, javni sektor pa še vedno deluje po sistemu kot smo ga poznali pred letom 1990.
»Javni sektor in sektor država
Javni sektor sestavlja sektor država in družbe pod javnim nadzorom. V letu 2011 je bilo v javnem sektorju zaposlenih ve? kot 237.000 oseb, od tega nekaj manj kot 160.000 oseb v sektorju država; v javnem sektorju je tako bilo v letu 2011 zaposlenih 25 %, v sektorju država pa 17 % vseh zaposlenih in samozaposlenih v Sloveniji. Posebna objava. 7.5.2012« (Vir: Statisti?ni urad RS)
Kaj torej lahko pri?akujemo od tako megalomanskega in neu?inkovitega javno državnega sektorja, ki je poleg teh negativnih atributov še skorumpiran, drugega kot megalomanske stroške?!? Pla?e, regresi, nadure, službena potovanja, bolniške, popla?ilo škod za napake, popla?ilo tožbenih zahtevkov državljanov in uslužbencev, ko jim nastane škoda. Si znate zamisliti, kakšen denar je to, ko je treba vse to pla?ati, vklju?no s krajami, ki se dogajajo dnevno skozi koruptivne dogovore, škodljive pogodbe in anekse k tem pogodbam ter s fiktivnimi ra?uni???
Najhuje pa je, da se je vsa leta dogajalo kadrovanje na podlagi kriterijev: ideološka pripadnost, strankarska pripadnost in podlaga vez in poznanstev kar tako. Višje ko gre proti vrhu, bolj je vse to pomembno, ko vrhove obvladujejo kadri, ki morajo biti strogo disciplinirani za izvrševanje takih ali druga?nih dogovorov tudi tistih, ki iz ozadja obvladujejo Slovenijo.
Aparat?iki na vrhu izvršujejo in urejajo ter nadzirajo, da je vse urejeno. Vse je urejeno centralisti?no, na nižjih nivojih se ni? ne zgodi brez žegna za to odrejenih. To pa je avtoritarna javna in državna uprava, ki funkcionira po principih, ki so se uveljavili v prejšnjem nedemokrati?nem režimu. Kaj so zapisali v Resoluciji sveta Evrope, ko so nam z njo priporo?ili, kaj naj naredimo, ?e ho?emo razgraditi komunisti?ni ali pa boljševisti?ni režim?
"5. Skupš?ina državam ?lanicam predlaga, da odpravijo negativne posledice bivših totalitarnih režimov tako, da prestrukturirajo svoje stare pravne in institucionalne sisteme. Ta proces naj temelji na naslednjih na?elih:
a) demilitarizacije, ki naj zagotovi, da se preneha z militarizacijo glavnih civilnih institucij, kot sta npr. vojaška uprava zaporov ali ?ete Ministrstva za notranje zadeve, kot tipi?na primera komunisti?nih totalitarnih sistemov;
b) decentralizacije, posebej na lokalnih in regionalnih nivojih in znotraj državnih institucij;
c) demonopolizacije in privatizacije, ki sta osrednja elementa za vzpostavitev tržne ekonomije in pluralne družbe;
d) debirokratizacije, ki naj zmanjša komunisti?no-totalitarno ?ezmerno regulacijo in prenese mo? od rok birokratov nazaj k državljanom."
Pomislite, kaj od tega smo storili? Še danes po 25 letih ni vzpostavljene policentri?ne ureditve države, s katero bi omogo?ili enakomeren razvoj pokrajin oziroma regij. Seveda, saj je vse centralizirano in vse se dogaja v Ljubljani, kamor dnevno migrira skoraj 200 tiso? ljudi. O kakšnem enakomernem razvoju sploh lahko govorimo, ?e nazadujemo, odkar smo vzpostavili svojo državo?!
Brez reza, ki mu lahko re?emo izrez rakaste tvorbe, ne bo ozdravitve naroda in ne bo korenitih pozitivnih družbenih in politi?nih sprememb ter posledi?no tudi ne bo koristi za ve?ino naroda, ki se vse bolj pomika proti obrobju naše družbe. Srednjega sloja ni ve?, prepad med vse bolj revnimi in peš?ico bogatih pa je vse ve?ji. Nekateri - privilegirana manjšina vse, drugi - obubožana ve?ina ni?.
LUSTRACIJA JE GOTOVO DEJSTVO, KI JO JE TREBA IZVESTI ?IMPREJ. TODA TAKŠNO, KI NE BO PO NEPOTREBNEM STORILA KOMU KRIVICO.
Tej nuji, ki jo bomo opravili, ker ?e tega ne storimo, bo po vseh nas, bomo raje rekli odprava privilegijev socializma. In naj utemeljimo, zakaj je to boljši izraz. Vsi si boste priznali, ?e boste malce bolj pogledali v dejstva, so na vsa odgovorna mesta v prejšnjem režimu prihajali ljudje po negativni kadrovski selekciji. Osrednji kriterij je bil, ni pomembno, kaj ?lovek zna, pomembno je, da je naš.
?e kdo misli, da se je to po letu 1990 spremenilo, se mo?no moti. Natan?no tako to poteka, za?enši na žalost v vseh strankah in do vrha države. Bo kdo ugovarjal? Ne more z nobenim tehtnim argumentom. ?e pa bo poskušal, naj najprej pogleda, kakšna je naša gospodarska mo?, finan?na stabilnost, urejenost podro?ij in zadovoljstvo ljudi. DRŽAVA JE ZAVOŽENA, GOSPE IN GOSPODJE, IN TUKAJ HECA VE? NI.
Zato je nujno sprejeti zakon, ki bo odpravil vse druge privilegije, ki so si jih nekateri nagrabili v prejšnjem režimu in v ?asu nedokon?ane neuspele tranzicije, in enega, ki je klju?en, in ta je kadrovanje po prej omenjenih negativnih kriterijih in merilih.
Zakon bo pripravljen tako, da bodo vsi vodilni in vodstveni kadri v javni in državni upravi ter gospodarskih družbah v ve?inski državni lasti 15 dni po tem, ko bo sprejet, samo še vršilci dolžnosti. Formirali bomo strokovne in eti?ne nepristranske kadrovske komisije, ?etudi iz tujine, ki bodo kadrovale na novo vse vodje in njihove namestnike iz tudi 80% neprivilegiranega kadrovskega bazena na podlagi internih ter eksternih poštenih javnih razpisov, za podjetja v ve?inski državni lasti pa tudi z mednarodnimi razpisi. Še prej pa bo treba racionalizirati formacije, da ne bo dela preve?, ko bodo po tem tako in tako ukinjene. Potrebujemo vitko, racionalno, u?inkovito, eti?no, moralno, sr?no in prijazno javno in državno upravo. Vse bo podrejeno temu cilju.
Da ne bo kakšnih o?itkov, da je kdo odrezan, ki je dobro delal, bodo imeli vsi ne glede na okoliš?ine enake možnosti od obstoje?ih vodij in namestnikov, da se prijavijo na razpise, kamorkoli bodo želeli, ?e se bodo kvalificirali, a tokrat po merilih stroke, morale in etike ter na podlagi programov za urejanje nakopi?enih problemov in racionalizacij, bodo mirno dobili položaje nazaj. Kot bi se ni? ne zgodilo.
A prepri?ani smo, da bodo sita tako gosta, da bodo na njih ostali le najboljši kandidati in kandidatke. Vse ostalo bo padlo skozi in bodo dobili priložnost kdaj drugi? ali pa za druga manj zahtevna delovna mesta. S tem bomo kon?ali dolgoletno boljševisti?no prakso izklju?evanja tudi najboljših kadrov, ki bi Slovenijo peljali v povsem drugo smer.
Samo tako lahko kon?no razgradimo nedemokrati?en sistem, ki je to državo in ta narod pripeljal na rob propada. Vedeti pa moramo, da so ljudje v sistemu na položajih tisti, ki so za tako stanje odgovorni. Imeli so priložnost, redno smo jih pla?evali tudi tako, da so na naš ra?un najemali kredite z nemogo?imi obrestnimi merami, ki jih bodo pla?evali še otroci naših otrok. Zato lepo prosimo, nobene sentimentalnosti ne gre gojiti do tistih, ki so se na dobro pla?anih položajih smejali vsem nam v brk, namesto da bi delovali v korist vseh, ki smo jih preko davkov in prispevkov redno pla?evali. Pa ne gre samo za tiste, ki so delali direktno proti narodu, ampak tudi za take, ki so opuš?ali dolžna ravnanja in so gledali vstran, ko bi morali po uradni dolžnosti ukrepati.
Po tej veliki kadrovski prenovi naše družbe bo sledilo to, da bodo državljani v vsaki instituciji dobrodošli in vsi uslužbenci se bodo trudili, da bi ?im prej uredili vse, kar bo kdo potreboval, delovni ?as v institucijah naroda bo prilagojen ljudem in uradne ure bodo vse dni, neuradne pa bodo namenjene urejanju zadev med zaposlenimi samimi. Število javnih in državnih uslužbencev bo mo?no zmanjšano, a tisti, ki bodo opravljali to ?astno delo za narod, bodo neprimerno bolje pla?ani kot so danes. Ker samo tako bodo v upravo prihajali najboljši kadri.
Vsi presežki zaradi krepke racionalizacije bodo usmerjeni v zagon vseh gospodarskih potencialov, da bodo vsi, ki bodo tehnološki viški, hitro našli sebi primerna delovna mesta v realnem sektorju, saj vemo, da danes delajo v javni in državni upravi ljudje iz poklicev, ki sodijo naravnost v podjetja in v storitvene dejavnosti, kjer se ustvarja dodana vrednost. Zdaj pa lepo prosimo, da se na to temo odpre široka javna razprava, ko naj vsak, ki ima kakšno drugo rešitev, to poda. Najmanj kar pri?akujemo je, da se takoj odpre medijski prostor in se na to temo organizira okrogle mize.
Takšna »lustracija« je najblažja oblika organiziranja stvari kriznega menedžmenta, ko je postavitev v v.d.-jevstvo nekaj, kar je zelo prizanesljivo do ljudi, ki so odgovorni za stanje, a to po?nemo zaradi tega, da ne bi kdo doživel krivice, ki je v sistemu, ki je v razsulu ravnokar prevzel odgovorno mesto ali pa ves ?as dela dobro in bo to potrdil samo še v postopku pred nevtralno kadrovsko komisijo z druga?nim kadrovskim pristopom, ki ne bo nikoli ve? do nikogar diskriminacijski in nepošten. Tako se zgodi tudi vsem vodilnim v podjetju, ki ga pripeljejo na kant, ko pride krizni menedžment. Kaj pa potrebuje Slovenija drugega kot super krizni menedžment? To pa bo pomenilo tisto RESETIRANJE SLOVENIJE, o katerem so nekateri zgolj govorili, potem so pa sebe in svojo žlahto zrinili na položaje.
A bomo po?akali, da pride prisilna uprava iz EU? Ta ne bo tako mila, ker bodo rezi veliko hujši in veliko bolj bole?i, ker bodo na vodstvih kar tujci. A to ho?emo, ker nismo sposobni sami urediti stvari v svojem domu? Ne, tega no?emo, ker bomo sami uredili stvari po meri delovnega in poštenega slovenskega ?loveka, in to vse za to, da ?im prej uresni?imo pri?ujo?o VIZIJO. Prav za letos smo namenili uresni?iti korak številka II, ki je klju?en poleg vizije, ?e ho?emo uresni?iti vse naslednje, ki jih lahko pregledate s klikom na VIZIJO do leta 2024.
Ekipa OPS