Korak številka II iz Programa narodne enotnosti za uresničitev VIZIJE za Slovenijo do leta 2024 - KADROVSKA PRENOVA SLOVENSKE DRUŽBE

Krilatica o RESETIRANJU SLOVENIJE je že krožila po Sloveniji in prav zato smo si jo sposodili, ker mislimo s tem resno, za razliko od tistih, ki so svoj čas o tem samo govorili, pa zelo dobro vedo, da brez tega koraka ni možno rešiti Slovenije iz primeža t.i. STRICEV IZ OZADJA oziroma mafije, ki je ugrabila vse institucije v državi ter seveda podjetja v večinski državni lasti, iz katerih se finančno napajajo. In natančno to, kar pravijo in razume vse več ljudi v Sloveniji, v popolnosti drži. Vsaka država ima svojo mafijo, naš problem pa je, ker ima tukaj mafija svojo državo.

Prosimo, če si vzamete pol ure časa in pozorno pristopite k branju tega teksta v nadaljevanju in zraven mislite, ker boste tako zagotovo kmalu razumeli, zakaj predlagamo to, kar je zaznati iz naslova.

Zadnje čase se iz vse več koncev, predvsem pa iz Odbora 2014, sliši vzklike, da je nujna lustracija. Kdor ve, kako so izvedle lustracijo druge postkomunistične države, ve, da so to izvedle mnoge že takoj po padcu Berlinskega zidu. Prav treba je spomniti, kako so to izvedli v Nemčiji, ki je bila do padca Berlinskega zidu razdeljena na zahodno demokratično Nemčijo in na vzhodno nedemokratično, v kateri je vladal komunizem. Ni mar čudno, da se prebivalci nekdanje nedemokratične Nemčije nič ne pritožujejo, ker so tam uvedli kapitalizem in demokracijo, in nič se ne sliši, da jokajo kot se to dogaja v Sloveniji, za nekdanjim nedemokratičnim režimom? Čudno, mar ne?

Ampak rečemo lahko, da je vzhodna Nemčija doživela najbolj dosledno lustracijo od vseh postkomunističnih evropskih držav, ker so se v zahodni Nemčiji zavedali, kaj pomeni 50 let boljševizma.

Tole so pomenljive besede, ki so jih vnesli v Resolucijo Sveta Evrope 1096:

»RESOLUCIJA 1096 z dne 27.6.1996 o ukrepih za odpravo negativnih posledic bivših komunističnih totalitarnih sistemov (23. zasedanje)

1.    Dediščine bivših komunističnih totalitarnih sistemov se ni lahko rešiti. Na institucionalnem nivoju ta dediščina zajema (čezmerno) centralizacijo civilnih institucij, birokratizacijo, monopolizacijo in prekomerno regulacijo; na nivoju družbe pa sega od kolektivizma in konformizma do slepe pokorščine in drugih totalitarnih miselnih vzorcev. Na takšnih temeljih je težko vzpostaviti civilizirano, liberalno in pravno državo. Zato je stare strukture in miselne vzorce potrebno odpraviti in preseči.

2.     Cilji tega tranzicijskega procesa so jasni: ustvariti pluralne demokracije, ki temeljijo na vladavini prava in spoštovanju človekovih pravic ter raznolikosti. Pri tem procesu je potrebno upoštevati tako načela subsidiarnosti osrednje oblasti, svobode izbire, enakosti možnosti kot tudi ekonomskega pluralizma in transparentnosti postopka odločanja. Tako so delitev oblasti, svoboda medijev, varstvo zasebne lastnine in razvoj civilne družbe le nekatere izmed sredstev, ki jih lahko uporabimo pri doseganju ciljev kot so decentralizacija, demilitarizacija, demonopolizacija in debirokratizacija.

3.     Nevarnosti, da proces tranzicije ne uspe, so mnogovrstne. V najboljšem primeru lahko oligokracija prevlada nad demokracijo, korupcija nad vladavino prava in organizirani kriminal nad človekovimi pravicami. V najslabši različici lahko pride do »žametne restavracije« totalitarnega režima, če že ne do nasilnega strmoglavljenja porajajoče se demokracije. V takšnem najneugodnejšem primeru bi nov nedemokratični režim neke večje države prav lahko predstavljal mednarodno grožnjo njenim šibkejšim sosedam. Ključ do miroljubne koeksistence in do uspešnega procesa tranzicije namreč leži v vzpostavitvi občutljivega ravnotežja pri zagotavljanju pravice brez iskanja maščevanja… »

Tega so se nekateri demokrati v postkomunističnih državah zelo zavedali, še posebej v vzhodni Nemčiji in so zato omogočili, da so iz zahodne Nemčije pridobili v pomoč ključne kadre, ki so v vseh osrednjih institucijah zamenjali komunistične šefe, da so tako sprožili demokratične procese. Zavedali so se, če se izrazimo po kmečko, da je starega konja učiti voziti nemogoče. Nekaj podobnega, a morda manj dosledno, so izvedli zamenjave ključnih ljudi tudi na Češkem, Poljskem, Slovaškem in drugje, celo Romunija, sicer z zamudo, je leta 2011 izvedla  lustracijo.

Kako pa drugače lahko pride do demokratizacije in racionalizacije, če ne zamenjamo vodilnih kadrov komunističnega režima, ki je sistematično kršil človekove pravice, če ne tako, da ustvarimo pogoje, da na vodilna mesta pridejo ljudje, zavezani k varovanju človekovih pravic? Strokovnjaki v pravem pomenu te besede in ljudje s programi, v katerih so napisane natančne smernice za ureditev razmer, racionalizacije in demokratizacije področij.

Naj za ilustracijo navedemo nek zanimiv podatek, ki veliko ali pa vse pove o slovenski javni in državi upravi. Smo na predzadnjem mestu od vseh držav EU, kar se tiče učinkovitosti in racionalnosti. V narekovajih malo nižje pa tudi kaj pove o številčnosti tega megalomanskega sistema, ki ga vodijo garantirano v večini šefi, ki izhajajo po miselnosti, če že niso imeli funkcije v prejšnjem totalitarnem režimu, iz miselnosti in vzgoje avtoritarne države, kar pomeni delovanje vseh v smislu mi smo oblast, državljani pa so nujno zlo.

Miselnost uradnikov v urejenem in delujočem demokratičnem sistemu namreč pomeni zavedanje vseh deležnikov, da se je treba obnašati  racionalno, pošteno in prijazno do vseh državljank in državljanov, ki s plačevanjem davkov zagotavljajo delovanje sistema, ki bi moral biti zanje zelo učinkovit servis. Spomnite se, koliko vrat odprete, da uredite neko zelo običajno stvar v uradih, ko velikokrat naletite tudi na neprijazne ali vsaj zelo hladne uradnike.  Večini vse po kosilu pade iz rok in razmišljajo o tem, kaj bodo počeli doma. Že iz uradnih ur vidite, da se ni nič spremenilo, medtem ko se je realni sektor prilagodil na tržne razmere, kar pomeni, ko je delo, se dela, javni sektor pa še vedno deluje po sistemu kot smo ga poznali pred letom 1990.

»Javni sektor in sektor država

Javni sektor sestavlja sektor država in družbe pod javnim nadzorom. V letu 2011 je bilo v javnem sektorju zaposlenih več kot 237.000 oseb, od tega nekaj manj kot 160.000 oseb v sektorju država; v javnem sektorju je tako bilo v letu 2011 zaposlenih 25 %, v sektorju država pa 17 % vseh zaposlenih in samozaposlenih v Sloveniji. Posebna objava. 7.5.2012« (Vir: Statistični urad RS)

Kaj torej lahko pričakujemo od tako megalomanskega in neučinkovitega javno državnega sektorja, ki je poleg teh negativnih atributov še skorumpiran, drugega kot megalomanske stroške?!? Plače, regresi, nadure, službena potovanja, bolniške, poplačilo škod za napake, poplačilo tožbenih zahtevkov državljanov in uslužbencev, ko jim nastane škoda. Si znate zamisliti, kakšen denar je to, ko je treba vse to plačati, vključno s krajami, ki se dogajajo dnevno skozi koruptivne dogovore, škodljive pogodbe in anekse k tem pogodbam ter s fiktivnimi računi???

Najhuje pa je, da se je vsa leta dogajalo kadrovanje na podlagi kriterijev: ideološka pripadnost, strankarska pripadnost in podlaga vez in poznanstev kar tako. Višje ko gre proti vrhu, bolj je vse to pomembno, ko vrhove obvladujejo kadri, ki morajo biti strogo disciplinirani za izvrševanje takih ali drugačnih dogovorov tudi tistih, ki iz ozadja obvladujejo Slovenijo.

Aparatčiki na vrhu izvršujejo in urejajo ter nadzirajo, da je vse urejeno. Vse je urejeno centralistično, na nižjih nivojih se nič ne zgodi brez žegna za to odrejenih. To pa je avtoritarna javna in državna uprava, ki funkcionira po principih, ki so se uveljavili v prejšnjem nedemokratičnem režimu. Kaj so zapisali v Resoluciji sveta Evrope, ko so nam z njo priporočili, kaj naj naredimo, če hočemo razgraditi komunistični ali pa boljševistični režim?

"5.     Skupščina državam članicam predlaga, da odpravijo negativne posledice bivših totalitarnih režimov tako, da prestrukturirajo svoje stare pravne in institucionalne sisteme. Ta proces naj temelji na naslednjih načelih:

a)      demilitarizacije, ki naj zagotovi, da se preneha z militarizacijo glavnih civilnih institucij, kot sta npr. vojaška uprava zaporov ali čete Ministrstva za notranje zadeve, kot tipična primera komunističnih totalitarnih sistemov;

b)      decentralizacije, posebej na lokalnih in regionalnih nivojih in znotraj državnih institucij;

c)      demonopolizacije in privatizacije, ki sta osrednja elementa za vzpostavitev tržne ekonomije in pluralne družbe;

d)      debirokratizacije, ki naj zmanjša komunistično-totalitarno čezmerno regulacijo in prenese moč od rok birokratov nazaj k državljanom."

Pomislite, kaj od tega smo storili? Še danes po 25 letih ni vzpostavljene policentrične ureditve države, s katero bi omogočili enakomeren razvoj pokrajin oziroma regij. Seveda, saj je vse centralizirano in vse se dogaja v Ljubljani, kamor dnevno migrira skoraj 200 tisoč ljudi. O kakšnem enakomernem razvoju sploh lahko govorimo, če nazadujemo, odkar smo vzpostavili svojo državo?!

Brez reza, ki mu lahko rečemo izrez rakaste tvorbe, ne bo ozdravitve naroda in ne bo korenitih pozitivnih družbenih in političnih sprememb ter posledično tudi ne bo koristi za večino naroda, ki se vse bolj pomika proti obrobju naše družbe. Srednjega sloja ni več, prepad med vse bolj revnimi in peščico bogatih pa je vse večji. Nekateri - privilegirana manjšina vse, drugi - obubožana večina nič.

LUSTRACIJA JE GOTOVO DEJSTVO, KI JO JE TREBA IZVESTI ČIMPREJ. TODA TAKŠNO, KI NE BO PO NEPOTREBNEM STORILA KOMU KRIVICO.

Tej nuji, ki jo bomo opravili, ker če tega ne storimo, bo po vseh nas, bomo raje rekli odprava privilegijev socializma. In naj utemeljimo, zakaj je to boljši izraz. Vsi si boste priznali, če boste malce bolj pogledali v dejstva, so na vsa odgovorna mesta v prejšnjem režimu  prihajali ljudje po negativni kadrovski selekciji. Osrednji kriterij je bil, ni pomembno, kaj človek zna, pomembno je, da je naš.


Če kdo misli, da se je to po letu 1990 spremenilo, se močno moti. Natančno tako to poteka, začenši na žalost v vseh strankah in do vrha države. Bo kdo ugovarjal? Ne more z nobenim tehtnim argumentom. Če pa bo poskušal, naj najprej pogleda, kakšna je naša gospodarska moč, finančna stabilnost, urejenost področij in zadovoljstvo ljudi. DRŽAVA JE ZAVOŽENA, GOSPE IN GOSPODJE, IN TUKAJ HECA VEČ NI.

Zato je nujno sprejeti zakon, ki bo odpravil vse druge privilegije, ki so si jih nekateri nagrabili v prejšnjem režimu in v času nedokončane neuspele tranzicije, in enega, ki je ključen, in ta je kadrovanje po prej omenjenih negativnih kriterijih in merilih.

Zakon bo pripravljen tako, da bodo vsi vodilni in vodstveni kadri v javni in državni upravi ter gospodarskih družbah v večinski državni lasti 15 dni po tem, ko bo sprejet, samo še vršilci dolžnosti. Formirali bomo strokovne in etične nepristranske kadrovske komisije, četudi iz tujine, ki bodo kadrovale na novo vse vodje in njihove namestnike iz tudi 80% neprivilegiranega kadrovskega bazena na podlagi internih ter eksternih poštenih javnih razpisov, za podjetja v večinski državni lasti pa tudi z mednarodnimi razpisi. Še prej pa bo treba racionalizirati formacije, da ne bo dela preveč, ko bodo po tem tako in tako ukinjene. Potrebujemo vitko, racionalno, učinkovito, etično, moralno, srčno in prijazno javno in državno upravo. Vse bo podrejeno temu cilju.

Da ne bo kakšnih očitkov, da je kdo odrezan, ki je dobro delal, bodo imeli vsi ne glede na okoliščine enake možnosti od obstoječih vodij in namestnikov, da se prijavijo na razpise, kamorkoli bodo želeli, če se bodo kvalificirali, a tokrat po merilih stroke, morale in etike ter na podlagi programov za urejanje nakopičenih problemov in racionalizacij, bodo mirno dobili položaje nazaj. Kot bi se nič ne zgodilo.

A prepričani smo, da bodo sita tako gosta, da bodo na njih ostali le najboljši kandidati in kandidatke. Vse ostalo bo padlo skozi in bodo dobili priložnost kdaj drugič ali pa za druga manj zahtevna delovna mesta. S tem bomo končali dolgoletno boljševistično prakso izključevanja tudi najboljših kadrov, ki bi Slovenijo peljali v povsem drugo smer.

Samo tako lahko končno razgradimo nedemokratičen sistem, ki je to državo in ta narod pripeljal na rob propada. Vedeti pa moramo, da so ljudje v sistemu na položajih tisti, ki so za tako stanje odgovorni. Imeli so priložnost, redno smo jih plačevali tudi tako, da so na naš račun najemali kredite z nemogočimi obrestnimi merami, ki jih bodo plačevali še otroci naših otrok. Zato lepo prosimo, nobene sentimentalnosti ne gre gojiti do tistih, ki so se na dobro plačanih položajih smejali vsem nam v brk, namesto da bi delovali v korist vseh, ki smo jih preko davkov in prispevkov redno plačevali. Pa ne gre samo za tiste, ki so delali direktno proti narodu, ampak tudi za take, ki so opuščali dolžna ravnanja in so gledali vstran, ko bi morali po uradni dolžnosti ukrepati.

Po tej veliki kadrovski prenovi naše družbe bo sledilo to, da bodo državljani v vsaki instituciji dobrodošli in vsi uslužbenci se bodo trudili, da bi čim prej uredili vse, kar bo kdo potreboval, delovni čas v institucijah naroda bo prilagojen ljudem in uradne ure bodo vse dni, neuradne pa bodo namenjene urejanju zadev med zaposlenimi samimi. Število javnih in državnih uslužbencev bo močno zmanjšano, a tisti, ki bodo opravljali to častno delo za narod, bodo neprimerno bolje plačani kot so danes. Ker samo tako bodo v upravo prihajali najboljši kadri.

Vsi presežki zaradi krepke racionalizacije bodo usmerjeni v zagon vseh gospodarskih potencialov, da bodo vsi, ki bodo tehnološki viški, hitro našli sebi primerna delovna mesta v realnem sektorju, saj vemo, da danes delajo v javni in državni upravi ljudje iz poklicev, ki sodijo naravnost v podjetja in v storitvene dejavnosti, kjer se ustvarja dodana vrednost. Zdaj pa lepo prosimo, da se na to temo odpre široka javna razprava, ko naj vsak, ki ima kakšno drugo rešitev, to poda. Najmanj kar pričakujemo je, da se takoj odpre medijski prostor in se na to temo organizira okrogle mize.

Takšna »lustracija« je najblažja oblika organiziranja stvari kriznega menedžmenta, ko je postavitev v v.d.-jevstvo nekaj, kar je zelo prizanesljivo do ljudi, ki so odgovorni za stanje, a to počnemo zaradi tega, da ne bi kdo doživel krivice, ki je v sistemu, ki je v razsulu ravnokar prevzel odgovorno mesto ali pa ves čas dela dobro in bo to potrdil samo še v postopku pred nevtralno kadrovsko komisijo z drugačnim kadrovskim pristopom, ki ne bo nikoli več do nikogar diskriminacijski in nepošten. Tako se zgodi tudi vsem vodilnim v podjetju, ki ga pripeljejo na kant, ko pride krizni menedžment. Kaj pa potrebuje Slovenija drugega kot super krizni menedžment? To pa bo pomenilo tisto RESETIRANJE SLOVENIJE, o katerem so nekateri zgolj govorili, potem so pa sebe in svojo žlahto zrinili na položaje.

A bomo počakali, da pride prisilna uprava iz EU? Ta ne bo tako mila, ker bodo rezi veliko hujši in veliko bolj boleči, ker bodo na vodstvih kar tujci. A to hočemo, ker nismo sposobni sami urediti stvari v svojem domu? Ne, tega nočemo, ker bomo sami uredili stvari po meri delovnega in poštenega slovenskega človeka, in to vse za to, da čim prej uresničimo pričujočo VIZIJO. Prav za letos smo namenili uresničiti korak številka II, ki je ključen poleg vizije, če hočemo uresničiti vse naslednje, ki jih lahko pregledate s klikom na VIZIJO do leta 2024.

Ekipa OPS