Takšni politiki - politikanti in...ostalo tovorišijsko sorodstvo

Nedavni dogodki v Iraku in Iranu, v povezavi z ZDA oziroma predsednikom Trumpom in poveljnikoma slovenske vojske Pahorjem in Erjavcem, so pokazali, da je zaupanje oblasti in orožja kariernim in častihlepnim političnim pobalinom pogubno za varnost, mir, enakopravnost in preživetje človeštva na tem planetu. Enake osebnostne, ideološke, strokovne in karierno-pohlepne lastnosti kot Trump in Iranski politiki imajo tudi slovenski, ko jim je malo mar za ugled države, za blaginjo in zadovoljstvo državljanov, za njih so pomembni le njihovi privilegiji, njim podložni privilegiranci za katere skrbijo, njihova kariera in obvladovanje oblastniških foteljev za vsako ceno na račun trpljenja državljanov.

Prihaja čas, ko bo Pahorju, Šarcu, Židanu, Janši in tovarišiji zmanjkalo idej  za razne oblike organiziranih propagandnih srečanj kjer sejejo laži o dejanskem stanju v Sloveniji katero lahko primerjamo s stanjem v greznici. Na teh srečanjih s svojim leporečenje in prirejenimi statističnimi podatki skrivajo resnico, silijo nas, da naj ljubimo to državo z namenom, da bodo oni imeli zadosti možnosti pleniti, lagati in opravljati državniške funkcije.

Celo narodnozabavna glasba, katero posluša največji odstotek slovenskega naroda, je postala del te politične propagande. Vsaka druga pesem govori o lepotah Slovenije, kar je res, vendar se to ne sme zlorabljati v politične namene, da ta lepota služi politični eliti za prikazovanje njenega uspešnega dela. Vsaka država je po svoje lepa, vendar se te države propagirajo s svobodo, z pogoji svobodnega izražanja, podjetniške svobode in podobnimi demokratičnimi standardi. Ti standardi pa so za slovenski narod in Slovenijo le sanje, v Sloveniji velja titoistična demokracija, to pa vemo, da ta temelji na demokratičnem centralizmu in kolektivni odgovornosti, ko nobeden politik, funkcionar, uradnik za nič ni kriv, če povzroči neprivilegiranemu državljanu namerne krivice.

Čimprej jim bo zmanjkalo idej za ta demagoška zborovanja tem bolje, saj je to pogubno za Slovenijo in slovenski narod. Seveda drugega vzvoda, kot medijsko lažno propagando, več nimajo, da bi to politično, moralno in etično greznico prikazali kot raj. Tudi titoizem pred letom 1990 je bil le uspešen na temelju vsesplošne negativne propagande.

Koliko je Pahor kot človek in politik moralno in etično pokvarjen, kaže s svojimi zahrbtnimi nastopi na teh zborovanjih in v medijih. Zavzema se za enotnost in humanitarnost, lajšanje bolezni in bolečin otrokom z redkimi boleznimi, ne omeni pa niti z besedo, da je potrebno popraviti namerno storjene krivice neprivilegiranim državljanom v zadnjih tridesetih letih, s strani titoistične  politične elite, kateri sam pripada. Bolečine in pomanjkanje katere  doživljajo ti ljudje so za Pahorja in tovarišijo samoumevne, nekaj normalnega in pravno dovoljenega, saj so bili na ta način kaznovani ker so se zoperstavljali njihovi, torej titoisitčni tiraniji in blaznosti. Na ta način on in ostala slovenska politčna elita izkazujejo patološko moralo in etičnost.

Takšno pravosodje

Pred dnevi je Vrhovno sodišče RS razveljavilo sodbo katero so izrekli »pravni strokovnjaki«  leta 1946 in so domobranskega generala in sodelavca nacistov Leona Rupnika zaradi izdaje in sodelovanja z okupatorjem obsodili na smrt in so smrtno kazen tudi izvršili. To so sedanji vrhovni sodniki pod vodstvom Branka Masleša storili na temelju njihove ugotovitve, da takratna sodba v nekaterih točkah ni bila utemeljena. Vrhovni sodniki so razveljaviti to sodbo zaradi njene slabe obrazložitve, ni pa povedalo in ugotovilo, da Rupnik ni bil izdajalec in sodelavec okupatorja. Naciste in sodelavce so na smrt obsojali tudi zavezniki, Američani.

Na ta način sedanje slovensko pravosodje pere svojo dušo zaradi slabo obrazloženih in krivičnih sodb, katere je izdalo v zadnjih 30. Letih na vseh nivojih in svojih predhodnikov in vzgojiteljev iz obdobja med letom 1945-90. Ta odločitev Vrhovnega sodišča ima zagotovo propagandni namen in je brez pravne vrednosti v smislu mednarodnega pravnega reda. Bodo Rupniku zdaj še enkrat sodili? To bi morali storiti, kljub temu, da je mrtev. Na novo izdano sodbo bi morali obrazložiti, da bi prestala presojo na temelju mednarodnega pravnega reda, veljavnega tedaj in danes.

Rupnik je bil ubit in če ni kriv za to zaradi česa so ga obsodili in usmrtili, potem morajo tisti kateri so to sodbo izrekli, posthumno odgovarjati za zločin, prav tako mora nositi posledice takrat veljavni titoisitčni politični režim. Ta odločitev zdaj vsebinsko pomeni isto kot je sodba v zadevi patria, ko so slovenska sodišča poskrbela za to, da je zadeva zastarala in so sodelujoči akterji krivi in niso krivi po pregovoru, koza cela in volk sit. Ta odločitev kaže vso bedo, pristranskost in politično motiviranost slovenskega pravosodja, saj je nepopolna, dvoplastna in predvsem dvolična (kažejo se drugačne, kot so), kot so to mnoge njihove sedanje odločitve, posebej ko gre za sojenje ljudem kateri odkrivajo pretekle in sedanje titoistične udbovske zločine nad neprivilegiranimi in politično nepravovernimi državljani.

Isti Vrhovni sodniki in sodniki v rednih postopkih (Okrajna, Okrožna in Višja sodišča), danes izrekajo mnogo podobnih politično motiviranih sodb in dvoličnih sodb, ko ščitijo nekdanje partijce, visoke državne funkcionarje in uradnike in sodelavce UDBE-SDV, ki je bila titoistična zločinska združba katere naloga, te naloge pa so opravljali njeni uslužbenci in zunanji sodelavci, je bila zaščita titoističnega zločinskega režima, ne pa kot zdaj slovenska elita hoče prikazati, da je to bila zahodnim obveščevalnimi in varnostnim službam enaka služba in obsojajo tiste kateri  to resnico razkrivajo. Isti Vrhovni sodniki tudi ščitijo pripadnike titoistični oblastniški eliti obeh blokov, kateri že 30 let povzročajo namerno krivice kritikom in nasprotnikom njihovega današnjega titoističnega režima in njemu podrejenega veljavnega titoisitčnega pravosodja.

Žrtve tega pravosodja so večinoma reveži, saj jim je že trideset let onemogočeno, da bi dobili zaposlitev ali bi opravljali samostojno delo in si tako zagotovili finančno neodvisnost. Slovensko pravosodje, posebej pa sodniki Vrhovnega sodišča vedo, da ti ljudje nimajo denarja, da bi si plačali odvetnika, zato brez obravnav njihove zahteve za varstvo zakonitosti enostavno odbijejo z obrazložitvijo, da jih ni vložila oseba katera ima izobrazbo pravnika. Tudi te sodbe sodišč v rednem postopku so skoraj praviloma slabo obrazložene in utemeljene.

Cinizem brez primera je, ko Vrhovno sodišče v svoji obrazložitvi zavrnitve vloge še doda, da denar ni potreben, saj si lahko vsakdo priskrbi brezplačno pravno pomoč. Iz prakse je znano, da je tovrstna pravna pomoč v Sloveniji le farsa za katero titoistični režim skriva pred mednarodno javnostjo dejstvo, da je Slovenija nepravna država. Odvetniki jo namreč neradi in tudi mnogokrat površno opravljajo, saj dobijo plačano od države le polovično stroškov in morda še manj. Tako je usoda teh žrtev titoisitčnega režima zapečatena, nimajo pravice se pritožiti na Vrhovno sodišče in tudi ne na Ustavno sodišče, saj jih to odbija z obrazložitvijo, da nimajo pravnega interesa in niso izrabili vseh pravnih sredstev. Na ta način jim sodišča kršijo Ustavne pravice zagotovljene na temelju Ustave Republike Slovenije in Evropske konvencije za človekove pravice in svoboščine. S tem jim je onemogočeno, da bi se pritožili na Evropske in mednarodne sodne institucije.

Ustavni sodnik DDr. Jaklič je v eni od svojih ločenih mnenj zapisal: »Eden prvih aksiomov, ki ga študent prvega letnika ustavnega prava na univerzi katere od držav demokratične tradicije zahoda sliši je, da ustavni ustroj zavor in ravnovesij med vejami oblasti (checks and balances) ne temelji na medsebojnem zaupanju vej oblasti, ampak na njihovem nezaupanju. Eno od bistev delovanja ločenih vej oblasti je v medsebojnem nadzoru zoper zlorabe«.

Pri nas v Sloveniji, pa še vedno vladajo razmere političnih in ideoloških izkušenj iz preteklosti kjer prevladuje subjektivizem funkcioniranja  države na temelju definicije, država to sem pa jaz kot despot ali kot kolektivni despotizem katerega sestavljajo politčni funkcionarji s podporo funkcionarjev in uradnikov na čelu institucij  države, ki se medsebojno ščitijo. Na ta način onemogočajo funkcioniranje države Slovenije kot nje definicija je, da smo državljani država in zanikajo objektivizem države, torej upoštevanja resnice in trpljenje državljanov zaradi subjektivizma vzporedne države kot kolektivne titoistične diktature. Zato je razvpito večstopenjska organiziranost in večstopenjsko odločanje v upravnih in sodnih postopkih, o katerem govori titoisitčna poliitčna in upravno-sodna elita, le farsa in zavesa za skrivanje tiranije slovenskega titoističnega političnega in državno upravnega režima.

Šarec kateri v tem trenutku opravlja funkcijo predsednika vlade je v »Rižarni« povedal, da smo Slovenci miroljuben narod. Ta njegova izjava in pa zgoraj opisano mešetarsko obnašanje slovenskega pravosodja dokazuje sprego med politično elito in pravosodno elito (saj so pravosodje sodniki ne pa stavbe v katerih ti sodniki izrekajo svoje sodbe). Slovenski narod je res miroljuben, politična elita h kateri spada tudi Šarec pa sploh ni miroljubna, ko pa s pomočjo vseh institucij države brani svoje pretekle in sedanje zločine nad tem miroljubnim narodom in noče priznati teh zločinov. Institucije države, posebej pa pravosodje katero zavlačujejo z odločitvami v tovrstnih primerih, namesto, da bi to pravosodje s svojimi odločitvami pravočasno odločalo in obsodilo ljudi kateri te zločine počno in bi tako njihove žrtve dobile pravočasno za njihovega življenja  zadovoljenje, odškodnino in rehabilitacijo. Namesto tega, sodišča odločajo v korist institucij države in njihovih uradnikov in funkcionarjev. Odločajo v korist privilegirancev in zločincev iz svojih elitnih vrst v preteklosti in sedanjosti.

Slovenija je podpisnica mednarodnih pogodb, zato odgovarja za zločine in storjene krivice v Titovi Jugoslaviji s strani titoističnega režima in ker se je ta režim preselil tudi v samostojno Slovenijo, je ta tudi odgovoren za storjene zločine v tej državi. Če ta režim v imenu države Slovenije z namenom propagande in metanja peska v oči domači, predvsem pa tuji javnosti, da popravlja krivice v preteklosti, postavlja v ta namen spomenike sredi Ljubljane, v Kočevskem Rogu, na Teharjah in morda še kje,  potem je ta režim v imenu države tudi dolžan na temelju mednarodnih pogodb popraviti namerno storjene krivice s strani institucij države oziroma njihovih uradnikov, funkcionarjev, politikov, mnogim državljanom v samostojni Sloveniji.

Še danes se na slovenskih sodiščih dogajajo prizori kot so se dogajali pred letom 1990, posebej po letu 1945. Pred nos ti porinejo kos papirja in ti rečejo, podpiši, da se strinjaš, saj nimaš nobene možnosti, da bi dosegel pravico in bi ti bile storjene krivice, katere so pristne, popravljene in bi za to dobil odškodnino. Država za to ne odgovarja ampak posamezne institucije države in te moraš tožiti. Priče pa bodo vse to zanikale, da so ti povzročale namerno krivice kot političnemu disidentu. Če ne podpišeš, potem boš plačal visoke sodne stroške.

To, kar se dogaja v tem trenutku v sodstvu na Poljskem, se v Sloveniji že izvaja 30 let. Nekateri sodniki v Sloveniji so morda res nemočni, so pa tudi oportunisti in rajši odločajo v korist titostičnega režima in njegove elite in imajo dobro plačane službe in privilegiran status v državi, kot pa da bi se temu uprli, kot so se to uprli Poljski sodniki, pa tudi Turški se upirajo Erdoganu. S takšno ureditvijo kot se sedaj uvaja na Poljskem  je Slovenija s prevaro stopila v Evropsko Unijo. Miroljubni državljani smo upali, da bodo vodilni funkcionarji EU reagirali in bodo pravosodje v Sloveniji uredili. Izkazalo se je, da je tovrstno titoistično pravosodje za razmere Evropske Unije postalo pozitivna vrednota.

Ti evropski voditelji, med njimi Merklova in Steinmeier, že skoraj dve desetletji nasedajo tej slovenski  titoistični hibridni levo-desni politčni eliti in poudarjajo načelo pravne države, enotnosti in svobode znotraj EU. Teh načel ne more nihče doseči na ta način, da ti EU politiki slavijo in se družijo s slovenskimi titoističnimi politiki kateri državljanom kratijo svobodo, pravno varnost, izvajajo cenzuro, da se nebi pisalo in govorilo o njihovih preteklih in sedanjih zločinih. Za nobeno ceno nočejo popraviti krivice iz preteklosti in sedanje storjene v zadnjih 30. Letih nad državljanih katere so določili za žrtve, ker niso politično na njihovi valovni dolžini. Ko bodo EU politiki poskrbeli za to, da bodo v Sloveniji veljali Evropski pravni standardi, šele potem lahko govorijo o pravnosti, svobodi in enakosti znotraj Evropske Unije. V sedanjih razmerah je takšno njihovo obnašanje licemernost in posmeh v obraz slovenskemu narodu, državljanom Slovenije in laganje državljanom EU.

Režimu prodane duše in povzpetniki

V Sloveniji so kršene človekove pravice in svoboščine s strani politične elite, pravosodja, državnih uradnikov in funkcionarjev in ti izvajajo cenzuro nad mediji. Do besede kot kritiki tega stanja pridejo le s strani titoističnega režima za to določeni ljudje, katerim je dovoljeno to elito in sodstvo javno kritizirati, zbirati podpise za razne referendume in jih imitirati. To nalogo je v preteklosti opravljal tudi Marjan Šarec, zato je postal predsednik vlade. Kot tretjerazredni komedijant je bil orodje v rokah titoističnega režima. Predpisali so mu kaj lahko govori, koga imitira, da so zavajali domačo in tujo javnost češ, poglejte  kakšna svoboda govora je v Sloveniji.

Ti namensko postavljeni kritiki služijo temu, da vladajoča titoistična elita doma in posebej na mednarodni sceni dokazuje, da je Slovenija demokratična in pravna država. Ti dirigirani kritiki pa onemogočajo in kompromitirajo dejanske buditelje državljanov Slovenije, kateri vedo rešiti problem imenovan Slovenija, zrušiti titoizem v Sloveniji ter državo preurediti v urejeno zahodno civilizacijsko skupnost.

Velika večina teh dirigirancev je odcepljencev od obeh polov (Kučanov in Janšev) titoističnih političnih strank. Ti odcepljenci ustanavljajo svoje stranke brez kakršnegakoli programa. Večina njih se odcepi, ker v stranki niso mogli doseči sprememb ali niso uspeli priti do vodilnih funkcij. Kot vemo, je večina političnih strank v Sloveniji diktatorsko vodenih, zato ne more priti do kadrovskih sprememb, saj diktatorja ne more nihče zamenjati z znanjem.

Zaradi teh odcepljencev državljani ne verjamejo tudi tistim, kateri se trudijo izpeljati dejanske spremembe in delati v korist države in državljanov. Resni kritiki režima nikakor ne dosežejo tega, da bi dobili kakšno minuto prostora v medijih, da bi razkrili resnico o dejanskem stanju v državi in bi državljanom obelodanili svoje poglede in jim ponudili rešitve. Elitneži slovenskega titoisitčnega režima pravijo, da je narod butast, tiste kateri pa se dvignejo v bran tega butastega naroda in so dejanski kritiki režima pa imenujejo »špice« katere oni porežejo. Znano pa je kako to »rezanje« špic poteka, z udbovskimi metodami tako, da jim sodijo, saj je po njihovem ta kritika njih, sovražni govor in rušenje ustavnega reda v državi, ti resni kritiki ne dobijo svoji izobrazbi primerne ali nikakršne službe, ovirajo jih na vsakem koraku pri podjetniški dejavnosti, jim prisluškujejo, sledijo, jim preprečijo se oglašati na socialnih medijih kot je Facebook in drugi. Na ta način zastrašujejo, ta po njihovem butast neprivilegiran slovenski narod, da se še bolj zapre sam vase in molči.

Zgodovinsko zgrešene primerjave

Človek, kateri razmišlja realno in z zdravo pametjo, ne more povedati, da smo v Sloveniji-Jugoslaviji imeli komunizem ali celo socializem, saj je to zgodovinska neresnica. To razlago ne prenese nobena objektivna analiza delitev politčnih sistemov. Imeli smo poseben politični sistem imenovan »Titoizem«.

Leta 1937 se je zbralo nekaj somišljenikov okrog Josipa Broza iz Kumrovca (vsaj po zgodovinskih zapisih naj bi bil iz Kumrovca, pravijo pa tudi, da je Rus ali Poljak) in so se dogovorili o ustanovitvi poliitčne združbe v imenu katere se bodo borili za oblast, jo osvojili in jo z nikomer ne bodo  deliti. Vse to so delali pod zaveso komunizma, potem pa so si prisvojili še socializem da so se lahko prikazovali kot demokrati.

Že komunizem in socializem sta ideološko in vsebinsko zelo nasprotna politična sistema, nimata pa nič skupnega s sistemom katerega smo doživeli od leta 1945 do leta 1990 in ga živimo zadnjih 30 let. Torej režimski zgodovinarji in desničarski zgodovinarji v Sloveniji zaradi osebnih in politično ideoloških vzrokov lažejo slovenskemu narodu. Prvi skrivajo pod zaveso komunizma in socializma svoje zločine, ta drugi pa s tem, ko komunizem in socializem pripisujejo oblastniški strukturi pred letom 1990 in teh zadnjih 30 let v Sloveniji, komunizem in socializem, na ta način kompromitirajo oba politična sistema, da sta zločinska, da je levica zločinska, nedržavotvorna in nedomoljubna. Namen takšnega podtikanja s strani teh ljudi je, da bi državljani sprejeli samo njihov desničarski »krščanski« kapitalistični politični sistem in bi na ta način oni v Sloveniji prevzeli popolnoma oblast v svoje roke in je nebi z nikomer delili. Torej v Sloveniji poteka boj med Titoistično demokracijo in kapitalistično-Krščansko demokracijo, komunizma ali socializma ni nikjer in ga ni bilo od leta 1945 do danes. Torej po letu 1990 so se privilegirani TITO-isti razdelili na Kučaniste in na Janšiste in samo to obstaja. Narod pa naj se odloči, levo ali desno, oboji pa so alergični in pripravljeni narediti vse, da se vse kar ni pod kontrolo levih ali desnih oz. tistih, ki iz ozadja režirajo to tragikomedijo, da se vsako pobudo združevanja naroda izven njihove kontrole v kali zatre.

Oportunisti

Večina državnih uradnikov in funkcionarjev je oportunistov. So režimu predani oportunisti in oportunisti zaradi osebnih koristi. Prvi so nepoboljšljivi, drugi pa bi lahko odpovedali poslušnost titoistični politični eliti in se mu uprli, kot se to kolektivno uprejo v demokratičnih državah.

Tudi precejšen del slovenskega naroda se vede oportunistično, saj skrbi le za svoj vsakdan in ga ne zanima niti lastno trpljenje, kaj šele trpljenje nekaterih kateri to hočejo spremeniti. Nič ne storijo v tej smeri, da bi se skupaj uprli tej lažnivi, mešetarski, skorumpirani titoistični politični eliti. Namesto tega se rajši prilagajajo in »igrajo« poslušne klečeplaznikom in hlapce tem krvosesom in kršilcem človekovih pravic in svoboščin.

Oportunisti vseh družbenih slojev bodo morali svojo filozofijo spremeniti in se pridružiti večini, ne pa da samo skrbijo za svojo blaginjo in na ta način omogočajo, da krvosesi uživajo v uničevanju več kot 60 odstotkov državljanov

Lažni domoljubi

Titoistična elita se zaradi svojih osebnih interesov in v interesu titoističnega političnega sistema, na mednarodni sceni tudi obnaša klečeplazno in hlapčevsko. To je pred leti najbolj izrazito demonstriral takrat kot predsednik vlade Pahor, ko je nasedel čarom takratne predsednice vlade Hrvaške Kosorjeve, ko je med njima gorel ogenj in sta kot »zaljubljenca« podpisala arbitražni sporazum, kateri je že tedaj bil obsojen na neveljavnost, imel je le namen temu, da Hrvaška vstopi v EU (morda-zagotovo je za to prevaro vedel tudi Pahor). Pahor je na ta način svoje osebne občutke dvignil nad interes države in slovenskega naroda.

Enako bi lahko rekli tudi za Janeza Janšo, ko prijateljuje z madžarskim predsednikom Orbanom, ki je v EU in doma v državi okarakteriziran kot diktator, ker mu ta financira medije in morda še kaj. Misli, da mu je Orban prijatelj vendar se moti  ima ga za hlapca. V enaki meri se Orbanu prilizuje Peterle, ko je poudaril, da se je Madžarski po prvi svetovni vojni zgodila velika krivica zaradi razkroja njenega tedanjega ozemlja. Peterle ne pozna zgodovine zato tudi ne ve, da si je madžarski narod in njegovi predniki to ozemlje pridobilo v tisočletni zgodovini z nasiljem in uničevanjem manjših narodov, tudi slovenskega. Za Peterleta so torej Madžari žrtve! Joj, joj!

Zaradi takšnih slovenskih politikov lahko Orban kupuje Prekmurje v obliki neke pomoči madžarski manjšini v Sloveniji. Pri tem svojem podlem dejanju mu je dal podpis tudi predsednik Šarec in na veliko razglasil, da je s tem svojim podpisom utišal kritike na račun njegove politike in borce za ohranitev Prekmurja kot sestavnega dela Slovenije. Orban si torej prisvaja Prekmurje s pomočjo slovenske izdajalske politične elite s Kučanom in Janšo na čelu, Kučan kot pripadnik madžarski manjšini in Janša kot ekstremist in njegov bančni komitent.

Mediji

Slovenske medije ne zanimajo državljani in njihove težave, katerim njihovi lastniki in tutorji namerno povzročajo krivice. Medijem ni mar za dejanske  žrtve slovenskih sodišč, titoistične politične elite in drugih institucij države. Na sodiščih se ne pojavijo pa čeprav dobijo vabilo. Za njih so zanimive le navidezne in nastavljene žrtve s strani titoisitčne politične elite kot so Janša, Bavčar, Kangler in podobni, s pomočjo katerih titoistični režim domači in tuji javnosti meče pesek v oči z namenom dokazovanja, da slovensko pravosodje tudi preganja nekdanje in sedanje politične, institucionalne in ekonomske privilegirane elitneže.

Slovenski mediji se namesto slovenskih diktatorjev in krvosesov, ukvarjajo s tujimi diktatorji živečimi in že pokojnimi kot so Trump, Čaušesko, Lukašenko, Erdogan. Ukvarjajo se s tem v kakšni družini in v kakšnih odnosih je odraščal Trump. Nihče pa se ne vpraša v kakšnih odnosih je odraščal Milan Kučan in tovarišija, ki nam vlada zadnjih 30 let. Tudi v Sloveniji je bila in je diktatura. Ta oblika diktature, ki Slovenijo danes uničuje je še hujša kot tista pred letom 1990, ker je bolj zahrbtna in skrito funkcionira.

Tudi v nacistični Nemčiji po letu 1933 se ni smelo nič objaviti, če tega vladajoči nacisti niso dovolili. Mediji so bili pod njihovo kontrolo, dosegljiva je bila le ena radijska postaja preko katere so širili svojo propagando.

Ljubi mediji in novinarji, zaradi tega oportunizma, ko dobesedno sledite volji svojih gospodarjev ter zahrbtnim diktatorjem in objavljate izkrivljene in oprane resnice, ne objavite pa resnico večine državljanov, vam bo sodila zgodovina. Kdor se ne upre nasilju ampak mu sledi in mu celo piše hvalospeve, ne more računati na to, da bi bil spoštovan. To se v zgodovini še ni zgodilo. Takšni novinarji in mediji bodo pristali na temni strani slovenske zgodovine.

Karel Kozic, dne 15.01.2020


Pripis OPS:

Kliknite na sliko!

Poziv Komisiji državnega zbora Republike Slovenije za peticije, človekove pravice in enake možnosti, da na javni seji predstavi javnosti kršenje temeljnih človekovih pravic udeleženim v tem škandalu in sprejme določene sklepe, da se brutalno šikaniranje takoj konča in se nastalo premoženjsko in nepremoženjsko škodo popravi, kolikor je to po toliko letih tiranije sploh še mogoče. Med drugim je bila družba Radio Mega 1 d.o.o. med nasilno izbrisanimi družbami, kar tudi še ni razrešena travma oškodovanih slovenskih podjetnikov.

Sicer pa je to še ena od mnogih negativnih posledic točno določenih vzrokov - organizirane kriminalne združbe, ki je morala poskrbeti po letu 1990, da so RTV frekvence dobili pod mizo samo pravoverni, ki zganjajo medijsko tiranijo nad slovenskim narodom z manipulacijami, zavajanji, lažmi, skrivanjem pomembnih informacij javnega značaja za ljudstvo, ne problematiziranjem ključnih problemov kaj šele, da bi razkrili prave vzroke, ki jih povzročajo. In tako, da ignorirajo, diskriminirajo ter diskreditirajo vsakogar, ki se postavi po robu prej omenjeni kriminalni združbi - mafiji, reklamirajo in povzdigujejo v nebo pa tiste, ki jih oblastniki iz ozadja določijo, da morajo zmagati na volitvah ali pa gospodarske družbe in samostojne podjetnike, da so uspešni in si tako ustvarjajo neupravičene monopole in bogastvo.

Ekipa OPS